Piše: Jim Willis - 2001
Ko sem bila pasji mladič, sem te zabavala s svojimi norčijami in te spravljala
v smeh. Imel si me za svojega otroka in vsem prežvečenim čevljem ter izmaličenim
okrasnim blazinam navkljub sem ostala tvoja najboljša prijateljica. Ko sem bila
poredna, si mi zažugal in me vprašal: "Kako si mogla?" Toda potem
si se omehčal, me obrnil na hrbet in počehljal po trebuščku.
Moje urjenje je trajalo nekoliko dlje, kot je bilo pričakovano, ker si bil
zelo zaposlen, toda izpeljala sva ga s skupnimi močmi. Spominjam se noči, ko
sem se stisnila k tebi v postelji, poslušala tvoje izpovedi in skrite sanje
in verjela, da življenje preprosto ne more biti boljše. Hodila sva na dolge
sprehode in tekla po parku, se vozila z avtom, kupila sladoled (dobila sem samo
kornet, ker si rekel, da sladoled ni dober za pse) in ko sem čakala nate, da
se konec dneva vrneš domov, sem dolgo dremala na soncu.
Počasi si začel preživljati več časa v službi in namenjati čas iskanju partnerke
tvoje vrste. Potrpežljivo sem čakala nate, te tolažila, ko si bil žalosten in
razočaran, nikoli te nisem karala zaradi napačnih odločitev, in ko si se zaljubil,
sem z razposajeno radostjo pričakala tvoj prihod domov.
Ona, ki je zdaj tvoja žena, ni ravno ljubiteljica psov - kljub temu sem ji
izrekla dobrodošlico, ji skušala pokazati naklonjenost in jo ubogala. Bila sem
srečna, ker si bil ti srečen. Potem so prišli človeški otročki in s tabo sem
delila vznemirjenje ter navdušenje. Prevzela me je njihova rožnata barva, njihov
vonj in tudi jaz sem želela skrbeti za njih. Toda bila sta v skrbeh, da bi jima
lahko kaj naredila, zato sem večji del časa preživela pregnana v drugo sobo
ali pasjo hišo. Oh, kako sem jih želela ljubiti, toda postala sem "ujetnica
ljubezni".
Ko so odraščali, sem postala njihova prijateljica. Prijeli so se moje dlake
in se postavili na majave nožice, mi potiskali prstke v oči, raziskovali moja
ušesa in mi dajali poljubčke na smrček. Rada sem imela vse, kar je bilo povezano
z njimi, posebno njihov dotik - ker je tvoj dotik postal tako redek - in branila
bi jih s svojim življenjem, če bi bilo treba.
Odkradla bi se v njihovo posteljo in prisluhnila njihovim skrbem in skritim
sanjam.Skupaj smo čakal, da zaslišimo zvok tvojega avtomobila na dovozni poti
pred hišo. Če so te kdaj prej vprašali, ali imaš psa, si potegnil mojo sliko
iz denarnice in jim pripovedoval o meni. Zadnjih nekaj let si samo pritrdil
in spremenil temo pogovora. Prej sem bil tvoj pes, zdaj pa sem postal "samo
pes" in zavračal si kakršne koli stroške, ki bi nastali na moj račun.
Zdaj imaš priložnost, da poklicno napreduješ, kar zahteva selitev v drugo mesto.
Ti in tvoji se boste selili v stanovanje, kjer niso dovoljene domače živali.
Sprejel si pravo odločitev za svojo "družino", toda bil je čas, ko
sem bila tvoja edina družina.
Navdušena sem bila nad vožnjo z avtomobilom, a samo dokler se nismo ustavili
pred zavetiščem za živali. V zraku je bil vonj po psih in mačkah, po strahu,
po brezupnosti. Izpolnil si obrazce in rekel: "Vem, da boste našli dober
dom zanjo." Skomignili so z rameni in te žalostno pogledali. Vedeli so,
kakšna je realnost za psa ali mačko v srednjih letih, tudi če ima "papirje".
Moral si izvleči sinove prste z moje ovratnice, ko je vpil: "Ne, oči!
Prosim, ne dovoli, da vzamejo mojega psa!" In v skrbeh sem bila zanj, za
to, kakšno lekcijo si mu dal o prijateljstvu in zvestobi, o ljubezni in odgovornosti,
o spoštovanju vsega življenja. Za slovo si me potepljal po glavi, nisi me pogledal
v oči, in vljudno odklonil, da bi vzel mojo ovratnico in vrvico s sabo. Čakale
so te nove obveznosti, mene pa tudi.
