Piše: Matjaž Turinek

Lahko bi rekli, da so plastične vrečke danes najbolj prisoten znak potrošništva na svetu. Najdemo jih takorekoč vsepovsod. So lahke, »poceni« ter vodoodporne, kar jim daje še posebno praktičnost in uporabnost. Tako so postale nepogrešljiv del našega vsakdana po vsem svetu. Prve plastične vrečke so se pojavile na trgu leta 1957 v ZDA. Proti koncu šestdesetih so se plastične vrečke za smeti pojavljale po domovih in pločnikih po skoraj celem svetu. Vendar pa so komaj v sedemdesetih letih dokončno prevzele mesto papirnatih vrečk, ko je bil iznajden nov cenen postopek za pridobivanje posameznih plastičnih vrečk.

Dandanes so tako 4 od 5 prodanih vrečk standardne »T-majica« vrečke, ki izgledajo s svojima ročajema kot kratka majica. Zgodba teh vrečk se začne kot surova nafta, naravni plin ali drugi petrokemični derivati, ki so v tovarnah plastike pretvorjeni v verige vodika in ogljika, bolj znanih kot polimerji. Polietilen je nadalje toplotno obdelan in stisnjen v željeno obliko. Ko se le-ta ohladi, se strdi in se ga lahko splošči, zapre, preluknja ali pa potiska. Tipična plastična vrečka je težka le nekaj gramov in tudi njena debelina je majhna. Zakaj bi potem bil problem s temi vrečkami, se sprašujete?

Zakaj so problem?

Količina le-teh je tista, ki je najbolj problematična – in ta je gromozanska. Tovarne po vsem svetu so proizvedle 4-5 bilijonov plastičnih vrečk v letu 2002 – od velikih vreč za smeti, do debelejših nakupovalnih vrečk, do tistih najtanjših, ki jih ponavadi dobimo »zastonj« v trgovinah (to so približki Chemical Market Associates, svetovalnega podjetja petrokemične industrije). Severna Amerika in Evropa porabita skoraj 80 odstotkov te količine. Poraba samih nakupovalnih vrečk znaša od 500-1000 milijard vrečk na leto – torej več kot 1 milijon vrečk vsako minuto. Američani na leto odvržejo 100 milijard plastičnih vrečk, v Tajvanu porabijo 20 milijard vrečk na leto – 900 na osebo, Evropske države so tudi med večjimi porabniki le-teh (ocene za Slovenijo znašajo 300-600 milijonov vrečk na leto oziroma 150-300 na osebo).

Tisoče morskih živali na leto pogine zaradi plastičnih vrečk. Želve, kiti in drugi morski sesalci zamenjajo vrečke za hrano, jih pogoltnejo in te vrečke jim nato zamašijo prebavni sistem, kar vodi do pogina živali. Ko žival razpade, vrečka spet pride nazaj v morje in ogroža druge živali. Tudi kopenske živali so ogrožene. Prav tako se plastične vrečke ne razgradijo biološko, temveč v njih poteka svetlobna razgradnja – v vedno manjše in manjše toksične dele, ki onesnažujejo zemljo in vodne tokove. V enem dnevu so v Avstraliji v čistilni akciji zbrali skoraj 500.000 plastičnih vrečk.

Vrečke, ki jih odpihne veter, so v Afriki tako pogoste, da se je iz njih razvila prava industrija – pojavile so se skupine, ki zbirajo te vrečke in iz njih izdelujejo klobuke ter celo torbe. BBC je poročal, da ena izmed takšnih skupin na mesec nabere do 30.000 vrečk. Veliko mest po vsem svetu ima probleme z zamašitvijo odtokov in kanalizacijskih sistemov, kar lahko vodi do povečanih možnosti poplav ter večje pojavnosti bolezni. Popularne tanke vrečke v trgovinah, narejene iz HDPE (high density polyethilen) bodo na našem planetu obstajale do 1000 let po tem, ko smo jih odvrgli. Povprečna družina »nabere« 60 vrečk v samo štirih nakupovalnih obiskih trgovin. Za proizvodnjo 100 milijard plastičnih vrečk v ZDA je bilo porabljenih 12 milijonov sodčkov nafte - kar pa je velik prispevek k emisiji toplogrednih plinov. To vse so dejstva, ki govorijo proti uporabi plastičnih vrečk.

