|  Dve leti po tem, ko se je 11. marca v *censored*ušimi na Japonskem zgodila največja jedrska nesreča v zadnjih dveh desetletjih, Greenpeace v Sloveniji izraža zaskrbljenost nad odsotnostjo razprave o jedrski energiji v Sloveniji. Z namenom ozaveščanja bodo danes in v naslednjih dneh prostovoljci izvajali anketiranje mimoidočih v Ljubljani in Mariboru in tako opozarjali na nerešene težave z jedrsko energijo v Sloveniji. Greenpeace ob tem ponovno opozarja, da Slovenija za lastne potrebe ne potrebuje dodatne jedrske elektrarne v Krškem, zato pozivajo novonastajajočo vlado k ustavitvi vseh aktivnosti na tem področju.
11. marca 2011 je japonsko obalo prizadel potres z močjo 9. stopnje po Richterjevi lestvici. Temu je sledil cunami, ki je povzročil največjo jedrsko katastrofo po Černobilu iz leta 1986. Več kot 150.000 ljudi je bilo primoranih zapustiti kontaminirano območje v oddaljenosti 50 kilometrov od elektrarne v *censored*ušimi. Mnogi od njih se ne bodo nikoli vrnili. Japonski center za ekonomska raziskovanja je ocenil, da bo celoten strošek jedrske nesreče v *censored*ušimi znašal med 48 in 169 milijardami evrov.
Dejan Savić, zastopnik za energetsko politiko, je dejal:
»Državljanske in državljani Slovenije si zaslužijo odprto razpravo o prihodnosti uporabe jedrske energije v Sloveniji in o njenih alternativah. Zadnji dve vladi sta potihoma aktivno podpirali gradnjo dodatne jedrske elektrarne v Sloveniji, kljub temu, da ljudje temu nasprotujejo. Greenpeace poziva novo vlado k začetku javne razprave, kjer se bomo soočili z nerešenimi vprašanji z jedrsko energijo in omogočili njihovo reševanje.«
Z namenom odpiranja razprave so danes prostovoljci okoljevarstvene organizacije Greenpeace v Sloveniji začeli z aktivnostmi na ulicah, trgih in fakultetah v Ljubljani ter na fakultetah v Mariboru, da bi opozorili na obletnico jedrske katastrofe v *censored*ušimi. Z anketiranjem mimoidočih o jedrski energiji in njenih alternativah bodo ljudi ozaveščali o nerešenih težavah na tem področju, s katerimi se moramo soočiti tudi v Sloveniji.
Mednje sodijo dejstva, da se jedrska elektrarna Krško stara, s tem pa je ogroženo njeno varno obratovanje. V Krškem se nadaljuje kopičenje jedrskih odpadkov, pri čemer še nismo začeli graditi odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke, ob tam pa nihče ne ve, kam z visoko radioaktivnimi odpadki v obliki izrabljenega jedrskega goriva, ki ga je v Krškem že več kot 400 ton in še nastaja. Neodločeno je tudi vprašanje o gradnji dodatne jedrske elektrarne v Krškem (JEK II).
V mnogih državah, ki uporabljajo jedrsko energijo, so opravili obširno javno razpravo, posledično pa so države spremenile odnos do jedrske energije.
Savić ob tem dodaja:
»Za razliko od večine razvitih držav v Sloveniji nikoli nismo opravili javne razprave o posledicah jedrske nesreče v *censored*ušimi za prihodnost jedrske energije v Sloveniji. Državne institucije so nehale naročati raziskave javnega mnenja o jedrski energiji. Najbrž zato, ker se odločevalci bojijo rezultatov. Večina državljanov Slovenije je namreč že pred *censored*ušimo nasprotovala gradnji dodatnih jedrskih zmogljivosti v Sloveniji, to dejstvo pa mnogim v Sloveniji ne ustreza.«
Greenpeace v Sloveniji se zavzema za:
- opustitev načrtovanega podaljšanja življenjske dobe JE Krško preko leta 2023;
- zvišanje prispevka JEK za razgradnjo elektrarne s ciljem, da bo zaprtju JEK leta 2023 dovolj sredstev za razgradnjo JEK in reševanje problema odpadkov;
- opustitev vseh načrtov, povezanih z izgradnjo dodatnega jedrskega reaktorja v Sloveniji (JEK II);
- sprejetje strategije za prehod Slovenije v celoti na obnovljive vire energije do leta 2050 z ustreznimi nacionalnimi cilji po desetletjih;
- javno razpravo o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji.
