Kateri je najbolj očiten znak, da je z našo družbo nekaj zelo narobe? Enormne količine zavržene hrane. Preprečevanje nastajanja odpadne hrane – je to res tako pomembna tema? Odmetavanje hrane in prehranska kriza dolgo tudi nista bili polemizirani oz. označeni kot nevarni za okolje in ljudi.

Tega, da mečemo stran ogromne količine odvečne, pretečene ali celo sveže hrane, se večina od nas v razvitih državah sploh ne zaveda in zato v tem ne vidimo neke velike zablode, saj lahko vedno kupimo novo in bolj svežo hrano poceni in na vsakem vogalu. In če si hrano lahko privoščimo, pravzaprav ni pomembno, ali jo mečemo stran ali ne. Res? Ne, prav nasprotno.

Na Zemlji prebiva 7 milijard ljudi, od tega kar 1 milijarda strada, pri tem pa FAO (Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo) ugotavlja, da več kot tretjina svetovne proizvodnje hrane konča v smeteh. To pomeni, da vsako leto na svetu odvržemo vrtoglavih 1,3 milijarde ton hrane, kar je dovolj, da v enem letu nahrani 3 milijarde ljudi.

Do leta 2050 bo svetovno prebivalstvo preseglo 9 milijard in zato se bo morala proizvodnja hrane povečati za 70 %. To seveda pomeni, bo že v bližnji prihodnosti prehranska oskrba postala eden ključnih svetovnih socialnih in okoljskih problemov, četudi se nam danes ne zdi tako.

Kaj lahko storimo kot porabniki hrane in potrošniki?
Medtem ko v državah v razvoju hrano zavržejo večinoma, preden pride v trgovine, nekje na poti od pridelave na krožnik v procesih po žetvi (žetev/nabiranje, transport, predelava, ...), smo v razvitih deželah povzročitelji ogromnih količin zavržene hrane zlasti trgovci in kupci. Zato je na nas, da dnevno nekaj ukrenemo za preprečevanje količine tovrstnih odpadkov.

Nekaj predlogov
Ali morda mečemo hrano stran, ne da bi se tega zavedali? Poglejmo malo v kuhinjo ...

Za pripravo okusnih jedi iz ostankov obrokov, ki jih hranimo v hladilniku, je najbolje v eni od omar/shrambi ali v predalu ves čas imeti zalogo osnovnih živil, začimb in dodatkov, ki se težko pokvarijo in so večkrat  nepogrešljivi. To so seveda testenine, riž, več vrst olja, vinski in balzamični kis, moka, začimbe, med, konzerve zelenjave in rib, rozine, gorčica, paradižnikova mezga, oreščki, in tako dalje glede na okus članov gospodinjstva.

• Najbolj pomembno je, da kupimo toliko hrane, kolikor je potrebujemo in to tudi porabimo.
• Načrtujmo obroke: Odpadkom se lahko izognemo tudi tako, da si kar najbolje planiramo obroke, organiziramo kuhinjski prostor in pravilno shranjujemo živila. V predalu imejmo pripravljeno tehtnico, merice, vreče za shranjevanje živil, nalepke. Več o odmerjanju porcij najdete tule.
• Nakupovalni seznam je zelo pomemben! Lahko ga prilepimo kar na hladilnik in sproti vnašamo, kar nam manjka. Vedno pa z njim v trgovino, saj se lahko zgodi, da kupimo preveč in potem vržemo stran. Hladilnik naj ne postane lekarna za našo jezo, žalost, dolgočasje in slabo voljo, zato ga ni treba prenapolniti z napačnimi izbirami. Najboljši način, da se temu izognemo, je, da kupimo tisto, kar potrebujemo in tako ni skušnjav. In kako to storimo? Pojdimo po nakupih z nakupovalnim seznamom!
• Uporabljajmo zmrzovalnik; včasih tik pred zdajci pride do spremembe načrtov in če nimamo zmrzovalnika, se bo hrana hitro pokvarila in romala v koš. Najbolje je, da hrano zapremo v neprodušne posode in zamrznemo kar po porcijah, ki jih označimo z datumom zamrznitve.