Ko si odšel, sta dve prijetni gospe dejali, da si gotovo že nekaj mesecev vedel
za selitev, pa se nisi potrudil, da bi mi našel novi dom. Zmajali sta z glavama
in rekli: "Kako si mogel?"
V zavetišču so skrbni, kolikor jim pač dovoljuje naporen delavnik. Hranijo nas,
seveda, toda apetit sem izgubila že pred dnevi. V začetku sem vsakič, ko se
je kdo približal moji kletki, pohitela k ograji, v upanju, da si ti - da si
si premislil - da so to samo nočne more … ali pa sem upala, da bo vsaj nekdo,
ki bi mu bilo mar, nekdo, ki bi me rešil. Ko sem ugotovila, da ne morem tekmovati
za pozornost obiskovalcev s srečnimi pasjimi mladički, ki jih ne skrbi lastna
usoda, sem se umaknila v kot in čakala.
Slišala sem stopinje, ko je konec dneva prišla pome in s tavajočimi koraki
sem ji sledila po hodniku v posebno sobo. Blaženo tiha soba. Dala me je na mizo,
počehljala uhlje in mi rekla, naj me ne skrbi. Srce mi je bilo v pričakovanju
tega, kar je prihajalo, a občutka olajšanja ni bilo. Ujetnica ljubezni je ostala
brez prihodnosti. Kot je bilo v moji naravi, me je bolj skrbelo zanjo. Breme,
ki si ga je naložila, je pritiskalo z vso težo in tega sem se zavedala, tako
kot sem poznala vsako tvoje razpoloženje.
Nežno je namestila podvezo na sprednjo tačko, solze pa so ji tiho tekle po
licih. Polizala sem jo po roki, tako kot sem tebe tolažila mnogo let nazaj.
Vešče je zabodla z injekcijsko iglo v mojo žilo. Ko sem čutila iglo in mrzlo
tekočino, ki se poganja po mojem telesu, sem počasi zaspano legla, gledajoč
njene prijazne oči in zamrmrala: "Kako si mogel?"
Morda je razumela mojo pasjo govorico, rekla je: "Tako zelo mi je žal."
Objela me je in mi hlastno povedala, da je njeno delo, da poskrbi, da grem nekam,
kjer mi bo bolje, kjer me ne bodo zanemarjali, napadali ali zapustili; kjer
se mi ne bo treba prebijati iz dneva v dan - nekam, kjer sta ljubezen in svetloba,
kjer je tako zelo drugače kot zemeljski svet. Z zadnjimi atomi energije sem
jo z mahanjem repa skušala prepričati, da moj "Kako si mogel?" ni
bil namenjen njej. To je bilo namenjeno tebi, moj ljubljeni gospodar. Vedno
bom mislila nate in te čakala.
Naj ti vsi v tvojem življenju še naprej izkazujejo takšno zvestobo.
Jim Willis
Za Pozitivke prevedla: Blanka Čižek
Vsi, ki se vas je zgodba dotaknila, jo lahko razširjate med ljudi in uparabljate
prevod, ki je objavljen na Pozitivkah. Tako želi tudi avtor zgodbe. Edini pogoj
je, da objavite tudi povezavo na njegovo stran, kjer lahko vsak naroči tudi
originalno knjigo MIR V SRCU, kjer je še več takšnih in podobnih zgodb.
http://www.petfinder.org/shelters/NC332.html
http://www.crean.com/jimwillis/
|
Kako si lahko to storil??
Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 29. december 2005 @ 11:58 CET
Spoštovano uredništvo
Oglašam se v zvezi s prispevkom o poskusih na živalih, ki je bil v četrtek, 5.maja, na sporedu v TV oddaji Tednik. Ne bom se spuščala v to, ali poskuse zares opravljajo v glavnem samo na insektih in miškah, kot so izjavili v oddaji, saj ni toliko pomembno, katere živali uporabljajo za poskuse, temveč predvsem to, da jih sploh uporabljajo.