V široki javni razpravi naj se razišče možnost za:
- uresničitev obsežnega programa izkoriščanja obnovljivih virov energije, ki bo temeljil na ekološko sprejemljivem izkoriščanju biomase, vodne, vetrne, sončne in geotermalne energije, kar bi zagotovilo hitro zaprtje obstoječega jedrskega reaktorja v Krškem in tudi opustitev projektov, ki ogrožajo podnebje s kurjenjem premoga (TEŠ6 in TET);
- uresničitev obsežnega programa povečevanja energetske učinkovitosti, ki bo podpiral premik k obnovljivim virom energije;
- varno rešitev za visoko radioaktivne odpadke, ki se zdaj nahajajo v Krškem v obliki izrabljenega jedrskega goriva.
Greenpeace z različnimi znanstvenimi študijami že vrsto let dokazuje, da lahko z ustreznimi ukrepi že hitro preidemo na čiste, varne in obnovljive vire energije, ne da bi se pri tem zanašali na nevarno jedrsko energijo in podnebno ogrožajočo energijo premoga.
To sporočilo lahko najdete tudi na
www.greenpeace.si
Letno poročilo Nuklearna elektrarna Krško 2011, http://www.nek.si/uploads/documents/LP_SLO_2011.pdf, str. 19.
Države so se odločile bodisi za popolno opustitev jedrske energije (Nemčija, Švica, Belgija), bodisi so odpovedale načrtovane projekte (Italija, Nizozemska, Bolgarija, Litva …), več držav pa je znižalo svoje jedrske ambicije ali pa so preložile načrte v prihodnost (Kitajska, Indija, ZDA, Kanada, Francija, Finska …).
ARAO: Raziskava javnega mnenja 2009, http://www.arao.si/uploads/datoteke/Javno%20mnenje%202011.pdf, str. 4.
Zadnja javno dostopna raziskava javnega mnenja na temo jedrske energije v Sloveniji je bila s strani ARAO naročena v letu 2011. V letu 2012 raziskave niso izvedli, ali pa izsledki morebitnih raziskav niso bili predstavljeni javnosti. Vir: http://www.arao.si/sodelovanje-z-javnostmi/raziskave-javnega-mnenja.
http://www.energyblueprint.info.
Jedrska energija: umazana, nevarna in draga
Jedrski reaktorji so sami po sebi nevarni. Kot se je pokazalo že po Černobilu leta 1986, je jedrska katastrofa marca 2011 v *censored*ušimi ponovno razkrila osnovne pomanjkljivosti reaktorjev ter resne institucionalne napake pri nadzoru jedrske varnosti. Nekatere izmed teh napak na svetovni ravni ponavljajo jedrska industrija in regulacijski sistemi, ki bi morali ljudi zaščititi pred nesrečami. Posledično so milijoni ljudi, ki živijo v bližini reaktorjev, ogroženi.
Na japonskem so napake človeških institucij za nadzor reaktorske varnosti privedle do katastrofe v *censored*ušimi. Operater, Tokijska družba za električno energijo (TEPCO), in japonske oblasti so se že leta prej dobro zavedale nevarnosti, ki jih predstavljajo potresi in cunamiji. A so vse ignorirali.
Nevarnosti pridobivanja jedrske energije
Pri katastrofah v Černobilu in *censored*ušimi je obakrat prišlo do uhajanja ogromnih količin radioaktivnega materiala v atmosfero. Prizadetih je bilo na sto tisoče ljudi. Ljudje, ki so morali zapustiti 30-kilometrsko območje prepovedi gibanja okoli elektrarne, se še vedno ne morejo vrniti, saj prepoved še vedno velja. Na Japonskem je kontaminirana območja okrog elektrarne moralo zapustiti vsaj 150.000 ljudi. Strokovnjaki pričakujejo, da bo 20-kilometrski pas evakuacije okrog elektrarne neprimeren za poselitev še desetletja. Visoke stopnje kontaminacije in skrbi zaradi brezposelnosti ljudem preprečujejo, da bi se vrnili tudi na nekatera druga kontaminirana območja.
