Pogostost duševnih motenj narašča. Pred desetimi leti so v slovenske psihiatrične bolnišnice sprejeli pet tisoč bolnikov, leta 2001 sto več, leto kasneje pa že skoraj 5400. Še bolj zgovorni so podatki Svetovne zdravstvene organizacije: zaradi duševne motnje se v razvitem svetu vsaj enkrat v življenju zdravi 40 odstotkov odraslih.

Čeprav večina bolnikov samoiniciativno ali ob pomoči bližnjih poišče strokovno psihiatrično pomoč, jih še vedno ostaja nekaj, pri katerih se bolezen tako poslabša, da jih je v bolnišnico treba pripeljati na silo. Osnutek zakona o duševnem zdravju, ki ga v Sloveniji čakamo že deset let in ki naj bi bil tik pred sprejetjem, natančno opredeljuje, v kakšnih okoliščinah se to lahko zgodi, kopja pripravljalcev pa so se lomila tudi pri vprašanju, ali prag za sprejem v psihiatrično bolnišnico dvigniti ali ne. "Duševnim bolnikom ni mogoče pomagati z zmanjševanjem možnosti za neprostovoljno hospitalizacijo, ampak je število neprostovoljnih hospitalizacij mogoče zmanjšati z izboljševanjem pogojev zdravljenja, preventivo in pravočasno psihiatrično pomočjo," pojasnjuje psihiater dr. Andrej Žmitek iz Bolnišnice Begunje. "Tuja praksa kaže, da je ob spremembi zakonodaje, ki je zvišala prag za hospitalizacijo, prišlo do povečanja števila duševnih bolnikov, hospitaliziranih po nalogu sodišča, ker so kršili zakon, in števila duševnih bolnikov v zaporih, kjer razmere za njihovo zdravljenje gotovo niso ustrezne."

Medijska zloraba utrjuje strah

Čeprav je kategorija duševni bolniki zelo heterogena, teza, da je človek problematičen samo zato, ker se je zdravil v psihiatrični bolnišnici, pa daleč od resnice, nepotrebni predsodki ljudi z duševnimi motnjami še vedno odrivajo na rob družbe. Največji med njimi je strah. "Strah pred duševno bolnimi je pogosto zlorabljen," pojasnjuje Andrej Žmitek. "V filmih in romanih velikokrat uporabijo lik duševno bolnega, če hočejo doseči neke grozljive učinke. O tem, koliko so ljudje z duševnimi motnjami nevarni za druge, obstajajo zelo natančni podatki, ki jasno kažejo, da pogostost nasilnih dejanj med njimi ni nič večja kot v splošni populaciji, je pa med njimi večja možnost nasilnih dejanj proti sebi. Strah pred tem, da so duševni bolniki nevarni, pretežno izvira iz preteklosti, ko učinkovitih načinov zdravljenja ni bilo in so bili bolniki nevarni za okolico prav zato, ker niso bili zdravljeni."

Zoper predsodke z informacijami in vsebinskimi stiki

"Razlogov, zakaj nekateri duševni bolniki ne najdejo dobrega stika z okoljem, je veliko," razlaga Andrej Žmitek. "Po eni strani so predsodki zgodovinsko pogojeni: učinkovita zdravila in metode zdravljenja so na razpolago šele kakšnega pol stoletja, prej je bila duševna bolezen lahko pomemben problem za okolico. Potem je tu človekov strah pred duševno boleznijo, ki morda niti ni tako zavesten, vendar je kar prisoten, zaradi česar človek vse, kar je povezano z njo, nekako odriva. Bolniki, ki slabo sodelujejo pri zdravljenju, so lahko moteči za okolico, kar pripelje do tega, da se jim drugi izogibajo, obratno pa imajo lahko tisti, ki se sicer dobro zdravijo, toliko predsodkov že iz časa pred boleznijo, da pričakujejo, da jih bodo drugi odklanjali, zato se iz družbe umikajo, njihovi socialni stiki pa postajajo vse bolj šibki. Pri premagovanju predsodkov je najpomembnejše javnosti posredovati čim več korektnih in ustreznih informacij ter vzpostavljati dejanski vsebinski stik z bolniki. Če ti zaradi boljših načinov zdravljenja dobro funkcionirajo v socialnem smislu, okolica pride do zaključka, da je strah neupravičen, izogibanje pa nepotrebno."

Pravočasno zdravljenje zelo izboljša prognozo

"Ko zdravil še ni bilo in je bila možnost zdravljenja majhna, ni bilo kakšne posebne logike v tem, da bi razširili krog tistih, ki so se zdravili, čeprav bi bilo to potrebno," nadaljuje Andrej Žmitek. "To se je zelo spremenilo in s tem se je tudi razširil krog ljudi, ki poiščejo pomoč v psihiatriji. Hkrati pa se kaže, da je pogostost nekaterih duševnih motenj, zlasti tistih, ki so povezane s tesnobo in depresivnostjo, dejansko večja. Za duševne motnje velja enako kot za vse druge zdravstvene težave: prej ko se začne ustrezna obravnava, večja je možnost ozdravitve. Prav zaradi predsodkov pa ljudje pridejo po pomoč nekoliko pozno; pri nekaterih mine celo več let in v takih primerih je res že vprašljivo, kaj je še mogoče izboljšati. Seveda je še zmeraj smiselno poskušati z zdravljenjem, ampak prognoza bi bila zagotovo bistveno boljša, če bi oseba prišla prej. Včasih se bolezen poslabša do te mere, da je potrebna neprostovoljna hospitalizacija, kajti nujnega zdravljenja ni mogoče izpeljati na drug način, ker bolnik zaradi bolezenske spremenjenosti ne zmore ustreznega sodelovanja."

