Razpihnjene ženske misli
se obnašajo kakor divji regrat.
S svojimi profesionalnimi perutničkami
so se ovile okrog izklesanih angelov,
ki bučijo v kamnu svoj diskurz
in hočejo oživeti, shoditi, govoriti,
se povzpeti med velika moška imena
in se prebiti skozi stekleni stolp,
'magari' na funkcijo državne poslanke.
Z žensko topilno prijaznostjo prek SMS-a,
za moške pojmovano, malo pretkano usekano,
oni pa trivialno zasukani, kot fascinirani
otroci odpirajo usta: aaaaaaa…..
Nato vzletijo iz toplih angelov sanje
in to božansko gibalo - ženska zapleše
kakor hočeta celota narave in ona, kajti …
narava in ženska imata žensko voljo in namen.
Vse kar je bilo v vidnem polju odsotno,
pokuka v prostor, iz prostora zavetja,
kar je moškemu tabu, žensko pa napotuje
na neprestano navzočnost zaradi njegove
moške vizije in njene velike skrbi zanj.
In koliko solznega meteža
zadrži moški v sebi, ko ihti žensko
v modrem prepričanju, da je kot moški
v družbenospolnem ključu presežen.
Ko ugotovi to nesistemsko žensko popolnost,
biti zunaj kip, znotraj ženska,
moški bere literaturo in si zastavlja vprašanja
pod veliko murvo in sladki sadeži
spoznanja ga bašejo z razsvetljenstvom
razuma, v katerega se je zaletelo
naključje zgodovine, da začuti žensko
moralno izdelanost ob svojem telesu.
Potem zmezi njegovo hrepenenje po moči
zdrsno namiljeno z 'mačo' položaja,
prijetno kot spust s tobogana in
sveža ohladitev v morju, pod nebom
polnim svetlobe, fotonov in kvantne radoživosti,
mu kar dobro dene kot morski val delfinu.
Nato teka okrog in raziskuje genealogijo
in malo zdesetkano groteskno,
aprilsko deževno ugotovi,
da se čuti malo pokradenega, malo zagozdenega,
malo utišanega in malo pridušno se kot otrok razjoče,
da je ostal čisto sam, samcat v borbi z ženskim
narcisizmom in karierizmom,
'kaj pa misli lisica, da je', iztisne iz sebe
zapičen v ogledalo svoje moškosti
in sicer znotraj tendenc kot lava,
ki iz kozmičnega trebuha eksplodira,
si navijači živce in zaviha rokave.
Moški se poda v volilno kampanijo.
Na koalicijski nasprotni listi ima žensko.
Vedno bolj se od svoje ženske oddaljuje
in rahljajo se čustvene vezi.
Ženska in moški se srečata v parlamentu.
Ženska mu reče: »Ali se midva poznava?
Sedi malo bližje!« Razdalja ju ločuje.
Poslanske klopi pač. Eksaktni red.
Veča se hrepenenje po zbliževanju,
otipu, prejemu za roko, stisku, poljubu.
Simbolični diskurz falusa se tedaj kot
nosilec specifične dejavnosti in lastnosti,
neležeče umiri in pomiri svoje strasti,
ko pa tako hrepeni po ženski …
Medtem ko gleda v globino njenih oči,
gleda tudi v globino njenega
mednožja in trebuha v poslanskih klopeh.
Falus kot struktura ima svojo moč.
Razpihnjene ženske misli