Jedrski reaktorji bodo vedno ranljivi za smrtonosno kombinacijo človeških napak, napak v zasnovi, terorističnih napadov in naravnih katastrof. Ena lekcija, ki bi se jo vedno znova in znova lahko naučili iz jedrskih nesreč je, da ocene nevarnosti s strani jedrske industrije ne upoštevajo institucionalnih napak, čeprav sta človeško in institucionalno obnašanje glavna dejavnika pri jedrskih nesrečah. Niz takšnih institucionalnih napak je tudi botroval katastrofo v elektrarni *censored*ušima Daiiči. Napake so bile med drugim sistem samoregulacije, ki ga nadzira industrija sama, njena prekomerna samozavest in njen negativen odnos do jedrskih nevarnosti, kot tudi njeno ignoriranje znanstvenih dejstev. Samoregulacija, ki jo nadzira industrija sama, je prisotna v veliko elektrarnah po svetu.
Jedrske nesreče in »bližnjih srečanj«, pri katerih za las ne pride do taljenja sredice, se dogajajo v jedrskih elektrarnah po svetu. Po Černobilu se je samo v ZDA po podatkih ameriške komisije za jedrski nadzor (USNRC)[1] zgodilo skoraj 200 »bližnjih srečanj«. Leta 2003 je francoska agencija za jedrsko varnost mobilizirala svoj odzivni center za nujne primere, potem ko so poplave ogrozile dva reaktorja v elektrarni na njenem jugozahodu. Leta 2007 je potres na Japonskem povzročil požar, ki je nato povzročil zaustavitev sedmih reaktorjev v elektrarni na zahodni obali države. Prvi reaktor so uspeli znova zagnati šele po več kot dveh letih, nekateri izmed njih pa so še vedno zaustavljeni.
V jedrski industriji si dobičke delijo, ljudje pa trpijo
Ob jedrskih katastrofah so ljudje prizadeti na tri načine. Najprej so zaradi ogromnih količin izpuščenih radioaktivnih snovi ogrožena njihova življenja in zdravje. Obenem so motena njihova življenja, saj morajo zapustiti svoje domove in si brez povračila stroškov postaviti nove ter so prisiljeni živeti brez služb. Razbijejo se lahko tudi družine, starši pa živijo v nenehni skrbi za zdravje svojih otrok. Ne nazadnje pa so ljudje, ki preživljajo to agonijo, na koncu tisti, ki preko davkov plačajo stroške dekontaminacije, razgradnje uničenih reaktorjev in kompenzacije.
V splošnem oblasti in vzvodi za regulacijo jedrske industrije dobičke jedrske industrije postavljajo pred skrb za zaščito ljudi. Operaterji jedrskih elektrarn so skoraj vedno zaščiteni pred plačevanjem celotnih stroškov katastrof, ki jih povzročijo njihove elektrarne. Ni jim treba imeti sklenjenega zavarovanja, ki bi pokrilo celotne stroške katastrofe, delno tudi zato, ker bi to povzročilo, da bi bila jedrska energija predraga. Zneski, ki jih morajo plačati so skoraj vedno določeni na stopnji, ki je globoko pod resničnimi stroški katastrofe.
Stroški jedrskih reaktorjev
Izgradnja jedrskih reaktorjev je zelo draga. Prav tako pa lahko od začetnih načrtov do zagona preteče vsaj desetletje. Prekoračenja predvidenih stroškov in zamude so pri izgradnji reaktorjev stalnica. Francosko podjetje Areva gradi nove reaktorje na Finskem in v Franciji. Ceni vsakega posameznega projekta sta se povečali za okoli 3 milijarde €, kar pomeni skoraj podvojitev načrtovanih stroškov, reaktorja pa še nista niti blizu dokončanja. Takšni problemi spremljajo skoraj vsak projekt izgradnje reaktorja na svetu.