Pečat za vse življenjeDuševnim bolnikom ne pomagajo samo zdravniki, ampak tudi odvetniki. Kdaj je njihova pomoč nujna in kako naj bolnik do nje pride, smo se pogovarjali z odvetnico dr. Tjašo Strobelj. "Gre za dve temeljni vprašanji: prvič, za pridržanje v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice proti volji, in drugič, za neprostovoljno zdravljenje. Včasih je na tem področju veljal zakon o nepravdnem postopku, ki je natančno urejal postopek pridržanja v zaprtem oddelku psihiatrične ustanove. Ustavno sodišče je zakon v nekaterih členih razveljavilo, vendar se ta pravna podlaga kot pravno pravilo še vedno uporablja. Najpomembnejše je, da odvetnik zagovornik k bolniku pristopi takoj. Dolžnost bolnišnice je, da v 48 urah obvesti sodišče, ki pridobi nepristranskega izvedenca. V postopku na sodišču se potem ugotavljata zakonitost pridržanja in njegova vsebina: torej, ali je bilo pridržanje upravičeno. Po moji oceni to ni pravilno. Namreč, če je nekdo pridržan v predkazenskem postopku za sum storitve kaznivega dejanja, mora priti na zaslišanje pred preiskovalnega sodnika v 48 urah. Preiskovalni sodnik odloči, ali bo osumljenec nadalje pridržan do vložitve obtožnice ali bo spuščen na prostost. Pri pridržanju duševnih bolnikov bi moralo biti analogno, kajti s prisilnim pridržanjem je okrnjena posameznikova osebna svoboda, kar je največja pravica, ki mu gre po ustavi in vseh mednarodnih konvencijah. V praksi - pobudo za to je dal varuh človekovih pravic - sodišča v bolnišnice hodijo dvakrat tedensko, pri čemer vedno določijo tudi enega odvetnika, ki zastopa bolnika. Razmerje med zagovornikom in pridržanim je strogo zaupno. Odvetnik bi moral biti nujno navzoč že pri prvi obravnavi ob sprejemu v bolnišnico, ker se takrat še lahko ogromno naredi in se tudi odloča, ali in kako dolgo bo hospitalizacija trajala. Odvetnika lahko pokliče bolnik sam (če ga ima, do njega pa pride tako, da ga pisno pooblasti za zastopanje), pogosto ga pokličejo tudi njegovi prijatelji.

Duševni bolniki so zelo stigmatizirani, predvsem pa živijo v večnem strahu: hitreje se razjezijo, bolj se bojijo reševalcev in policije, ves čas imajo občutek, da so storili nekaj narobe, pa ne vedo kaj. Dejstvo, da je nekdo bival na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, resnično pušča pečat za vse življenje. Dlje ko traja hospitalizacija, težja je vključitev nazaj v običajno življenje. Pride do hospitalizma, neprestanega vračanja v bolnišnico, ki je ena najhujših oblik zasvojenosti. Človek, ki ima duševno motnjo, je v zelo hudi stiski. Je strahovito občutljiv in vsaka stvar ga prizadene, sprejem v bolnišnico proti njegovi volji pa še toliko bolj. Še hujši kot privedba je postopek sprejemanja v psihiatrično kliniko proti volji, ki ga večina bolnikov občuti kot nekaj izjemno ponižujočega. Irelevantno je, ali je ta presoja realna, važno je, kako jo čuti bolnik in kako pri tem trpi. Psihiatru ne ostane drugega, kot da bolnika pošlje na opazovanje in presodi, čigavemu opisu dogajanja bo verjel, opisu tistega, ki je bolnika privedel, ali bolnikovemu. Po mojih izkušnjah se v praksi nikoli ne dogaja, da bi se zdravnik postavil na stran bolnika, zato je tako pomembno, da ima slednji že v tem trenutku zagovornika. Nujno je, da človek, ki je potreben pomoči, to tudi dobi; navsezadnje v večini primerov tudi sam zaprosi zanjo. Toda to je njegova svobodna odločitev. Pridržanje proti volji pa pomeni tako hudo okrnitev svobode, da bi moralo sodišče takoj odreagirati in pri odločitvi upoštevati vse dejavnike. Žal je v praski tako, da ko sodišče v bolnišnico pride, je bolnik že močno pod vplivom zdravil in težko normalno funkcionira."

Slovenci menimo: Neenakopraven položaj ostaja, a priori zavračanja ni večV raziskavi, ki jo je 22. februarja opravil Anketni studio Dnevnik, je sodelovalo 352 polnoletnih Slovencev. Več kot polovica vprašanih je prepričanih, da odnos do duševnih bolnikov ni enak kot do drugih in da so stigmatizirani, vsak tretji pa tudi osebno pozna koga, ki se spopada z duševno motnjo. Neenakopraven položaj je najbolj opazen pri zaposlovanju, navezovanju socialnih stikov in iskanju življenjskega partnerja. Duševna bolezen bi naše anketirance najmanj motila pri sorodnikih in prijateljih, zelo pa pri tistih poklicih, ki imajo v družbenem življenju precejšnjo težo, na primer pri osebnem zdravniku ali učitelju. Primerjava duševnih bolnikov z drugimi marginaliziranimi družbenimi skupinami tudi pokaže, da okolica duševne bolnike zavrača manj kot druge. Na vprašanje, ali v vsakdanjem življenju ne bi želeli imeti nobenega opravka z duševnim bolnikom, je pritrdilno odgovoril le vsak deseti vprašani.
Mojca Šimenc
www.dnevnik.si