To vprašanje se nam navadno utrne, kadar si težave v našem življenju sledijo ena za drugo. Komaj smo se izkopali iz ene ali pa še ne, je že na obzorju druga. Občutek imamo, da se nikamor ne premaknemo, da se je cel svet zarotil proti nam in da ni nikjer izhoda. Pogledamo naokoli in opazimo same nasmejane obraze, ter poslušamo kaj se lepega dogaja drugim.

Vsi nekaj kupujejo, mi pa imamo finančne težave in si ne moremo ničesar privoščiti. Če pa si, pa se naš minus na bančnem računu poglobi in s tem tudi naš glavobol. Naši odnosi v družini so na dnu, saj ni komunikacije. Naše počutje je obupno, poleg tega pa se zbujajo občutki zavisti, ljubosumja in žalosti do vsega, kar opazimo pri drugih.

Zakaj se to dogaja ravno nam? Kaj je narobe? Kje se je zataknilo? Zakaj gre drugim vse kot po maslu?

Začnimo pri zadnjem odgovoru. Drugim ne gre vse kot po maslu. Vsakdo ima težave, le mi za njih ne vemo. In če ne vemo, to ne pomeni, da ne obstajajo. Lahko so še težje kot naše, še bolj nerešljive, vendar ljudje o njih ne govorijo.

Ko opazujemo druge ljudi, ponavadi naredimo eno ogromno napako, ki pa se je ne zavedamo. Vedno se primerjamo s tistimi, ki jim gre bolje kot nam, ki imajo lepše odnose, boljše finančno stanje, veliko hišo, močnejše zdravje... In smo še bolj nesrečni, žalostni, depresivni, ljubosumni, zavistni.

Sklenimo, da bo od danes naprej drugače. Pomemben je samo en sklep, ena odločitev... in življenje bo pripravljeno, da se začne obračati na boljše. To je začetek.

In kakšen je ta sklep, odločitev?

Od danes naprej se bomo primerjali samo s tistimi, ki jim gre slabše kot nam.

In teh je verjemite veliko več, kot tistih, ki jim gre bolje. So ljudje, ki so lačni in umirajo zaradi lakote in žeje, so težko bolni, so brez strehe nad glavo, so otroci brez staršev, so osamljeni starejši... Ko se primerjamo z njimi, kar naenkrat opazimo, kako 'bogati' smo, pa do sedaj tega nismo opazili. Živeli smo v svoji mali hiški, ki smo jo sezidali z mislimi in napolnili s pomanjkanjem, nesrečo, jezo...

Bolj ko smo razmišljali o tej hiški, večja je postajala. Sedaj je prišel čas, da jo podremo. Podremo jo tako, da začnemo razmišljati o tistih nesrečnih ljudeh, ki jim ne gre tako dobro, kot nam. Na tak način pridemo ven iz te hiške. In ko smo zunaj te hiške nesreče, kar naenkrat ugotovimo, za kaj vse smo lahko v življenju hvaležni.

Pa poglejmo za kaj vse smo lahko hvaležni v življenju: imam obe roki in nogi in vse prste na njih (kar ni samoumevno. Kar vprašajte koga na invalidskem vozičku, kaj je najpomembnejše v življenju), nimam smrtonosne bolezni (pojdite na obisk v onkološko bolnico in povprašajte kaj je njim najpomembnejše v življenju), nisem lačen in žejen v primerjavi s tistimi, ki vsakodnevno umirajo zaradi pomanjkanja hrane in vode (leta 2003 je vsak dan v svetu umrlo 25.000 ljudi zaradi lakote).

Imam streho nad glavo, ne tako kot brezdomci, ki v mrzlih zimskih nočeh razmišljajo o še eni lepenki, s katero bi se pokrili, ali tisti, ki jim je neurje odneslo hišo. Lahko vidim in slišim, se pogovarjam in podarim nasmeh. Imam službo, kakršnokoli že in vsak mesec plačo, kakršnokoli že (vprašajte bivše Murine delavce, ki so jih odpustili, kaj menijo o službi-imeli so po 400 eur neto plače).