Radioaktivni odpadki: dolgoročni problem
Poleg nevarnosti, ki jih predstavlja samo delovanje reaktorjev, obstaja tudi znatna nevarnost, povezana z izrabljenim jedrskim gorivom in ostalimi radioaktivnimi odpadki. Tudi po 60 letih proizvajanja jedrske energije še ni rešitve, ki bi poskrbela za varno in dolgoročno shranjevanje radioaktivnih odpadkov kjerkoli na svetu. Danes so radioaktivni odpadki po svetu shranjeni v začasnih skladiščih, pogovori o dolgoročnem odlaganju pa še potekajo.
Mednarodna agencija za jedrsko energijo ocenjuje, da jedrska industrija letno »pridela« za okoli milijon sodov nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in okoli 50.000 sodov še nevarnejših visoko radioaktivnih odpadkov. Po vrhu tega pri reakcijah v reaktorjih kot stranski produkt ostane tudi izrabljeno jedrsko gorivo, kar je še eden izmed visoko radioaktivnih odpadkov. Najbolj nevarne odpadke bo treba varno hraniti sto tisoče let, preden bodo postali nenevarni.
Predlagana rešitev s strani jedrske industrije, in podprta s strani veliko vlad, je, da bi se radioaktivni odpadki odlagali v globinska geološka odlagališča. Čeprav jedrska industrija to idejo preučuje že desetletja, ni bilo zgrajeno še nobeno takšno odlagališče.
Nekaj izrabljenega jedrskega goriva se predela, kar pomeni, da se plutonij in neporabljeni uran loči od ostalih odpadkov z namenom, da bi se ju ponovno uporabilo v jedrskih elektrarnah. V resnici je sta termina »predelan« in »recikliran« tu zavajajoča, saj se veliko tako pridobljenih snovi ne uporabi ponovno. Predelava iz izrabljenega jedrskega goriva ne odstrani radioaktivnosti. Proces radioaktivnost razprši preko izpustov v okolje in preko proizvodnje večje prostornine različnih odpadnih snovi.
Jedrski reaktorji in podnebne spremembe
Jedrska industrija velikokrat izpostavlja, da v boju proti podnebnim spremembam potrebujemo jedrsko energijo. Vendar pa je jedrska energija v resnici draga in nevarna stranpot od pravih rešitev za ta problem. Delovanje jedrskih elektrarn preprečuje obsežno integracijo energije iz obnovljivih virov v omrežje. Cilji za znižanje toplogrednih plinov v ozračju so dosegljivi zgolj z uporabo tehnologij pridobivanja energije iz obnovljivih virov in z energetsko učinkovitostjo. Vsak evro porabljen za jedrsko energijo je evro ukraden prizadevanjem za prave rešitve podnebnih sprememb.
Jedrska energija ne predstavlja poti za boj proti podnebnim spremembam. Enostavno doprinese premalo, prepozno in je predraga. Jedrska energija bi k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v najboljšem primeru prispevala le neznatno. Tudi če bi početverili celotno število reaktorjev na svetu, kar je popolnoma nerealen scenarij, bi to prineslo kvečjemu 6-odstotno znižanje svetovnih izpustov ogljikovega dioksida. To pa bi tudi prišlo prepozno, če upoštevamo še dolge čase izgradnje, saj bi bil krepko presežen rok, za katerega so podnebni strokovnjaki določili, da se še lahko izognemo katastrofalnim spremembam podnebja.
Vir:
[1] An American Chernobyl: Nuclear Near Misses as U.S. Reactors Since 1986
Jedrska katastrofa v *censored*ušimi in njen vpliv na jedrsko industrijo po svetu
Jedrska katastrofa v *censored*ušimi ni le prizadela na stotisoče ljudi, uničila lokalnih gospodarstev ter kontaminirala obsežnih območij, temveč je tudi v kali zatrla tisto malo, kar je še ostalo od tega, kar je industrija poimenovala “jedrska renesansa”.