Zakaj odmetavamo hrano?
Zakaj pravzaprav hrano mečemo stran? Daleč najpogostejša vzroka za to sta, ker je skuhamo preveč in/ali je ne pojemo/uporabimo pravočasno. Največkrat in v največjih količinah odmetavamo svežo zelenjavo in sadje, pripravljene solate, pijače/napitke in pekovske izdelke, kot sta kruh in pecivo.

Zavržena hrana predstavlja tudi ogromne nepotrebne stroške. Za Slovenijo podatkov nimamo - v Veliki Britaniji, kjer zavržejo letno 6,7 milijonov ton živil in je od tega kar 1 milijon ton še užitne hrane, pa na ta način skozi okno vržejo za 772 milijonov EUR mesa in rib, 498  mio EUR kruha in za 406 mio EUR jabolk.

Ves ta denar lahko prihranimo in tako med drugim zmanjšamo količine izpustov CO2 v ozračje in privarčujemo nekaj denarja, kar je seveda v časih krize zmagovalna kombinacija. Ne smemo pa nikoli pozabiti, da smo mi kupci tisti, ki imamo premoč nad trgovci in ne obratno! Večina trgovcev nas z različnimi marketinškimi zvijačami želi prepričati, da nakupimo več hrane, kot jo potrebujemo. Mi se temu lahko vedno zoperstavimo tako, da vedno kupimo le toliko, kot potrebujemo. Tako enostavno je to.

Načrtovanje jedilnikov, nakupovalni seznami, priprava jedi iz ostankov hrane (iz hladilnika, od včerajšnjega obroka, ...) in izmenjava živil s sosedi – vse to so zelo preprosti in učinkoviti ukrepi proti nastajanju odpadne hrane. Najbolj pomembno pa je seveda, da kupimo toliko, kolikor potrebujemo in to tudi porabimo.

Kaj lahko ukrenejo trgovci?
Trgovci seveda niso nemočni. Hrani, ki je tik pred potekom roka trajanja oz. tik pred umikom s polic, lahko znižajo cene. Mnogo ljudi kupi in pripravi hrano še isti dan, tako da se na ta način preprečuje nastajanje odpadkov, ljudje pa prihranimo denar.

Mnogi večji trgovci v tujini že ponujajo živila in pijače na refill, tako da lahko vedno vzamemo le toliko, kolikor potrebujemo. Izdelkov ne prodajajo v predpakirani embalaži, ampak si živila, čistila ... kupci napolnijo v embalažo, ki jo prinesejo s seboj. Tako po eni strani vsak plača samo tisto, kar si sam odmeri, po drugi strani pa ljudem daje možnost, da res načrtovano in svobodno kupujejo.

Na pobudo danskega gibanja Stop Wasting Food je na primer trgovska veriga Rema 1000 v preko 200 svojih trgovskih centrih že ukinila vse količinske popuste, kar seveda pripomore k zmanjšanju količin odpadne hrane. Če se ozremo na katerega koli velikega trgovca v Sloveniji, temu na žalost ni tako. Trend je ravno obraten.

Dejstvo je tudi, da vsi nismo poročeni, nimamo otrok in ne živimo v skupnostih, kar pomeni, da družinskega pakiranja hrane in popustov, ki sodijo zraven, sicer ne potrebujemo, vendar podležemo ugodni ceni. Posledice tega se odražajo v smetnjakih, kjer pristane odvečna in še užitna hrana. Če ne bi bili zavedeni z velikimi popusti, hrane ne bi metali v koš v toliki meri.

Užitna hrana, ki jo morajo trgovci zaradi zakonodaje odstraniti s prodajnih polic, se v tujini lahko donira zavetiščem in drugim ustanovam, ki skrbijo za socialno ogrožene.

Na Danskem je gibanje Stop Wasting Food lani poleti trem centrom Rdečega križa priskrbelo 14 ton užitne hrane, ki so jo sicer trgovski centri imeli namen umakniti iz polic.

