Plodovi drena so eni od najokusnejših
»Prav žal mi je,« pravi zvita tetka, »da vam ne morem precej postreči z ničimer. Tudi meni sami se tako godi; vse sem že prevohala, toda nikjer ni nič dobiti. Samo tamle sem dobila drevo, ki že najlepše cvete, tam bo najprej sad. Srčno rada vam ga prepustim.«

Je lisica nazvitorepila medvedu in odšla. Ker nas prvi razveseli s cvetovi, je sicer zelo pomemben za čebeljo pašo, to pa še ne pomeni, da bo zgodaj tudi rodil. Pač pa to pomeni, da je februar najboljši čas za iskanje grmov. Ko vas bo sprehod popeljal preko južnih pobočij ali proti jugu usmerjenih gozdnih robov, pozor. Rumeno cvetoči grmi zbujajo pozornost med sicer golimi sosedi. Seveda pa to, da ste grm našli, še ne pomeni, da boste že letos uživali njegove plodove. Grm sploh ne rodi vsako leto, kar je pri divjemu sadju pravzaprav bolj pravilo kot izjema. No vsakih nekaj let dren rodi, in tisti, ki vemo kje raste in kako so videti zreli plodovi, se ga tudi najemo.

Popolnoma zreli plodovi so temno rdeči in na otip popolnoma mehki, če niso, so tako kisli, da si tega ne morete (in tudi nočete) predstavljati. Kot vsak grm, ki ga je generacija naših dedov sadila v kmečke sadovnjake, je tudi dren poln vitaminov in strašno zdravih kislin, predvsem pa dober. In ne samo surov, marmelade, kompoti, vlaganje s soljo in namakanje v žganje so načini uporabe, ki smo jih razvili v želji po ohranjanju in izboljšanju odličnega okusa. Zanimivo je, da ga niso sadili le v kmečkih sadovnjakih, temveč tudi v mestih. Najverjetneje zaradi zgodnjih rumenih cvetov in v časih, ko so si ljudje sredi mesta še upali kaj utrgati in pojesti. Zagotovo pa tisti dreni, ki so preživeli, še vedno dobro vplivajo na ptičji svet.

Če boste torej zgodaj spomladi odkrili kakšne rumeno cvetoče grme, si zapomnite kje rastejo. Ves ostali čas leta jih je namreč težje najti. Jeseni počasi začnite preverjati, ali so rodili in kako zorijo. In ko bo pravi čas, vzemite s sabo košaro, srp in kakšno rjuho. Obiščite dren, pod njim pokosite travo, razgrnite rjuhe in ga otresite. Vse skupaj stresite v košaro in postopek ponavljajte, dokler se vam da, oziroma dokler imate na voljo kaj drenov. Doma drene preberite: zrele na en in nezrele na drug kupček. Zrele pojejte ali dajte v hladilnik, nezrele pa v pokrito škatlo in na okensko polico. Ko dozorijo še ti, jih uporabite skladno z vašim okusom.

Basen, s katero smo začeli, ima tudi konec. »Poletje se že bliža koncu, ko spet pride lisica po isti poti. Kar zagleda medveda, sedečega še vedno pod drevesom, in ga vpraša: »Kaj pa delate, stric? »Obljubljenega sadu čakam,« ji odgovori medved nejevoljen, »pa ga ni in ni.«

Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: »Oj, hudobno drevo, ki vam noče dati sadu! Glejte, poletje gre že h koncu, skoraj bo treba spet iti spat, pa še niste dobili nobenega sadu. Jaz sem ravnokar pojedla poslednjo letošnjo hruško.« Ko medved to sliši, skoči razkačen na drevo in mu zvije vse veje tako, da so še zdaj krive.

Če bi želeli izvedeti več, obiščite Permakulturni blog.