Piše: Matjaž Turinek

Verjetno ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste primerjali cene ekoloških in konvencionalnih živil, pa naj si bo v trgovini ali pa na tržnici, ter ste ugotovili, da morate za ekološka živila včasih odšteti več denarja. Morda ste se tudi vprašali »le zakaj je temu tako?« Mar niso ekološka živila pridelana brez umetnih gnojil, škropiv ter drugih snovi, ki bi zahtevala visok finančni vložek kmeta?! Pravzaprav kmet samo poseje seme in nato počaka, da rastlina zraste ter jo proda, mar ne? Sliši se kot dober posel! Hmmm, samo tako enostavno pa spet ne more biti – nekako pa morajo pridelovalci ekološke hrane upravičiti višje cene. Kje se torej skriva razlika v ceni ekoloških in konvencionalnih živil? In, ali so ekološka živila res dražja od konvencionalnih?

Navidez enostavno vprašanje skriva zelo kompleksen odgovor. Morda pa nam ga bo uspelo v tem članku vsaj delno odgovoriti. Odgovor lahko morda začnemo s pridelavo kot tako. Res je, ekološki kmetje ne uporabljajo umetnih gnojil in škropiv, ki predstavljajo eksterne vnose ter dodatne stroške. Njihovi stroški pridelave so velikokrat interne narave, torej znotraj kmetije. Uspešni ekološki kmetje potrebujejo veliko več znanja za pridelavo hrane. Ne trdim, da ga konvencionalni ne potrebujejo, toda v ekološki pridelavi ga je za isto panogo velikokrat potrebno mnogo več. Kmet se ne more zanesti na določeno sredstvo, ki ga bo čudežno rešilo vseh problemov s škodljivci. Vnaprej mora razmišljati, kaj se bo dogajalo na kmetiji, kakšne so razmere za pridelavo določene rastline, rejo živali, kakšno bo leto, pozoren mora biti na pestrost pridelave, kmetijo mora dojemati kot organizem, ki se razvija. Lahko bi rekli, da je kmetija kot otrok, za katerega kmet skrbi, da se bo razvila v zdravega človeka. Torej, prva razlika je vloženo znanje ter predvsem delo. V ekološko kmetovanje je vloženo več dela, pa naj si bo to fizično ali miselno delo. In kot vsak človek si seveda tudi kmet želi, da bi njegovo delo bilo cenjeno.

Pa vendar, vsa razlika se ne more skrivati samo v vloženem kmetovem delu. Saj mora tudi konvencionalni kmet imeti znanje in vložiti delo za pridelavo hrane. Torej se razlog za razliko skriva nekje drugje. Naslednji korak v prehranski verigi je distribucija oziroma prodaja hrane. Konvencionalna hrana je ponavadi pridelana in distribuirana preko večjih kmetov, velikih posrednikov, trgovin, itd. To pomeni zmanjšanje stroškov na enoto, s tujko temu rečemo »economies of scale«. Torej, večje njive, večji kombajni, večji tovornjaki, predelovalni obrati, megamarketi, veliko kupcev – manjša je cena hrane na enoto. Ekološka hrana je (v Sloveniji) daleč od takšne distribucije in prodaje. Kmetij, ki bi oskrbovale takšne velike odjemalce, kot so supermarketi, ni dovolj. In moje mnenje je, da takšni veliki odjemalci in trgovci za ekološko prehrano niti niso zaželjeni. Obstajajo argumenti za in proti temu, vendar pustimo to za kakšen drug članek. Dejstvo je, da je ekološko kmetijstvo alternativa konvencionalnemu. In prav bi bilo, da se temu primerno razvijejo tudi alternativni sistemi distribucije in prodaje ekološke hrane.

