Piše: Jim Willis - 2001

Ko sem bila pasji mladič, sem te zabavala s svojimi norčijami in te spravljala v smeh. Imel si me za svojega otroka in vsem prežvečenim čevljem ter izmaličenim okrasnim blazinam navkljub sem ostala tvoja najboljša prijateljica. Ko sem bila poredna, si mi zažugal in me vprašal: "Kako si mogla?" Toda potem si se omehčal, me obrnil na hrbet in počehljal po trebuščku.

Moje urjenje je trajalo nekoliko dlje, kot je bilo pričakovano, ker si bil zelo zaposlen, toda izpeljala sva ga s skupnimi močmi. Spominjam se noči, ko sem se stisnila k tebi v postelji, poslušala tvoje izpovedi in skrite sanje in verjela, da življenje preprosto ne more biti boljše. Hodila sva na dolge sprehode in tekla po parku, se vozila z avtom, kupila sladoled (dobila sem samo kornet, ker si rekel, da sladoled ni dober za pse) in ko sem čakala nate, da se konec dneva vrneš domov, sem dolgo dremala na soncu.

Počasi si začel preživljati več časa v službi in namenjati čas iskanju partnerke tvoje vrste. Potrpežljivo sem čakala nate, te tolažila, ko si bil žalosten in razočaran, nikoli te nisem karala zaradi napačnih odločitev, in ko si se zaljubil, sem z razposajeno radostjo pričakala tvoj prihod domov.

Ona, ki je zdaj tvoja žena, ni ravno ljubiteljica psov - kljub temu sem ji izrekla dobrodošlico, ji skušala pokazati naklonjenost in jo ubogala. Bila sem srečna, ker si bil ti srečen. Potem so prišli človeški otročki in s tabo sem delila vznemirjenje ter navdušenje. Prevzela me je njihova rožnata barva, njihov vonj in tudi jaz sem želela skrbeti za njih. Toda bila sta v skrbeh, da bi jima lahko kaj naredila, zato sem večji del časa preživela pregnana v drugo sobo ali pasjo hišo. Oh, kako sem jih želela ljubiti, toda postala sem "ujetnica ljubezni".

Ko so odraščali, sem postala njihova prijateljica. Prijeli so se moje dlake in se postavili na majave nožice, mi potiskali prstke v oči, raziskovali moja ušesa in mi dajali poljubčke na smrček. Rada sem imela vse, kar je bilo povezano z njimi, posebno njihov dotik - ker je tvoj dotik postal tako redek - in branila bi jih s svojim življenjem, če bi bilo treba.

Odkradla bi se v njihovo posteljo in prisluhnila njihovim skrbem in skritim sanjam.Skupaj smo čakal, da zaslišimo zvok tvojega avtomobila na dovozni poti pred hišo. Če so te kdaj prej vprašali, ali imaš psa, si potegnil mojo sliko iz denarnice in jim pripovedoval o meni. Zadnjih nekaj let si samo pritrdil in spremenil temo pogovora. Prej sem bil tvoj pes, zdaj pa sem postal "samo pes" in zavračal si kakršne koli stroške, ki bi nastali na moj račun.

Zdaj imaš priložnost, da poklicno napreduješ, kar zahteva selitev v drugo mesto. Ti in tvoji se boste selili v stanovanje, kjer niso dovoljene domače živali. Sprejel si pravo odločitev za svojo "družino", toda bil je čas, ko sem bila tvoja edina družina.

Navdušena sem bila nad vožnjo z avtomobilom, a samo dokler se nismo ustavili pred zavetiščem za živali. V zraku je bil vonj po psih in mačkah, po strahu, po brezupnosti. Izpolnil si obrazce in rekel: "Vem, da boste našli dober dom zanjo." Skomignili so z rameni in te žalostno pogledali. Vedeli so, kakšna je realnost za psa ali mačko v srednjih letih, tudi če ima "papirje".