Papir boljši od plastike?

Za proizvodnjo plastičnih vrečk se porabi 20-40 odstotkov manj energije in vode kot za proizvodnjo papirnatih. Prav tako se ustvarja manj zračnega onesnaženja in odpadkov, sklicujoč se na ocene življenskega cikla le-teh iz obeh strani, industrije in ne-industrijskih skupin. Odgovorne osebe iz plastične industrije trdijo tudi, da plastične vrečke zavzemajo manj prostora na smetišču in da se nobena od obeh, papirnate ali plastične vrečke, ne razgradi pod prevladujočimi pogoji v večini smetišč (pod pravilnimi pogoji bi se papirnate vrečke razgradile hitro, medtem ko bi plastične potrebovale stotine let). Za proizvodnjo papirnatih vrečk se porablja les, kar ima ogromen vpliv na gozdove po celem svetu.

Za proizvodnjo 10 milijard papirnatih vrečk v ZDA je bilo posekanih 14 milijonov dreves. To ima dvojen vpliv na toplogredne pline (TP) – posekani gozdovi ne morejo več prispevati k zmanjšanju koncentracije TP in obenem proizvodnja vrečk proizvaja dodatne TP. Za reciklažo enega kilograma papirnatih vrečk se porabi 91% več energije kot za reciklažo enega kilograma plastičnih vrečk. Vendar so odstotki reciklaže obeh tipov vrečk izredno nizki – le 10-15% papirnatih in 1-3% plastičnih vrečk je vsako leto recikliranih (Wall Street Journal).

Kaj je torej bolje uporabljati, papirnate ali plastične vrečke?

Nobenih od teh. Oboji porabljata dragocene naravne vire za izdelek, ki se ga uporabi samo enkrat in se ga odvrže. Oboji imata negativen vpliv na naravo in onesnažujeta naše okolje. Oboji proizvajata znatne toksične stranske »izdelke« skozi njun življenski cikel in nobena od njih ni učinkovito reciklirana.

Obstajajo kakšne alternative?

Nekateri proizvajalci so pred nedavnim predstavili biološko razgradljive plastične vrečke oziroma takšne, ki se jih da kompostirati. Narejene so iz škroba, polimerjev ali poli-mlečne kisline in ne polietilena. Zaenkrat takšne vrečke predstavljajo manj kot 1 odstotek trga in so nesorazmerno dražje od »navadnih« (sklicujoč se na Biodegradable Product Institute). Kljub temu so uspehi s le-temi že vidni. Organizatorji poletnih olimpijskih iger leta 2000 v Sydney-ju, Avstraliji, so zbrali več kot 76 odstotkov odpakov hrane in pribora, ki so bili proizvedeni na prizoriščih in v atletski vasi. To jim je uspelo z uporabo biološko razgradljivega pribora, posod in plastičnih vrečk. Le-te so lahko kompostirali skupaj z ostanki hrane in tako jim ni bilo potrebno sortirati odpadkov. Naslednjo pomlad so uporabili kompost za gnojenje mestnih vrtov.

Vendar pomisleki obstajajo tudi pri teh biološko razgradljivih vrečkah – če bodo postale samo nadomestek za zdajšnje polietilenske, to ne bo zmanjšalo porabe, temveč bo jo samo preusmerilo. Tudi pri reciklaži polietilenskih vrečk biološko razgradljive predstavljajo velik problem in lahko naredijo velike količine reciklirane plastike neuporabne. In kot najbolj pomembno dejstvo, za proizvodnjo in transport teh biološko razgradljivih vrečk se porablja približno enake količine energije kot za polietilenske, problemi pa nastopijo tudi pri razgradnji, saj nekatere vsebujejo težke kovine, ki onesnažujejo tla in podtalnico.

