Nastanek sveta
Da bi lahko razumeli nastanek Zemlje, moramo stopiti še korak nazaj. Mezopotamska zgodba nas vodi na sam začetek časa.

Sprva sta obstajala mati in oče, Sonce (AP.SU - "ta, ki obstaja od začetka") in mati Tiamat ("tvorec življenja"), ki sta rodila ostale planete. Sonce je spremljal še Merkur (MUM.MU - "tisti, ki je rojen"), njegov glasnik. Tej trojici sta se najprej pridružila Mars in Venera (bogova Lahmu in Lahamu), nato Saturn in Jupiter (bogova AN.SHAR in KI.SHAR) in naposled še tretji par, Uran in Neptun. Nazadnje se je vsem pridružil še Pluton (GAGA), ki je bil povezan s Saturnom. O Zemlji in Mesecu takrat ni bilo ne duha ne sluha.

Nastala "mlada družina" se je ves čas "prepirala", orbite novih planetov so bile nestabilne, prišlo je do medsebojnega ogrožanja. V zgodbo se je nato vključil prišlek, zunanji planet Marduk (ali Nibiru), ki so ga je bliže k Soncu pritegnili Neptun in nato še Jupiter in Saturn. Soočen z močnimi gravitacijskimi vplivi je Marduk ob tem rodil 4 svoje satelite in zatem še 3. Njegova orbita se je usmerila naravnost proti Tiamat. Močna gravitacija je najprej iz Tiamat iztrgala materijo, ki se je oblikovala v 11 Tiamatinih satelitov, med katerimi je bil najmočnejši satelit Kingu. V naslednji fazi je prišlo do obračuna med Tiamat in Mardukom. Sprva so trčili s Tiamat Mardukovi sateliti in povzročili hude rane na njej. A boj se je zaključil šele ob drugem prihodu Marduka (peto dejanje bitke) v bližino Sonca, ko se je zaletel v Tiamat in jo razklal na dva dela. Eden od teh delov je postal planet Zemlja, ki je bil vržen v novo orbito, drugega pa je Marduk ob naslednjem obhodu razbil na kose in ustvaril pas asteroidov. Tiamatin nekdanji glavni satelit, Kingu, je postal Zemljin satelit Mesec, ostali sateliti pa so se razpršili in postali kometi.

Zemeljska skorja je spričo močnega trka utrpela različno hude poškodbe in je posledično, v področju Tihega oceana (mesto preloma Tiamat), bistveno mlajša kot drugod; veliko razliko v starosti kontinentalne in oceanske skorje geološke raziskave potrjujejo.

Znanost sumerske zgodbe o genezi ne priznava. Prav tako je nekaj avtorjev, ki trdijo, da so Sitchinove trditve o planetu Nibiru na trhlih nogah. A za zdaj znanost teorije, ki bi ustrezneje pojasnjevala kopico kozmičnih neznank, ne more predstaviti.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si