Skoraj dve leti po katastrofi v *censored*ušimi so se upi industrije, da bi še v tem desetletju izgradila več sto novih reaktorjev, razblinili. Sedaj se le-ta sooča z veliko bolj ostrimi gospodarskimi, političnimi in regulatornimi okoliščinami.
Kmalu po katastrofi 11. marca 2011 je industrija zatrjevala, da nesreča ne bo spremenila njenih ambicij v zvezi z znatno razširitvijo jedrske energije, vendar pa je sedaj njihovo drzno hvalisanje že davno pozabljeno.
Kratek pregled razvoja dogodkov na področju jedrske energije
Le peščica držav se uradno drži načrtov za izgradnjo novih reaktorjev, sprejetih pred katastrofo v *censored*ušimi. Izmed teh z uresničitvijo dejansko nadaljujejo le Rusija in Združeni arabski emirati, vendar pa se tudi v teh dveh državah zaradi čedalje višjih cen, zastojev ter tehničnih zapletov vse ne odvija tako, kot je bilo poprej načrtovano.
V večini drugih držav, ki stremijo k razširitvi sektorja jedrske energije – kot na primer Kitajska, Združeno kraljestvo, Indija, Južna Koreja, ZDA, Kanada, Južnoafriška republika in veliko evropskih držav – so projekti trenutno bodisi predmet ponovnih razprav, so bili preloženi ali pa zreducirani. Nacionalni načrti za gradnje novih jedrskih objektov so tako bili odloženi ali pa – kot že omenjeno – po ponovnem pregledu zreducirani.
Poleg tega je obširna in vplivna skupina držav – med njimi Nemčija, Francija, Japonska, Italija, Belgija in Švica – naznanila, da se nameravajo popolnoma odreči jedrski energiji ali pa vsaj občutno zmanjšati njen delež v proizvodnji elektrike.
Kratek pregled stanja na trgu
Iz grafa Mednarodne agencije za energijo (IAE) je razvidno, da je skupna količina električne energije, proizvedene v jedrskih elektrarnah, začela upadati že veliko pred marcem 2011.
Ti statistični podatki prav tako ponazarjajo, da je takratni delež jedrske energije znotraj celotne svetovne potrebe po energiji znašal le 2,3 %. Hitrost upadanja uporabe jedrske energije pa se je po nesreči v *censored*ušimi zgolj povečala.
V zadnjih 24 mesecih je bilo zagnanih le 9 reaktorjev (s skupno inštalirano močjo 6,7 GWe), in sicer na Kitajskem, v Pakistanu, Rusiji, Iranu in Južni Koreji. Istočasno pa so v Nemčiji, na Japonskem, v Združenem kraljestvu, ZDA, Španiji in Kanadi dokončno zaustavili 20 reaktorjev (s skupno močjo 15 GWe).
Nova japonska vlada se je zavezala k ponovnemu zagonu 48 trenutno nedejavnih jedrskih reaktorjev. Ampak lahko se zgodi, da se zaradi strožjih predpisov in temeljitejših varnostnih pregledov ponovni zagon reaktorjev zavleče za približno 3 leta. Poleg tega pa obstaja zelo velika verjetnost, da bo več jedrskih reaktorjev na Japonskem namesto ponovno zagnanih dokončno zaustavljenih. Videti je, da so pred kratkim predlagani protipotresni predpisi nedavno ustanovljenega japonskega Jedrskega regulativnega organa (NRA) že izločili možnost ponovnega obratovanja 16 reaktorjev (skupno 16 GWe).
V drugih državah je na desetine reaktorjev obsojenih na dokončno zaustavitev tekom tega desetletja, in sicer bodisi zaradi zastarelosti, bodisi zato, ker so se tamkajšnje vlade zavezale k njihovemu zaprtju. Francija naj bi zaprla Fessenheim, Nemčija pa bo do leta 2022 dokončno zaustavila preostale še delujoče reaktorje. Povprečna starost obratujočih reaktorjev po svetu presega 27 let.
