Gospodarstvo Evropske unije (EU) je odvisno od zanesljive in zadostne dobave energije.
Sedanje potrebe po energiji večinoma zagotavljajo fosilna goriva (nafta, premog,
naravni plin), ki dajejo 80 % energije. Skoraj 67 % fosilnih goriv je uvoženih.
V Evropi so za ohranitev življenjskega standarda potrebni zanesljivi in trajnostni
viri. Evropski raziskovalci razvijajo okoljsko sprejemljive, varne in trajnostne
energetske tehnologije. Fuzija je ena izmed takih tehnologij. Fuzijske elektrarne
bodo primerne predvsem za osnovno pokrivanje velikih energijskih potreb, primerne
pa bodo tudi za pridobivanje vodika za potrebe energetskih sistemov, ki bodo temeljili
na vodiku kot viru energije.
Fuzija je proces, ki daje energijo Soncu in drugim zvezdam. Jedra lahkih atomov
se zlijejo in pri tem sprostijo energijo. Težnostne sile v središču Sonca omogočajo
zlivanje pri temperaturah okoli 10 milijonov stopinj Celzija. Na Zemlji je pri
precej nižjih tlakih, kar 109-krat manjših kot na Soncu, potrebna temperatura
nad 100 milijonov stopinj Celzija za učinkovito proizvodnjo energije s fuzijo.
Za doseganje tako visoke temperature je potrebno močno segrevanje plazme in
čim manjše toplotne izgube. Zato se plazma ne sme dotikati sten posode. Dotik
preprečujejo močna magnetna polja, ki ustvarijo "magnetno kletko"
obročaste (toroidne) oblike, ki zadržuje nabite delce v plazmi. Takšna oblika
zadrževanja plazme je ena izmed najbolj naprednih tehnologij in je osnova Evropskega
fuzijskega programa. V reakcijski posodi fuzijskega reaktorja je v vsakem trenutku
zelo malo goriva, približno 1 g devterija in tritija v volumnu 1000 m3. Poraba
goriva fuzijske elektrarne bo izredno majhna. Elektrarna z električno močjo
enega gigavata (1 GW) bo potrebovala približno 100 kg devterija in 3 tone naravnega
litija za celoletno delovanje za proizvodnjo približno 7 milijard kilovat-ur
električne energije. Enakovredna termoelektrarna bi potrebovala 1,5 milijona
ton premoga za enako količino energije.
Evropski tokamak JET (Joint European Torus – skupni evropski torus), ena od
oblik fuzijskega reaktorja, postavljen v mestu Culham v Angliji, je sedaj največji
delujoči fuzijski reaktor na svetu. Edini lahko za gorivo uporablja mešanico
devterij–tirij. Leta 1997 je dosegel rekordno moč 16 MW. Strategija za doseganje
dolgoročnega cilja držav članic EU in držav, združenih v okvirnem programu Euratom,
vključuje tudi izgradnjo poskusnega reaktorja ITER. Namen tokamaka ITER je dokazati
znanstvene in tehnične možnosti uporabe fuzije v miroljubne namene. Na osnovi
izkušenj z reaktorjem ITER bo naslednji korak gradnja demonstracijskega reaktorja
DEMO, ki bo kot prvi reaktor lahko proizvedel znatne količine električne energije
in zadostno količino tritija za svoje potrebe. Za gradnjo reaktorjev ITER in
nato DEMO bo potrebna velika udeležba evropske industrije (superprevodniki,
materiali za prvo steno reaktorja, ki prenesejo velike toplotne obremenitve,
daljinsko vodeni roboti za vzdrževalna dela v reaktorski posodi, ravnanje z
gorivom, ravnanje z odpadki, tehnika plazemskih procesov, površinska obdelava,
razvoj razsvetljave, plazemski prikazovalniki, vakuumska tehnologija, energetska
elektronika, metalurgija itd.) in ogromno raziskovalno-razvojnega dela številnih
fuzijskih laboratorijev in univerz. Kapitalski stroški za gradnjo reaktorja
ITER so okoli 4,6 milijarde evrov (podatek iz leta 2000). Gradnja reaktorja
bo trajala predvidoma 8 do 10 let.