Torej, manjše količine pomenijo nekoliko večje stroške pridelave in distribucijeenoto hrane. Velikokrat bi lahko že v teh razlikah našli razlog za nekoliko višjo ceno ekološko pridelane hrane. Iz tega bi torej lahko sklepali, da je rešitev za zmanjšanje cen ekološke hrane v povečanju proizvodnje in spremembi sistema distribucije ter prodaje. Pa vendar zveni nekako preveč enostavno, da bi lahko bilo res. Nažalost so s prevladujočim sistemom distribucije in prodaje hrane povezani problemi. Da jih povzamem samo nekaj: prehranski kilometri ter s tem povezana velika poraba fosilnih goriv ter drugih surovin, opuščanje kmetovanja, socialni problemi kmečkega prebivalstva, vedno večja oddaljenost potrošnika od kmeta, izginjanje kulturne krajine, zmanjšanje biotske raznovrstnosti, itd. Zaključek, ki ga lahko iz tega razberemo? Cena ekološke hrane se lahko na račun večje efektivnosti pridelave, distribucije ter prodaje vsekakor zmanjša, vendar ima vse svoje meje.

Vendar se tukaj določanje cene hrane ne konča. Interne in eksterne stroške verjetno vsi poznamo, mar ne? Interni stroški so direktno povezani s neko stvarjo – pri hrani bi to bili stroški kmetovega dela, mehanizacije, distribucije, prodaje, itd. Eksterni stroški pa niso direktno vezani na neko stvar, nastopijo posredno, morda čez nekaj časa. Kaj bi to bilo pri hrani? Recimo onesnaženje (ter nato čiščenje) voda z nitrati ali pesticidi, izguba zemlje zaradi nepravilnega kolobarjenja, izguba biotske raznovrstnosti, itd. Direktno ne vplivajo na ceno hrane, saj nam jih noben (direktno) ne zaračuna. Pa vendar obstajajo in nekdo jih mora plačati. In kdo jih plača? Država, boste rekli. Kdo pa je država? Hja, to smo pa mi vsi. Pa vendar, saj ti stroški ne morejo biti tako veliki, mar ne? Prof. Jules Pretty iz Univerze v Essex-u je naredil primerjalno študijo eksternih stroškov pridelave hrane v Veliki Britaniji (VB). Izsledki le-te so zelo zanimivi. Naprimer, če bi se celotno kmetijstvo v VB preusmerilo v ekološko kmetovanje, bi se stroški, povezani z okoljem, znižali iz 1,5 milijarde funtov na 400 milijonov funtov letno. Vendar ti stroški, povezani direktno s kmetovanjem, ne predstavljajo največjih zmanjšanj. Če bi vso hrano, ki jo pojedo Britanci, kupili iz kroga 20km, bi stroški, povezani z okoljem in prometnimi zastoji, padli iz 2,3 milijarde funtov na manj kot 230 milijonov funtov. To pomeni prihranek 2,1 milijarde funtov. Zadnja kategorija prihrankov se nanaša na prevoz do nakupovanja. Ta bi se zmanjšala za 1,1 milijarde funtov, če bi namesto z avtom to opravili z avtobusom, kolesom ali peš.

Skupno to pomeni okoli 4,4 milijarde funtov prihrankov letno. Kar zajetna količina denarja, mar ne? Torej, tudi če na celotno stvar gledamo zgolj iz finančnega vidika, lahko iz vedno več dokazov sklenemo, da je ekološko kmetijstvo boljše (kakorkoli gledano) za celotno družbo, ne samo za posameznike. Ker, če interniziramo eksterne stroške konvencionalne hrane, je ta na koncu kar za nekaj dražja od ekološko pridelane. Pa vendar, ko grem v supermarket teh stroškov ne vidim, zatorej sploh ne mislim o njih. Vidim samo tablico s ceno, ki mi pravi, da je hrana zelo poceni in si mislim, da je prav tako in da mora biti še bolj poceni. Če pa bi vsem tem vabljivim tablicam s ceno dodali resnične stroške takšne hrane (od pridelave do transporta in prodaje), potem ne bi bile več vabljive. Verjetno bi v takšnem primeru vsi začeli kupovati lokalno pridelano ekološko hrano.Vendar smo danes (žal) še daleč od takšne resničnosti. Teh realnih stroškov v trgovinah zaenkrat še ni prikazanih.