V Veliki Britaniji so pred nekaj leti ustanovili spletno trgovino Approved Food. Prodajajo hrano, ki je užitna in je tik pred iztekom roka trajanja ali pa ji je rok pretekel. Dejstvo namreč je, da je hrana užitna in varna še dolgo po dnevu, ko ji na embalaži piše, da je rok potekel. To zagotovo velja za vso konzervirano in pasterizirano hrano, testenine, moko in ostale iz kategorije živil z nizko stopnjo tveganja. To so npr. tista, ki so označena z oznako Uporabno najmanj do.

In kako je v Sloveniji?
V Sloveniji tovrstna trgovina ni možna. Slovenski trgovci morajo zavrniti sodelovanje z organizacijami, ki bi želele prevzeti pretečena živila, ki romajo v koš ali nazaj k proizvajalcu in tako povzročajo stroške in dodatne količine odpadne hrane.

Za članice EU sicer velja enotna evropska zakonodaja, interpretacija pa je pogosto odvisna od posamezne države članice. Pri nas Zakon o zdravstveni ustreznosti živil  in Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil v naši zakonodaji preprečujeta prodajo hrane po preteku roka uporabe. Po drugi strani pa angleška in avstrijska zakonodaja pravita, da je prodaja hrana po preteku roka uporabe dovoljena, dokler le-ta ustreza varnostni zahtevam, ki jih podaja Uredba 178/2002. Nikjer v EU zakonodaji pa ni eksplicitno napisano, da je prodaja tovrstnih živil mogoča. VB in Avstrija v standardnih trgovinah dovoljujeta prodajo tovrstnih živil. Nekatere članice EU so to področje torej uspele zelo uspešno urediti, kar pomeni, da pot obstaja, če vlada prepozna interes in korist v tem.

Imamo predsodke pred hrano, ki ji je pretekel rok trajanja?
Seveda, pred časom je na nekem spletnem forumu prišlo do zgroženih odzivov, ko so prejemniki paketov karitativne pomoči dobili za nekaj dni pretečene testenine in olje. Očitno je, da ljudje prevečkrat slepo verjamemo, kar nam v imenu varovanja zdravja servirajo tisti, ki prodajajo. Čutila, kot sta vonj in vid, nam lahko zelo pomagata pri ugotavljanju, ali je nekaj užitno, ali ne.  Rok trajanja je datum, ki je kot varovalka za proizvajalca natisnjen na embalaži živila, hrana pa je praviloma varna za uživanje še dolgo potem. Da se ljudje ne bi tako bali živil s pretečenim rokom, bi bila bolj primerna izraza za označevanje slovenski ustreznici izrazov Use by in Best before. Razliko med pojmoma in njuno uporabo so Britanci jasno definirali: http://www.nhs.uk/Livewell/Goodfood/Pages/food-labelling-terms.aspx#use.

Le malo ljudi ve, da lahko živila s pretečenim rokom še jemo določen čas, če na embalaži piše uporabno najmanj do, kar pomeni, da je hrana užitna, vendar pa ima nižjo kakovost. Gre za živila, ki niso problematična z vidika mikrobiološke kontaminacije (npr. testenine, kruh, različni predelani izdelki iz sadja in zelenjave). Poleg tega obstaja še skupina živil, za katere datuma uporabe ni potrebno navajati; sem npr. spadajo sveže sadje in zelenjava, pijače, ki vsebujejo 10 % alkohola ali več, pekovsko in fino pecivo, kis, sol, sladkor, žvečilni gumi, sladoled … V nasprotju s tem pa oznaka porabiti do pomeni, da je hrana po določenem datuma neužitna in lahko zdravju nevarna.

V zelo zanimivi reportaži nemške televizije lahko vidite, da je pretečen jogurt iz njenega hladilnika povsem užiten tudi 3 tedne po izteku roka trajanja. Lastnica bi ga brez pomisleka vrgla stran, če ji voditeljica ne bi rekla, naj ga vendarle poskusi in se odloči potem.

In nasvet?
Zakonodaja s predpisi določa stroge varovalke, s katerimi zavaruje proizvajalce in trgovce, zato bi bilo morda smiselno, ko bi se o užitnosti izdelkov prepričali sami – na primer tako, da zadevo odpremo, povohamo in morda poskusimo. Naučimo se brati deklaracije na hrani, v neki raziskavi FSA (Food Standards Agency) je namreč samo 36 % potrošnikov pravilno interpretiralo rok trajanja živila, ki je označen nekje na izdelku.