Hvaležen sem za še en prekrasen sončen dan in sončni zahod in naj se sliši še tako bedasto, srečen sem, da lahko plačam položnice. Vzrokov za hvaležnost je nešteto. Lahko smo hvaležni tudi tistim, ki so gradili ceste, da nam je danes omogočeno hitreje priti iz kraja v kraj; tistim, ki so pripravili hrano v restavraciji, da lahko jemo; tistim, ki so polnili police, da lahko kupujemo. Vse to se nam dandanes zdi samoumevno, vendar, če dobro premislimo, ni.

Kdaj je pravi čas za hvaležnost? Najbolj primerno je, da razmišljamo o občutku hvaležnosti zvečer, tik preden zaspimo in zjutraj takoj, ko se zbudimo. Če verjamemo v Boga, potem se zahvalimo za vse to njemu. Če o Bogu še nismo razmišljali, potem se zahvalimo ali življenju, ali energiji ki bdi nad nami, ali angelom, ali neki duhovni esenci, ali pa samo bodimo hvaležni. Važno je, da hvaležnost pride iz srca in da smo pri tem početju iskreni. Hvaležnost naj postane naša dnevna navada. Predstavljajmo si dva zaključka dneva. Razmislite, kateri zaključek dneva želite živeti:

1. Tik preden zaspim in takoj ko se zbudim razmišljam o vseh problemih, ki jih imam trenutno v življenju. Slikam si jih v najhujših razsežnostih, v njihovi skrajni obliki. Razmišljam o vseh pomanjkanjih, o vsem, kar mi povzroča jezo, žalost, zavist, ljubosumje. O tem, da nimam denarja, o vseh neuresničenih željah in kaj vse bi si rad kupil in kako bi bilo lepo, ko bi zadel na loteriji...

Ko razmišljam na ta način, se spanec odplazi proč, v sebi pa prebudim močne negativne občutke, ki povzročijo, da še nekaj ur ne morem zaspati in da se ponoči nervozno prebujam. Zjutraj se malo umirim in bi rad spal, vendar ….treba je v službo. In dan se nadaljuje z istimi mislimi in občutki, ki jih pridno tkem v še večjo mrežo lastnega nezadovoljstva in nesreče. In dan se zopet prevesi v večer in čas je, da vse težave odnesem s seboj v posteljo...in zopet ne morem zaspati..

2. Tik preden zaspim in takoj ko se zbudim razmišljam: Ljubi Bog (lahko ga tudi spustite, če ga še ne poznate in začnete: danes sem hvaležen za lep nasmeh, ki mi ga je poklonil mali otrok; za jabolko, ki mi je bilo podarjeno ravno v trenutku, ko sem bil lačen; za avto, ki ga imam, čeprav je star, pa me kljub temu pripelje kamorkoli želim; da imam obe nogi in roki, da lahko delam in da bom lahko zaslužil plačo.

Hvala za otroke, ki jih imam, kakršnikoli že so, imam jih in lahko jih ljubim iz srca; hvala za sončni žarek, ki je na hitro pokukal izza deževnih oblakov in hvala, da je moj partner še vedno ob meni, kljub temu, da najin odnos trenutno ni najboljši. In hvala, ker lahko še vedno plačam vse položnice in hvala da lahko skuham kosilo, kljub temu, da je toliko ljudi po svetu lačnih.

Hvala, ker sem veliko bolj srečen, kot tisti, ki so izgubili službo; ki so imeli včeraj avtomobilsko nesrečo in danes trpijo v bolnišnici, njihove družine pa doma. Hvala, ker so drevesa obilno rodila in so bili kmetje pridni, da lahko v trgovini kupim sadje. Hvala ker lahko vidim lepoto sončnega zahoda in vem, kakšna barva je rdeča.... In počasi, nezavedno potonem v krepčilen spanec do jutra.