Kar zadeva trge v prihodnosti, je zmanjševanje možnosti sklenitve novih pogodb jasno razvidno iz naslednjega grafikona, ki prikazuje število novih rektorjev, katerih gradnja se je začela v danem letu.
Tukaj je treba opozoriti na dve stvari. Prvič je jasno razvidno, da je nesreča v *censored*ušimi leta 2011 prekinila naraščajoč trend novih jedrskih projektov, drugič pa je Kitajska v največji meri poganjala rast števila novih reaktorjev. Enako velja za večino projektov, začetih v letu 2012. Očitno pa je Kitajska tudi ena izmed tistih držav, ki so nesrečo v *censored*ušimi vzele zelo resno, saj je skoraj takoj po katastrofi naznanila prekinitev tako gradenj kot tudi odobritev novih načrtov. Ta preklic je oktobra 2012 oziroma 18 mesecev pozneje prenehal, v veljavo pa so vstopile prenovljene politike in utrjeni pogoji za odobritev kakršnih koli novih projektov.
Od sedaj naprej je lahko odobrena samo gradnja reaktorjev tretje generacije, pa še to zgolj na priobalnih zemljiščih. Slednje bo neizogibno za seboj potegnilo porast cen, zmanjšanje ambicij pa se že sedaj odraža v na novo zastavljenih jedrskih ciljih države. Kitajska želi še pred iztekom leta 2015 imeti skupno 40 GW jedrske energije ter poskrbeti, da se bodo istočasno gradile še jedrske elektrarne za dodatnih 17 GW (v primerjavi s 26 GW, ki so trenutno v izgradnji). Pričakovati je, da bo Kitajska svoj cilj za leto 2020 s prvotnih 80 do 120 GW zmanjšala na 60 GW.
Istočasno, ko zmanjšuje svoje jedrske ambicije, pa Kitajska povečuje cilje, povezane z energijo iz obnovljivih virov. Tako namerava do leta 2015 imeti 400 GW inštaliranih zmogljivosti na energijo iz obnovljivih virov, vključno s 100 GW vetrne energije in 21 GW fotovoltaike.
Širom sveta se pojavlja vedno večja vrzel med čedalje pogostejšimi postavitvami objektov obnovljivih virov energije ter čedalje vse manjšim trgom s tehnologijami jedrskih reaktorjev. Leta 2011 je bilo na primer v zmogljivosti obnovljivih virov energije vloženih 302 milijardi ameriških dolarjev, v primerjavi s 5 milijardami ameriških dolarjev, ki so bile vložene v gradnjo novih jedrskih zmogljivosti.
Leta 2011 je bilo, kar zadeva nove zmogljivosti za proizvodnjo energije, omrežju dodanih manj kot 3 GW iz novih jedrskih elektrarn, istočasno pa se mu je priključilo 32 GW iz fotovoltaike in 45 GW iz vetrnih elektrarn. Skupaj so te sončne in vetrne elektrarne, dokončane v enem samem letu, sposobne proizvesti 130 TWh električne energije na leto, kar ustreza energiji, ki jo proizvede 20 ogromnih jedrskih reaktorjev (1 GW). Za primerjavo povejmo, da so bili leta 2011 izgrajeni le trije takšni reaktorji.
Te razlike v dinamičnosti na trgih z jedrsko energijo ter tehnologijami na energijo iz obnovljivih virov se bodo le še povečale. To potrjuje število odpovedanih in odloženih projektov, ki vključujejo jedrske novogradnje, ter nedvoumna odločnost vodilnih svetovnih gospodarstev – Nemčije, Japonske, ZDA in Kitajske –, da še dodatno pospešijo nameščanje obnovljivih virov energije.