Potrebne so torej bolj trajne rešiteve. Po vsem svetu so se pojavile kampanje za prepoved ali zmanjšano uporabo vrečk. Zveza žensk Ladakh-a ter druge skupine meščanov so v začetku devetdesetih začeli uspešno kampanjo za prepoved plastičnih vrečk v tej provinci Indije. 1.maj praznujejo kot »Dan brez plastike«. Januarja 2002 je vlada Južne Afrike uzakonila zahtevo, da industrija naredi vrečke bolj trpežne in dražje ter s tem prepreči prekomerno uporabo in odmetavanje le-teh. Rezultat? Takojšnje 90% zmanjšanje uporabe. Irska je kot prva država na svetu marca leta 2002 vpeljala 0.15€ davka na vrečko, kar je vodilo do 90% zmanjšanja porabe – iz 1,2 milijarde na nekaj manj kot 200 milijonov. V prvem letu se je od tega davka nabralo 7,7 milijona €, ki so jih namensko dali v »zeleni fond«, ki skrbi za dobro okolja. Namen tega davka pa ni kovanje dobička, temveč osveščanje in učenje ljudi in preusmerjanje njihovega brezglavega potrošniškega obnašanja v ponovno uporabo in reciklažo. Od tega davka so oproščene trpežne, ponovno uporabne plastične vrečke, vrečke za meso, ribe, nepakirano zelenjavo, led, ter druge nepakirane izdelke. V enem letu se je prihranilo 18 milijonov litrov nafte samo na račun zmanjšane porabe vrečk (0,018 litravrečko). To pomeni, da se je poraba na posameznika zmanjšala iz 312 na 52 vrečk na leto.

Tudi druge države, kot so Avstralija, Kanada, Indija, Nova Zelandija, Filipini, Tajvan, VB ter nekatera mesta v ZDA imajo načrte za prepoved ali uvedbo davka na plastične vrečke. Nekateri supermarketi po vsem svetu prostovoljno vzpodbujajo svoje kupce k zmanjšani porabi vrečk oziroma da jih le-ti prinesejo sami. To dosegajo tudi z majhnim popustom-na-prinešeno vrečko ter z dodatnim zaračunavanjem kupljenih vrečk.

Kaj pa lahko jaz naredim?

Navidez zelo zapleteno vprašanje ima zelo enostaven odgovor. Vsakič, ko greste nakupovati, s seboj prinesite svojo lastno vrečko(e), naslednjič, ko vas vprašajo za vrečko ali vam jo ponudijo, enostavno rečite »NE, hvala!«, – DA, tako zelo enostavno je to! Ko pa že kupite vrečko, naj bo takšna, ki jo lahko ponovno in večkrat uporabite. Za zelo dobre so se izkazale vrečke iz blaga ali platna, ki se jih da prati ter kompostirati, ko so odslužile. Lahko uporabite vedno modno košaro, v trgovini prosite za staro kartonsko škatlo, za izdelke, kjer pa obstaja nevarnost, da se razlijejo ali pa so občutljivi (npr. meso) pa lahko uporabite večkrat uporabne plastične škatle. Z eno samo trpežno vrečko lahko preprečite proizvodnjo do 1000 novih plastičnih vrečk ter s tem prihranite 1,8 litra nafte! Vredno razmisleka, mar ne?

Viri:
The Worldwatch Institute (2004): State of the World 2004 – the consumer society, W.W. Norton & Company, London, stran 22-23
Reusable Bags (2005): Eco-friendly reusable bags, plus facts & news on plastic bag war http:www.reusablebags.com

Vir: www.gibanje.org