Mirni smo, hvaležni, ker smo toliko srečnejši in bogatejši od drugih. Zjutraj se počasi zbudimo in smo najprej hvaležni za krepčilen spanec in se spomnimo vseh tistih, ki niso imeli tople postelje za počitek in tako nadaljujemo cel dan. V miru, v hvaležnosti. In dan se zopet prevesi v večer, ko zopet potonemo v hvaležnosti...

Kako želite zaspati, spati in se zbujati? V strahu, žalosti, skrbeh, jezi, ljubosumju? Ali v hvaležnosti? V negativnih občutkih, v nemiru, ali v pozitivnih občutkih, v miru?

Izbira je vedno naša in samo naša. Nobeden drug je ne more sprejeti namesto nas. Je pa potrebno na začetku malo volje in vztrajnosti. Naj postane hvaležnost naša navada, del nas. Ko postane del nas, se nam počasi začne spreminjati naš odnos do sveta. Postanemo bolj sprejemljivi, bolj strpni, bolj tolerantni. Postanemo zadovoljni. In še nekaj, hvaležnost je pot do notranjega miru, ki se na zunaj kaže kot zadovoljstvo. Več hvaležnosti prakticiramo, več miru se spušča v naše življenje.

Hvaležnost je tudi izredno lepa vaja, ko želimo naučiti našo podzavest pozitivnega razmišljanja. Namesto da dovolimo, da se nam po glavi podijo misli o tem, česa vse ne zmoremo in kaj vsega nas je strah, enostavno vadimo tudi čez dan hvaležnost. Ko se pogovarjamo s šefom in ko nam kaže naše pretekle napake, ga ne obsojajmo v mislih, niti ne sebe. Saj za nazaj ne moremo ničesar spremeniti.

Lahko pa se mu v mislih zahvalimo, ker je bil tako pazljiv, da je naše napake odkril in nam jih razložil. S tem nam je dal možnost, da se popravimo. In ko smo doma, čeprav se s partnerjem ne pogovarjamo, mu lahko v mislih sporočimo, da ga imamo radi, da nas skrbi za njega. Otroci, čeprav so nesramni v pogovoru, jim lahko v mislih sporočamo, kako zelo globoko so v našem srcu in da delamo vse zaradi čiste ljubezni do njih. Vsaki stvari in vsakemu, ki ga srečamo, lahko v mislih izrekamo besede hvaležnosti.

Zanimivo je, da ko hvaležnost vadimo dovolj dolgo, želi, da pride na dan, ven iz nas. In predstavljajte si iskrice v očeh in presenečenje, ko si boste vzeli minuto časa in povedali nekomu iz srca, kako zelo ste hvaležni in veseli, ko se je tako zelo potrudil za karkoli že... in predstavljajte si presenečenje, ko se boste lahko naglas zahvalili šefu, da vas je opozoril na napake... Če pridejo besede hvaležnosti iz srca, bo sogovornik to začutil in bo srečen.

Torej, zakaj moram živeti takšno življenje? Ali želite odgovor? Če ste prebrali teh par gornjih odstavkov, potem vam je najbrž že nekaj malega postalo jasno. Ali je? Ali ste ugotovili, kdo je odgovoren za to, kaj se nam podi v glavi, kdo je odgovoren za naše misli in s tem posledično za naše počutje?

Naredimo zopet majhen preizkus!

Izberimo si en dogodek iz našega življenja, tak, kjer se nam je zgodila krivica in postanemo zaradi tega tako jezni, da se nam dvigne zraven še pritisk. No, kar razmišljajmo o tem pet minut, v vsej razsežnosti, v vsej krivici, ki se je zgodila.

Po petih minutah naj sledi premor, globoko vdihujemo in izdihujemo in se čez nekaj časa pripravimo na naslednjo vajo. Tokrat izberemo dogodek iz našega življenja, ki nam je dal kar največ sreče, veselja, smeha in ljubezni. Vzamemo si pet minut in dogodek podoživimo v vsej veličini.