In zakaj je to problem?
Saj res, zakaj bi to sploh bil problem? Je nujno, da se s tem sploh obremenjujem? Zakaj ne bi živel v nevednosti še naprej? Prvo kot prvo, kot že zgoraj omenjeno, če ostaneš pri nakupovanju konvencionalne prehrane, te to stane manj. Mogoče je najbolj odmeven argument za eko-prehranjevanje ta, da če bomo nadaljevali s takšnim ravnanjem, čez čas ne bomo več mogli pridelovati (zdrave) hrane. Izgubili bomo veliko rodovitne zemlje, še bolj zastrupili vodo (ki jo tudi pijemo), zanašali se bomo na vedno večje korporacije, ki nas bodo oskrbovale s hibridi, pesticidi ter na koncu zdravili (neozdravljive) bolezni, ki se bodo zaradi takšne hrane pojavile. Pojavilo se bo še več takšnih bolezni, kot je ptičja gripa, BSE, ... (ki so se pojavile zaradi intenzivnega konvencionalnega kmetovanja). Če ta dejstva ne ganejo preveč, potem je vredno pomisliti na svoje zdravje ter na kvaliteto življenja naših otrok. Kako je mogoče, da živimo v izobilju hrane, število bolezni zaradi hrane pa je visoko kot še nikoli poprej v zgodovini človeštva (in še vedno narašča)? Izsledki raziskav v Ameriki kažejo na zanimiv trend. Bolj poceni hrano ljudje kupujejo (ponavadi to pomeni predelano hrano podjetij Kraft, Danone, itd), bolj debeli so, več bolezni imajo, slabše se počutijo. Za razmislek ob pojavu diskontnih prodajaln (kot gobe po dežju rastejo) po celi Sloveniji. Mar ni lepši občutek iti na tržnico, majhno trgovino, na kmetijo, se pogovoriti z lastnikom, izvedeti kakšen nov recept? Tudi nove metode določanja kvalitete hrane kažejo na prednosti, ki jih imajo v sebi ekološkobiodinamično pridelana živila.

Z odločitvijo za lokalno ekološko hrano pa ne naredite nekaj dobrega samo zase, temveč tudi za celotno skupnost v kateri živite. Neposredno podprete kmeta(e) vašega zaupanja, ki bo še v prihodnje skrbel za to, da boste dobili zdravo in svežo hrano, da bo zemlja obdelana, pokrajina vzdrževana, da bodo divje in domače živali ohranjene, itd. Kmet potem podpre druge obrtnike, proizvajalce, kupi kaj od vas, skratka denar se obrača znotraj vasi (regije, države). Kar pa je v nasprotju s trendom, ki je trenutno prisoten v Mariboru (Sloveniji nasploh) – veliko ljudi je zaposlenih v trgovinah; sicer trošijo v trgovinah, kjer pa je žal večino blaga (tudi hrane) iz tujine. Torej se vsa proizvedena vrednost izvozi iz države, doma pa ljudje ne morejo tekmovati z dumpinškimi cenami poceni uvoza in se komaj prebijajo iz dneva v dan. Je to res prihodnost, ki si jo želimo?

Kako pa lahko sploh na vse to vplivam?
Enostavno – z informiranimi in zavednimi odločitvami! Sliši se zelo preprosto, vendar je za večino od nas to dandanes kar težka naloga. Pridobiti kvalitetne in koristne informacije v svetu, kjer te iz vsake strani vsakodnevno zasipajo z nešteto informacijami, je kar velik izziv. Pa vendar, ni nemogoče. In ko imamo na razpolago prave informacije, imamo v rokah tudi moč odločanja. Vsakič, ko nakupujem, se odločam, koga bom podprl in hkrati odločam o prihodnosti vseh nas. Če kupim ta izdelek, namesto onega drugega, podprem tega proizvajalca, ne onega drugega. Z drugimi besedami – če kupim lokalno pridelane breskve in ne onih iz Italije ali Grčije, podpiram lokalnega kmeta. S tem pa ne podpiram kmeta v Grčiji, ne podpiram prevoza teh breskev v Slovenijo (ter s tem povezanega velikega onesnaženja okolja, zastojev na cesti, porabe fosilnih goriv, ...), ne podpiram izkoriščevalskih načinov marketinga, ki ga velikokrat takšni prevozi in odkupi predstavljajo, itd. Torej, če nekega izdelka ne kupite, s tem sporočite svojo voljo, da kaj takega tudi v prihodnje ne želite. In obratno, če ga kupite, s tem podprete ne samo proizvodnjo tega izdelka, temveč tudi vse, kar za njim stoji. Boste rekli, "da en sam pa ja ne more nič spremeniti s tem"... res je, ne more spremeniti veliko. Pa vendar lahko spremeni nekaj malega, saj čisto sam ne moreš spremeniti sveta. Skupaj smo močni. Torej, več nas je, več se nas odloči za podporo nečesa, bolj smo opazni, bolj smo (u)slišani, več ljudi začne razmišljati.