Kratek pregled stanja v industriji
Čedalje manjši trg in čedalje večja konkurenca, ki jo predstavljajo cenejše energetske tehnologije, niso edino, kar jedrski industriji uničuje možnosti uspeha. Jedrska industrija se poleg tega spopada še:
- z dodatnimi stroški, ki so jih prinesli novi predpisi. Tako so na primer pričakovani stroški meritev, ki so bile posledica stresnih testov, izvedenih na evropski ravni po *censored*ušimi, ocenjeni na 33 milijard evrov. Zgolj Francija bo morala odšteti med 10 in 15 milijardami evrov;
- s hitro naraščajočimi stroški izgradnje novih reaktorjev. Proračuni gradenj so presegli zgornje meje na Finskem, v Franciji, Bolgariji in ZDA. Cena enega samega novega reaktorja se sedaj giblje med 7 in 12 milijardami ameriških dolarjev;
- zvišani izdatki za ustavitev, zmanjšana možnost podaljšanja življenjske dobe zastarevajočih jedrskih elektrarn in daljše prekinitve delovanja so rezultat regulatornih zahtev in še nadaljnje spodkopavajo že tako nestabilno ekonomiko jedrske energije. Poleg tega se investitorji soočajo še z negotovostjo ter s potencialno ogromnim, dodatnim finančnim tveganjem, ki ga predstavlja nujna revizija odgovornosti in z njo povezana zakonodaja;
- z nezmožnostjo ali nepripravljenostjo vlad k temu, da jedrsko energijo ohranjajo pri življenju z različnimi subvencijami in spodbudami, kar gre pripisati varčevalnim ukrepom ali nasprotovanju javnosti.
Posledica katastrofe v *censored*ušimi in neugodne napovedi za jedrsko industrijo se prav tako jasno kažejo v (ne)uspešnosti vodilnih podjetij na področju jedrske energije in mnenju, ki ga imajo o tem sektorju vplivni investitorji in analitiki. Na primer:
- tržna cena delnic Areve – vodilnega francoskega podjetja na področju jedrske tehnologije – se je od februarja 2011 prepolovila in sedaj, marca 2013, namesto 30 evrov znaša 14,75 evrov;
- britanski časnik »The Economist« je jedrsko energijo označil za »sanje, ki so se izjalovile« in zaključil, da »jedrska energija ne bo popolnoma izginila, vendar pa je možno, da bo njena vloga postala zanemarljiva«;
- analiza 48 zgodovinskih primerov, ki jo je izvedla mednarodna bonitetna agencija Moody's, kaže, da je bonitetna ocena podjetij padla malo zatem, ko so ta naznanila nove jedrske projekte; v povprečju za 3,5 stopnje;
- julija 2012 je bila nanizana naslednja misel izvršnega direktorja družbe General Electric: »Pretežko je upravičiti jedrsko energijo. Naftni derivati so zares poceni in slej ko prej so številke tiste, ki dobijo prednost.«
Več informacij:
Dejan Savić, zastopnik za energetsko politiko Greenpeace v Sloveniji,
dejan.savic@greenpeace.si, 040 165 195.
Electricity represented 17.7 % of world’s final energy demand in 2010, and nuclear power generated 12.9 % of all electricity that year; data Key Energy Statistics 2012, International Energy Agency, OECD http://www.iea.org/publications/freepublications/publication/name,31287,en.html.
2 GWe = gigawatt of net electric capacity, 1 GW = 1.000 MW
International Atomic Energy Agency’s database PRIS, http://www.iaea.org/PRIS/home.aspx.
Nuclear Intelligence Weekly, 2 Feb 2013.
IAEA PRIS, ibid 3.
IAEA PRIS, ibid 3.
Nucleonics Week 16 Nov 2012, Platts.
Bloomberg New Energy Finance, 14 January 2013, http://about.bnef.com/2013/01/14/new-investment-in-clean-energy-fell-11-in-2012-2.
Nuclear data from IAEA PRIS, ibid 3; global wind data for 2012 were published by GWEC on 12th Feb 2013 (http://gwec.net); global solar PV data for 2012 were published by EPIA on 12th Feb 2013 (http://www.epia.org).
Vir: http://quotes.wsj.com/FR/AREVA/interactive-chart.
Vir: http://www.economist.com/node/21549098.
New Nuclear Generation: Ratings Pressure Increasing, Moody’s, June 2009.
Vir: http://www.reuters.com/article/2012/07/30/us-energy-power-nuclear-shale-idUSBRE86T0AX20120730 |
NE ZAMUDITE