Embalažna industrija in njena vloga
Tudi embalažna industrija prispeva k povečevanju odpadne hrane; vsi smo že kdaj kupili živilo, ki je zaradi marketinga zapakirano v dva, tri ali celo več slojev. Včasih kar 25 % hrane odvržemo zato, ker je pakirana v prevelikih »odmerkih« za naše potrebe ali pa je embalaža oblikovana tako, da se izdelek prehitro pokvari.

Napredne tehnologije, ki pretežno temeljijo na nanotehnologiji, že zdaj omogočajo razvoj inteligentne embalaže, ki hrani ne pusti, da se pokvari. Prav tako je enostavna in učinkovita rešitev embalaža, ki se lahko zapira in odpira po potrebi – tako ostane hrana vsekakor  dlje časa sveža in užitna.

Zagotovo ste že opazili, da so nekatera živila pakirana v številnih slojih, ki postanejo odpadek takoj, ko jih odpremo. To je seveda še ena velika okoljska nadloga, a kot zanimivost omenimo trditve švedskih znanstvenikov, ki trdijo, da je odpadna hrana veliko večji problem kot pretirano zapakirana hrana.

Najbolj smiselno bi bilo torej, da embalažna in prehranska industrija začneta skupaj delovati ter oblikovati bolj trajnostne in okolju prijazne rešitve, saj s pravo embalažo lahko učinkovito preprečujemo nastajanje odpadkov hrane.

Kaj pa restavracije, menze in okrepčevalnice?
Menze in restavracije, tako v zasebnem kot v javnem sektorju, prispevajo k velikim količinam odpadkov hrane. Najnovejša raziskava iz danskega Združenja za prehrano (Danish Diet & Nutrition Association) razkriva, da 95 % vodij restavracij ugotavlja, da odpadke hrane povzročajo stranke in ne sami v kuhinjah, kjer se ta pripravlja.

Doggy bags
Predvsem v ZDA imajo je v restavracijah navada, da lahko gost hrano, ki mu ostane na krožniku, odnese domov za kasneje v t.i. doggy bagih (vrečka za psa). Tako lahko hrano zaužijemo kasneje ter sebi in lastniku restavracije prihranimo nekaj denarja, predvsem pa tako varujemo okolje pred dodatno odpadno hrano.

V Evropi ta navada ni zelo razširjena, se pa da tudi v Sloveniji dobiti tovrstno vrečko, tako da tu ne bi smelo biti težav. Večja težava je v državah, kot sta Italija in Francija, kjer prisegajo na umetnost kuhinje in prehranjevanja tu in zdaj. Če bomo tam prosili za doggy bag, bodo vzeli to kot žalitev. Je pa tudi res, da v teh dveh državah restavracije ne pretiravajo z velikostjo porcij.

Nekatere restavracije v tujini, kjer to dopušča zakonodaja, ostanke hrane prodajajo po nižji ceni in jih razvažajo dobrodelnim organizacijam in zavetiščem. Restavracija na Danskem je uvedla celo globo na preostanek hrane na krožniku, tako da mora gost za za svoje odpadke plačati določen znesek, tega pa potem restavracija nameni v dobrodelne namene.

Prehrambena industrija in odpadki hrane
Prehrambena industrija in kmetje v razvitih državah običajno ne proizvajajo velikih količin odpadne hrane in izgub med procesom predelave. Kljub temu pa določen delež odpadkov nastaja, saj vsega ni možno predelati, redistribuirati ali se izogniti odpadu.

V Evropi trenutno gradijo precej bioplinarn, ki trgovcem in kmetom omogočajo, da odpadke hrane namesto na odlagališče pošiljajo tja v predelavo. Investicije v infrastrukturo za bioplinarne pa mora biti tudi v interesu vlad posameznih držav članic EU. Ta industrija v času finančne krize ustvarja na tisoče delovnih mest, kar so nekatere države že prepoznale in ukrepale. V Sloveniji je to področje še precej neurejeno.

