Fizična oblika minerala, živali, človeka ali planeta se sestoji iz milijonov atomov ali celic, ki vključujejo manjša življenja, ki so vsa v stanju nenehne aktivnosti in ki ohranjajo svojo individualnost ali identiteto, pa vendar jih istočasno drži skupaj kot skupino središčna, privlačna in usklajevalna sila - Življenje. To življenje je del večjega življenja v manifestaciji - življenja našega planetarnega Božanstva ali Logosa, 'v katerem vsi živimo, se premikamo in bivamo.'

Vendar pa moramo jasno ločevati samo fizično obliko človeka od tega, kar imenujemo vsestransko človeško bitje. Razlika leži v dualnosti tega zadnjega pojma - človeško bitje je fizična osebnost pod duhovnim vodstvom, pri čemer služi duša kot vez med duhom in materijo. Čeprav ima fizično telo kot tako svoje lastno življenje, pa je to le življenje atomov, ki so brez vsake zavesti; brez usmeritve duše pa bi bilo telo le brezčuten aparat. Fizično telo ni princip, pač pa le oblika, ki se avtomatično odziva na postopoma razvijajočo se zavest. Je torej le sredstvo, ki je podvrženo impulzom, toda brez lastne prirojene inteligence; je sprejemnik, brez zmožnosti spontanega delovanja.

Telo običajnega človeka v veliki meri ostaja žrtev muhastega astralnega telesa, ki še vedno upravlja osebnost, dokler na višji razvojni stopnji ne postane instrument zmagovite energije duše. Tako ga imamo lahko za posrednika, ki se odziva na vplive in usmeritve:

• vitalnega ali etrskega telesa
• astralnega ali čustvenega telesa
• nižjega uma, ki se nahaja v mentalnem telesu
• duše - neposrednega duhovnega vodnika

Eden od problemov, s katerimi se soočajo učenci, je kako določiti izvor spodbud, impulzov, vtisov ali navdihov, ki - z vitalnim telesom, ki deluje kot vezni člen, usklajevalec ali transformator - ženejo fizično telo v delovanje. Učence včasih bega vprašanje dednosti določenih značilnosti staršev. V nekem pogledu so lahko otroci izredno podobni enemu od staršev - 'prav takšni kot njihovi starši' - ali pa so mešanica potez obeh staršev. To velja za njihovo zunanjost ali posebnosti v vedenju, toda bolj subjektivne značilnosti se lahko tako zelo razlikujejo od staršev, da se mnogokrat sprašujemo, ali je ta posameznik sploh lahko njuna stvaritev. Ko pa razumemo princip dualnosti, lahko te neskladnosti takoj pojasnimo in razložimo.

Fizično telo je posledica združitve dveh celic, ki prihajata od obeh staršev. Te celice vsebujejo 'kromosome' ali nosilce lastnosti vsakega starša - toda, zapomnite si, da se to nanaša le na njune fizične, čustvene in mentalne poteze in lastnosti. Njun pravi značaj ali kar lahko imenujemo njune duhovne lastnosti pa so proizvod notranjih vplivov ali stika z dušo. Ker je neumrljiva duša le začasni prebivalec telesa, ki ga ponovno zapusti ob izteku življenja, in ker na nobeni stopnji ni resnični del fizičnega telesa, se lastnosti duše ne morejo prenesti na fizične celice potomcev.

Vendar gornja trditev ne drži v celoti. Medtem, ko duša biva v telesu dobrodejno vpliva na trodelno osebnost, čeprav se morda fizični človek prav nič ne zaveda takšnega delovanja ali učinkovanja. Posledica tega nenehnega vpliva je postopno prečiščenje in izboljšanje fizičnih, čustvenih in mentalnih lastnosti in ko so te izboljšave končno osvojene, postanejo dedne in se prenašajo na bodoče generacije. Torej vidimo, da čeprav kvalitete duše niso neposredno dedne, pa bodo posledice njihovih dejanj polagoma imele koristne učinke na nižja telesa in ti kumulativne učinki se bodo potem prenašali naprej na potomstvo in se izrazili kot napredek v razvoju.

Ponavadi dedujemo fizične poteze, izgled, obnašanje, nagonske navade, apetit, želje, čustva in bistroumnost, ki so bile značilne za starše. Ali bodo prevladovale lastnosti matere ali očeta je odvisno od relativne prevlade teh lastnosti v kombinacijah kromosomov moških in ženskih celic.

Včasih nastane problem pri razlikovanju 'višjega' in 'nižjega uma'. Najpreprostejša razlaga je ta, da lastnosti, ki zadevajo delovanje možganov, kot so sposobnosti sklepanja, intelekt, sposobnost pomnjenja, shranjevanja in preoblikovanja znanja, spadajo v 'nižji um'. Te umske lastnosti so vsekakor dedne, ker sestavljajo prirojeni del ali lastnost fizičnega telesa. V nasprotju s tem pa obstajajo tudi lastnosti duše ali Ega. Ta nesnoven ali duhovni del človeka, ki vsebuje 'višji um', je odgovoren za 'kvaliteto življenja' in se nanaša na bolj eterične vidike kot so volja, modrost, zavest, duhovna ljubezen in intuicija - te sestavljajo poglavitni vir človekove inspiracije in vodstva v Načrtu življenja. Te duhovne lastnosti pa se ne morejo prenašati na potomstvo.ž

Za tiste, ki jih zanima delovanje človeškega fizičnega telesa, je na voljo obsežna literatura s področja anatomije in fizičnih vidikov, ker te zanimajo človeka že mnogo stoletij. Študija področja, kjer se fizični in eterični vidiki srečujejo in medsebojno delujejo z duhovno voljo, pa se izkaže za bolj koristno, kajti na tem področju se bo odločalo o poteku človeške eksistence.

Obstajajo štiri veliki upravljavci, ki bolj ali manj uspešno nadzirajo človekovo fizično telo:

• etrsko telo - posrednik za sprejemanje in razporejanje energij
• živčni sistem
• sistem žlez z notranjim izločanjem
• krvni obtok