Človek ima samo eno temeljno nalogo in to je razodeti Božjo bit, zato ga tudi ne more osrečiti nič drugega.
Čeprav to nalogo zapusti, ostaja to edini temelj zaradi česa je ustvarjen.
Dokler se ne vrne k tej nalogi, hrepeni vseeno k temu, skozi zunanje stvari in upe v to ali ono iluzijo kar pa ga nikoli ne izpolni.
Tako življenje je podobno drami, sreča in veselje v njem, pa je kot navdušenje nevednega otroka, ki je edino zaradi nevednosti, ob vsem tem, kaj padel svet nudi, nekaj časa lahko srečen.
Ko sem skušal ljudem povedati, da je tako življenje drama in da se je v vsem tem edino smiselno obrniti k svoji naj notranji biti, in ji omogočiti razodetje, so se namesto tega začeli hvaliti z svojim koščkom sreče, ko pa je ta minila, pa sem jih videl z zlomljenim srcem in pogledom in tako veliko bolečino hoditi naokoli.
Kot jim je prej njihova kratkotrajna radost zastirala oči pred resnico, tako jim je kasneje zastirala oči pred resnico, doživeta bolečina.
Nisem vam nevoščljiv radosti, iz vsega srca se radujte, vendar radosti nikoli ne uporabite za to, da si z njo zastirate oči pred resnico.
Saj če boste to poskušali, se bo vsa vaša radost zagotovo nekega dne spremenila v neznosno bolečino.
To pa vas tako čustveno obarva, da kakor prej v življenju niste hoteli videti nič grdega, tako kasneje v življenju nočete videti nič lepega.
Kakor ste prej zagovarjali dobro, tako kasneje zagovarjate zlo.
No dobili pa ste vsaj en zanesljiv odgovor in tudi spoznanje o tem, da to kaj ste prej imeli za tako zelo dobro ni bilo resnično dobro.
Če bi bili realni, bi se med tem dvojim zmeraj prav pomikali in odločali.
Redki, res redki so, ki vidijo življenje tako kot v resnici je.
Rad pa bi, da bi spoznali, da je ravno zlomljeno srce velika priložnost zato, da svoje življenje končno le prav naravnamo in ga vrnemo k temeljni nalogi. |