Ali sedaj vidite razliko? Ali obstaja razlika v našem počutju, če razmišljamo o negativnih rečeh ali pozitivnih? Ali se to odraža v nas? Ali to tudi občutimo? Kdaj se bolje počutimo? Ko razmišljamo o mučnih stvareh in dogodkih in osebah? Ali takrat, ko razmišljamo o svetlih trenutkih, prijetnih osebah, sreči, ljubezni?

V vseh nas se dogaja enako. Če razmišljamo negativno, se počutimo slabo (če razmišljam o žalostnih dogodkih, sem žalosten; o jeznih-sem jezen; o strahovih- me je strah, itd.). Če pa razmišljamo pozitivno, pa se počutimo dobro (če razmišljam o čem veselem-sem vesel, o ljubezni-ljubim, o srečnih dogodkih-sem srečen).

Ali se strinjate, da je odločitev o čem bomo razmišljali naša? Ali potem drži, da imamo ključ za počutje v naših rokah?

In vendar nekaj v vas kriči, kako naj razmišljam o čem lepem in pozitivnem, če je moje življenje ena sama zmeda, polno žalosti in krivic. Pa si postavimo naslednje vprašanje: Če ves čas (cele dneve in cele noči) razmišljam o svojih težavah, krivicah, nesrečah....ali bodo kaj manjša, ali jih bom rešil, ali bodo odšla, če se bodo ves čas sukala po glavi, v mislih?

Ne, ostala bodo ista, ali celo večja (ker bodo v mislih zrasle). Zato je pomembno, da ko se težava pojavi, da o njej dobro razmislimo, preudarimo, potegnemo rešitve in potem začnemo delati v smeri odrešitve. Delamo, garamo toliko časa, dokler težava obstaja. Potem pozabimo. Ostala pa je izkušnja, ki jo lahko uporabimo naslednjič.

Če o težavi ves čas razmišljamo, ni manjša, temveč večja. Zato je pomembno, da se z neko težavo ne ukvarjamo ves čas, temveč samo na začetku, ko se pojavi. Potem je potrebno delati v smeri rešitve težave in misli preusmeriti, da razmišljajo pozitivno in da smo hvaležni.

Pa se zopet malo sprašujmo. Po statistiki sodeč, me čaka še xx let življenja. Ali jih želim preživeti na točno isti način, kot sem jih preživel do sedaj? Ali želim trpeti, se jeziti, biti žalosten (ne mešajmo z žalovanjem za umrlo osebo), ljubosumen, zavisten, ponosen, jezen, poln strahov? Ali res to želim?

Ali želim v svojem življenju občutek notranjega miru, ljubezni, sreče, veselja, smeha, zadovoljstva, hvaležnosti?

Kaj si želimo? Odločitev je naša: živeti življenje z negativno ali s pozitivno usmeritvijo? Negativno že poznamo. Ali vidite v kakšen svet trpljenja nas je pripeljala? In prav nič nas ne stane, da začnemo od tega trenutka naprej s pozitivno usmeritvijo. Je pa res, da je potrebno nekaj napora na miselnem nivoju. Potrebno je naučiti misli, da pozitivno razmišljajo in da so hvaležne.

Ko začnete spreminjati svojo usmeritev iz negativne v pozitivno, ne govorite o tem z nikomer. Ljudje ne maramo prijateljev, ki se spreminjajo na bolje. Želimo iste nesrečne prijatelje, da se lahko potem mi počutimo, da nam je lepše v življenju.

Odločitev je naša.

Pozitivno ali negativno? Mir ali nemir? Zadovoljstvo ali razočaranje?

V pomoč pri spremembi miselnih usmeritev v pozitivno smer naj vam bo moj članek z dne 30.12.2010 z naslovom: Zakaj pozitivno razmišljati?

Naslednjič: Kako naš način razmišljanja vpliva na naše finančno stanje

Breda Dular