Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ema_Starc_Igralka

Igralka petek, 28. julij 2006 @ 09:45 CEST Uporabnik: Tatjana Malec (Iz cilusa pesmi posvečenih igralki Emi Starčevi) Tvoja mati Terezija Breščakova je imela prav, ko je trdila, da je zemlja ploščata, ko je videla tebe na odru izbrušeno v službi besede. Besede so bile kakor tople tekočine, gibi kakor zibanje kraških borov v burji. Kako mogočna si bila v prostoru svoje utesnjenosti in svobode, kako se je tvoj neomejeni prostor skrčil na stene tvojega duha. Bila si kakor samotna gmajna, kakor arhitektura očeta Kraševca, podobna razkošnemu hrastu. Tvoje notranje oko je odpiralo zunanje oko - zenico gledališča v svet. Kako si zmogla toliko notranjosti prenesti med svoje ljudi? Občinstvo je bilo neločljivi del tvoje igre. Osvojila si to neizmerno in neskončno ploskev in jo napolnila z odsevi ogledal, ki so zrcalila luči tvojega duha. Gledalci so potovali s svojimi očmi za tvojimi gibi in besedami, ki si jih polagala na sito življenja in preseljevala duh in vonj zemlje, ki je puhtel iz človeka, med občinstvo. Žarčila si duše svojih likov, pljuskala naokrog s svojo virtuoznostjo, medtem ko si brusila svoje čute do popolnosti, slačila obraze, razgaljala tla in nebo, vznemirjala vodne gladine in odrivala poglede, gibe in besede kakor vesla duše med občinstvo skozi domiselno interpretacijo svojih likov. Z besedami si ustvarjala prostor, kamenine in valovita travnata polja, brezna in vrtače v dušah ljudi. Z njimi si rojevala in umirala. Bila si božansko gibalo, kinetično bitje, fascinantna, strastna, čarna igralka zapletenih dramaturških potez, labirintov, spiral in vektorjev, ognjišče s plameni, duša s panjem čebel, jez svetlobe, prostornina, ki izžareva in kipi lavo iz žarišča kraške zemlje. Bila si velika ljubezen, kakor ogenj, ki ga močno deževje pogasi. Komentarji (1) www.pozitivke.net