Moral si izvleči sinove prste z moje ovratnice, ko je vpil: "Ne, oči! Prosim, ne dovoli, da vzamejo mojega psa!" In v skrbeh sem bila zanj, za to, kakšno lekcijo si mu dal o prijateljstvu in zvestobi, o ljubezni in odgovornosti, o spoštovanju vsega življenja. Za slovo si me potepljal po glavi, nisi me pogledal v oči, in vljudno odklonil, da bi vzel mojo ovratnico in vrvico s sabo. Čakale so te nove obveznosti, mene pa tudi.

Ko si odšel, sta dve prijetni gospe dejali, da si gotovo že nekaj mesecev vedel za selitev, pa se nisi potrudil, da bi mi našel novi dom. Zmajali sta z glavama in rekli: "Kako si mogel?"
V zavetišču so skrbni, kolikor jim pač dovoljuje naporen delavnik. Hranijo nas, seveda, toda apetit sem izgubila že pred dnevi. V začetku sem vsakič, ko se je kdo približal moji kletki, pohitela k ograji, v upanju, da si ti - da si si premislil - da so to samo nočne more … ali pa sem upala, da bo vsaj nekdo, ki bi mu bilo mar, nekdo, ki bi me rešil. Ko sem ugotovila, da ne morem tekmovati za pozornost obiskovalcev s srečnimi pasjimi mladički, ki jih ne skrbi lastna usoda, sem se umaknila v kot in čakala.

Slišala sem stopinje, ko je konec dneva prišla pome in s tavajočimi koraki sem ji sledila po hodniku v posebno sobo. Blaženo tiha soba. Dala me je na mizo, počehljala uhlje in mi rekla, naj me ne skrbi. Srce mi je bilo v pričakovanju tega, kar je prihajalo, a občutka olajšanja ni bilo. Ujetnica ljubezni je ostala brez prihodnosti. Kot je bilo v moji naravi, me je bolj skrbelo zanjo. Breme, ki si ga je naložila, je pritiskalo z vso težo in tega sem se zavedala, tako kot sem poznala vsako tvoje razpoloženje.

Nežno je namestila podvezo na sprednjo tačko, solze pa so ji tiho tekle po licih. Polizala sem jo po roki, tako kot sem tebe tolažila mnogo let nazaj. Vešče je zabodla z injekcijsko iglo v mojo žilo. Ko sem čutila iglo in mrzlo tekočino, ki se poganja po mojem telesu, sem počasi zaspano legla, gledajoč njene prijazne oči in zamrmrala: "Kako si mogel?"

Morda je razumela mojo pasjo govorico, rekla je: "Tako zelo mi je žal." Objela me je in mi hlastno povedala, da je njeno delo, da poskrbi, da grem nekam, kjer mi bo bolje, kjer me ne bodo zanemarjali, napadali ali zapustili; kjer se mi ne bo treba prebijati iz dneva v dan - nekam, kjer sta ljubezen in svetloba, kjer je tako zelo drugače kot zemeljski svet. Z zadnjimi atomi energije sem jo z mahanjem repa skušala prepričati, da moj "Kako si mogel?" ni bil namenjen njej. To je bilo namenjeno tebi, moj ljubljeni gospodar. Vedno bom mislila nate in te čakala.

Naj ti vsi v tvojem življenju še naprej izkazujejo takšno zvestobo.

Jim Willis

Za Pozitivke prevedla: Blanka Čižek

Vsi, ki se vas je zgodba dotaknila, jo lahko razširjate med ljudi in uparabljate prevod, ki je objavljen na Pozitivkah. Tako želi tudi avtor zgodbe. Edini pogoj je, da objavite tudi povezavo na njegovo stran, kjer lahko vsak naroči tudi originalno knjigo MIR V SRCU, kjer je še več takšnih in podobnih zgodb.
http://www.petfinder.org/shelters/NC332.html
http://www.crean.com/jimwillis/