Zanimive rešitve velikim količinam odpadne hrane:

• Foodsharing.de

V Nemčiji letno vsak prebivalec v povprečju zavrže okoli 90 kilogramov hrane, kar znese okoli 22 milijard evrov letno v smeteh. Presunljivi podatki so leta 2011 presenetili tudi Valentina Thurna und Sebastiana Engbrocksa (sicer režiser in vodja marktinga filma Taste the Waste) in se odločila, da je temu treba narediti konec. Ustanovila sta spletno izmenjevalnico odvečne hrane foodsharing.de.

Kako deluje?
Uporabniki si lahko hrano izmenjavajo preko spleta ali pametnih telefonov na različne načine:

- z objavo količine, vrste in lokacije odvečne hrane na platformi, ki je potem na voljo za prevzem tistim, ki jo potrebujejo

- na foodsharing.de se uporabniki lahko dogovorijo tudi za skupno kuhinjo – na določeno lokacijo prinesejo svojo odvečno hrano in skupaj kuhajo za vse

Skupna kuhinja tako ne prinaša le ekološke (zmanjševanje odpadkov), ampak tudi ekonomske (varčevanje denarja) in socialne koristi (druženje). Raziskave kažejo, da predvsem samski ljudje veliko hrane zmečejo vržejo v smeti. Če jemo sami, je več verjetnosti, da bomo to storili brez užitka in prehitro, kar je nezdravo in nas dela nesrečne.  Če kuhamo v družbi, spoznavamo sebe in svet, prijazni smo do okolja in denarnice. Kaj bi lepšega?

P.S. vodji projekta sta tudi avtorja odmevnega filma Taste the Waste, ki govori o odvečni hrani, ki jo Evropejci vržemo v smeti. Na televizijske ekrane RTV Slovenija prihaja to jesen, zato ga nikar ne zamudite! Bomo sproti obveščali.

Bi v Sloveniji taka platforma delovala? Zagotovo bi se to dalo narediti vsaj v študentskih in dijaških naseljih.

• Freeganism in dumpsterdiving - Slovenija?

• Dogodki Teller statt Tonne – Na krožnik namesto v smetnjak

Dogodki Teller statt Tonne so enodnevni dogodki po različnih mestih v Nemčiji, ki jih organizira gibanje Slow Food v sodelovanju z evangeličansko cerkvijo in nekaterimi socialnimi ustanovami. Gre za druženje prostovoljcev ob kuhanju na prostem in uživanju skupnega obroka ob veliki mizi na osrednjem mestnem trgu. K jedi so povabljeni seveda tudi ostali mimoidoči, saj je hrane navadno res veliko. Sestavine za meni dobijo zastonj pri kmetih po območju celotne Nemčije. Ti imajo velike težave s prodajo zelenjave in izdelkov, ki ne zadostujejo strogim standardom izgleda EU. Trgovske verige ne marajo skrivenčenih krompirjev in korenja ter okrogle kumare. Namesto, da bi tako zelenjavo uničili, jo podarijo za dober namen organizatorjem in tako nahranijo celo mesto.

Poleg kuhanja in druženja so na trgu vedno prisotni tudi različne prepoznavne osebnosti z lokalnega političnega in gospodarskega sveta ter predstavniki okoljevarstvenih organizacij, ki se ukvarjajo s prehrano. V živahnem dialogu sproti nastajajo tudi partnerstva med socialnimi ustanovami, okoljevarstveniki in gospodarstveniki, ki na ta način lažje najdejo skupni jezik.

Ukrepajmo
Sporočilo je seveda jasno: ne mečimo hrane proč! Spremenimo globalno tragedijo v priložnost. Z manj odpadne hrane vsaka država lahko prihrani na milijone evrov, hkrati pa s smiselnimi investicijami skuje velike gospodarske dobičke, saj s tem proizvaja številna nova zelena delovna mesta in znižuje emisije CO2 v ozračje.

Posameznik in organizacija, ki se zaveda svoje moči v potrošniški družbi, lahko vpliva na revolucijo celotne prehranske industrije in tudi družbe. Le delovati moramo za skupni cilj.

Torej, dame in gospodje, kaj še čakamo?

Viri:

Vir: http://ebm.si/oj/