Mogoče pa bo ob naslednjem nakupu čudna zadeva, ki ji rečemo zavest, le spregovorila in sprožila razmišljanje, "če je to res pametno in smiselno storiti, kar pravkar počenjam". Pa ne, da bi bili s tem zavestno obremenjeni vedno in pred čisto vsako odločitvijo! Potem res ni bi imeli več mirne vesti, karkoli bi storili. Toda na lastni koži opažam, da s časom te vrednote ponotranjiš, nisi z njimi obremenjen, avtomatsko se odločaš po svojih najboljših zmožnostih in se pri tem počutiš dobro. Socialna odgovornost je mogoče prava skovanka za to.

Velikokrat je argument, zakaj ljudje ne kupujejo ekološko pridelane hrane, ta, da je predraga, da si tega ne morejo privoščiti, itd. Pa vendar, velikorat se je že zgodilo, da ti isti ljudje zapravijo veliko denarja za cigarete, pijače v lokalih, druge razvade in navade, ki jih ima vsak. Z malo drugačno razporeditvijo denarja za takšne in drugačne izdatke se da vse. Vse je stvar volje, odločitve ter razporeditve prioritet v življenju: ali si kupim avtomobil za 15.000 € ali pa za 10.000 € in z razliko jem ekološko hrano naslednjih nekaj let. Pa ne samo, da bi se morali odločati o takšnih stvareh, kot so avtomobili. Tudi v vsakdanjem življenju je moč delati čudeže. Naj omenim zgolj dva primera. Družina v Nemčiji, ki živi od socialne podpore, zase vedno kupuje biološko-dinamično pridelano hrano. Nimajo avtomobila, nimajo drugih »modernih« razvad (vsa nova zabavna elektronika in razni pripomočki, ki jih sploh ne potrebuješ), imajo pa vsak teden svežo hrano iz bližnje vrtnarije, kjer je le-ta malo dražja od konvencionalne. In kljub temu živijo srečno in izpopolnjeno življenje.

Drugi primer je moja lastna izkušnja iz Danske. Čeprav je na Danskem življenje dokaj drago, sva uspela 2 študenta (z minimalnimi prihodki) vsak mesec kupiti najmanj 90 odstotkov hrane iz ekološke pridelave (seveda sva si jo tudi sama pripravljala, kar je bilo zabavno in poučno obenem). Tudi večeri z drugimi študenti ob dobri hrani so bili prijetni. Niti najmanj nisva ničesar pogrešala. Nekateri najini sošolci pa so kupovali najcenejšo možno konvencionalno hrano, ker si ekološke »niso mogli privoščiti, ker je predraga«. So pa kadili, vsak večer šli nekam ven, skratka privoščili so si lahko nekatere, ne pa drugih stvari...

Pa da ne boste mislili, da hočem moralizirati, kaj je prav in kaj ne! Nimam pravice, da sodim o drugih, saj imam sam dovolj za premisliti in izboljšati. Hotel sem prikazati mnenje o cenah ekološko pridelane hrane, ki postaja vedno bolj zaželjena. »Ni vse v ceni«, pravi reklo. Drugo pa gre nekako takole »Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni«, pa naj si gre za hrano ali pa za karkoli drugega. Kvantiteta vs. kvaliteta – kaj je bolj pomembno? Kratkoročni užitek ali dolgoročna sreča, ki traja? Lahko na koncu dneva sam sebi moralno odgovarjam za vse, kar sem danes naredil?

Viri:
J.T. Pretty, A.S.Ball, T. Lang and J.I.L. Morison (2005): Farm costs and food miles: An assessment of the full cost of the UK weekly food basket, Food and Policy 30 issue 1; http:www.elsevier.comlocatefoodpol
Grist Magazine online, http:www.grist.org
Sierra Club online: The True Cost of Food, http:www.TrueCostofFood.org

Vir: www.gibanje.org