V prispevku so sicer nekajkrat poudarili, da »žal« brez tega ne gre, toda v opravičilo so takoj nato dodali, da so to itak »samo« insekti in miške, na katere ljudje nismo čustveno navezani, kar z drugimi besedami pomeni, da od njih nimamo nobene koristi. In ljudje smo na žalost res vedno bolj nagnjeni k temu, da nam je nekaj vredno samo tisto, od česar imamo korist. Insekti in miške pa nam delajo celo škodo, bo rekel marsikdo in se mu bo zdelo kar prav, da jih čim več polovijo. Toda ta izjava spet kaže na sebičnost človeka, ki sebe postavlja na prvo mesto in ima pri tem seveda dvojna merila. Človek torej živalim lahko dela škodo kjerkoli se mu zljubi, nezaslišano pa se mu zdi, če se vloge kdaj tudi zamenjajo in on postane »žrtev«, če temu sploh lahko tako rečemo, saj je v primerjavi s tem, kar mi prizadevamo živalim, naša žrtev neznatna. In vprašanje je, kdo je začel prvi. Toda človek je prepričan, da je »krona stvarstva«, kar sicer pomeni, da bi moral biti modrejši od živali. Toda če njegovo obnašanje primerjamo z obnašanjem živali, bi v to velikokrat lahko več kot podvomili. Kjerkoli se namreč človek pojavi, poruši harmonijo in ravnovesje ter seje samo zmedo in trpljenje. Zato je tudi vedno bolj žrtev svojih lastnih dejanj, ki mu prinašajo čedalje več bolezni in trpljenja. Tega dejstva se ljudje morda sploh ne zavedamo ali pa ga nočemo priznati, toda bolezni smo si naložili sami.
Zato je tudi čisti nesmisel, da morajo živali, ki niso ničesar krive, trpeti in žrtvovati svoje zdravje in življenja zato, da bi se človek rešil bolezni, ki si jih je sam naložil. Toda človek se na to ne ozira in je poln samousmiljenja do sebe in tako zelo brezsrčen do drugih, da jih celo trpinči zato, da bi morda le rešil sebe. Morda - kajti nobeno zdravilo, pa naj bo še tolikokrat preizkušeno na živalih, ga ne more pozdraviti, če ne bo tudi sam pri sebi nekaj spremenil. In dokler bo hotel ozdraveti na račun trpljenja in smrti drugih, si zdravja tudi ne zasluži.
Trpljenje, ki smo ga videli na posnetkih v prispevku, je najbrž precej neznaten del tega, kar morajo živali dan za dnem doživljati zato, ker si človek želi, da bi mu šlo vsaj še nekaj časa dobro, pri tem pa mu je vseeno, kako gre drugim. Kako se pri tem počutijo, si lahko vsaj delno predstavljamo, če se spomnimo nanje v zobozdravniški čakalnici in ordinaciji ali če moramo morda na operacijo, pa čeprav z nami ravnajo veliko manj hladno in brezosebno kot z živalmi, ki jih s hladnim srcem zaprejo v kletko in nato kadarkoli se jim zljubi spet vzamejo iz nje ter z njimi ravnajo kot s predmeti, ki ničesar ne občutijo. Mar mislimo, da je živalim vseeno. Če to čutimo mi, čutijo tudi one. In mi bomo skoraj v večini primerov po končanem posegu spet srečni odšli domov. Živali pa ne bodo nikoli več tako srečne, saj jih čaka le še smrt ali pa po končanem posegu spet hladna kletka med hladnimi ljudmi, ki v njih ne vidijo živih bitij ampak zgolj stvari, ki služijo svojemu namenu.
Če se torej zamislimo in smo iskreni do sebe in do drugih: Ali so ta dejanja vredna človeka, ki bi naj bil modrejši od drugih bitij? Ali res ni druge možnosti kot iskati zdravje na račun trpljenja in smrti nedolžnih živali? Vedno, kadar to resnično hočemo, se najde veliko možnosti. Če nam je vseeno, pa izjavimo, da »žal« drugače ne gre in nato poiščemo še cel kup opravičil.
Sonja Ličof
Panonska 4
2000 Maribor
Kako si lahko to storil??
Prispeval/a: koki dne petek, 30. december 2005 @ 17:56 CET
Vse lepo,
Lado!
www.pisateljstvo.com
---
Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...
Kako si lahko to storil??
Prispeval/a: Chutney dne sreda, 11. januar 2006 @ 08:52 CET