Piše: Irena Drame v novi reviji Karmaplus

Ves svet pozna strah in grozo, upodobljeno na sliki Štirje jezdeci Apokalipse. Vsi govorijo o jezdecih ... kdo pa je bitje s krili, ki jih spremlja na njihovi srhljivi ježi pokončanja? Afrodito, boginjo ljubezni, sta spremljala dva sinova. Očitno je tudi Eros moral dobiti svoj antipod, svoje nasprotje, ker je tako dodeljeno vsem naravnim stvarem in principom.

Njegov brat Anteros je predstavljal antičnim Grkom grobo, nedostojno, nehumano in izkrivljeno silo. V današnjih časih bi njegov pečat morda vtisnili ekstremni pornografiji, homoseksualnosti, nasilni in z vulgarno spolnostjo nabiti reklami nekaterih medijev, čustvenemu izsiljevanju in poniževanju nemočnih.

V Afroditi in Erosu iščemo vzvišeno noto ljubezni. Brez njunega nasprotja, Anterosa, je ne bi mogli doseči. Spoznati in doživeti moramo obe plati. Šele ko znamo ločiti eno od drugega, smo sposobni vzpostaviti in ohraniti harmonijo med njima. Erotika in seksualni odnos spremljata apokaliptične jezdece današnjega časa. V družbi Vojne, Lakote, Kuge in Smrti predstavljata vso grotesknost človeštva.

Človek je tako skrajno bitje, da se včasih zdi absurd že samo njegovo rojstvo, smrt pa prava odrešitev. Niha med genijem in norcem, med milostjo in krutostjo. Zgodovina dokazuje, da ga je Narava sama vedno znova primorana zdesetkati do količine in nivoja, kjer ne more več škodovati.

Večina se ne more sprijazniti z dejstvom, da je človeško bitje za vesolje samo po sebi tako malo pomembno. Le ena od ploščic v neskončni sestavljanki Stvarstva, pa še to bolj v napoto kot v korist drugim bitjem.

PEKLENSKE MUKE POSMRTNEGA ŽIVLJENJA NISO ZADOSTI?

Apostol Pavel je nekoč v svojem razmišljanju potarnal: "V sebi torej odkrivam tole postavo: Kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?" Izrojena spolnost in verski fanatizem sta posledici človeškega blaznega iskanja odrešitve od strahu pred smrtjo. Hrepenenje po ljubezni sočloveka in po ljubezni Boga se zdita dve čisto različni gibali. Vendar imata isti izvor in žene ju enaka sila: groza pred neizbežnim koncem.

V davnini je bila starost in proces umiranja obredno dejanje. V tem poslednjem življenjskem obdobju so se ljudje pripravljali na spravo s seboj, s svojimi dejanji v preteklosti in z ostalim svetom. Bolj kot so se kulturno in tehnološko razvijali, težje jim je bilo sprejemati neizbežnost svojega konca. Pod vplivom pritiskov organizirane verske oblasti se je misli na smrt pridružila grožnja peklenskih muk posmrtnega življenja.

Ker to preprostemu ljudstvu ni zaleglo, je bilo potrebno dodati nekaj že za časa tu zemeljskega bivanja. Nekaj, kar bi zbujalo poseben strah množicam, ki so želele živeti po svoje izven političnih pohlepnih oblasti. Apokalipsa se je zato izkazala za odlično orodje psihične prisile ljudi v pokornost.

Oglejmo si zdaj odlomek iz "Razodetja", zadnje knjige Nove zaveze:

Žetev zemlje
14 Pogledal sem in prikazal se je bel oblak in na oblaku je sedel nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlat venec, v roki pa oster srp.

15 Iz svetišča je stopil drug angel in z močnim glasom zavpil njemu, ki je sedel na oblaku: "Zamahni s srpom in požanji, ker je prišla ura žetve, kajti žetev zemlje je dozorela."

19 Angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji in obral zemeljsko trto, grozdje pa je vrgel v veliko stiskalnico Božjega srda.

Apokalipsa pa je imela še drug, zakrit in natančno premišljen namen:

Pesem sto štiriinštiridesetih tisočev
4 To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamorkoli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in Jagnje.

5 Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so.

Velika vlačuga in zver
3 Angel me je odnesel v duhu v puščavo. Tam sem videl žensko, ki je sedela na škrlatni zveri, ki je imela sedem glav in deset rogov.

4 Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusob in nečistosti svojega vlačugarstva.

5 Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: "Veliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji."

Ženska že od nekdaj uteleša spolnost. Odnos do žensk v neki družbi hkrati določa v splošnem tudi seksualno kulturo te skupnosti. Miselnosti, da je uživanje v spolnosti zaradi nje same, vrnitev na stopnjo živalskega parjenja, je sledila trditev, da sta ženska in seks prekletstvo za dušo. Toda nedolžnost in čistost imata še drug vidik. Prazni sta. V svojem bistvu jalovi.

Moška premoč nikakor ne more biti izraz naravnega kozmičnega zakona. Kakor tudi premoč matriarhata ne. Obe prapočeli sta enakovredno potrebni za harmonično ravnovesje.

LJUBEZEN PREMAGUJE ZLO V NAS

Nekateri imajo še dandanes spolnost za izvor tolikšnega zla v duši in škodljivosti za samo telo, da jim je tudi že erotični navdih - greh. Telesno ljubezen zavračajo z gnusom in prezirom. Vodi jih duhovni fanatizem, ki morda služi njim osebno, škoduje pa drugim.

Eros je vendar nagon po življenju! Umetnost telesnega ljubljenja je pogoj za zdravo spolno življenje. In to osrečuje in navdihuje ljudi tudi na drugih področjih življenja. Na tem temelju se je razvil pojem ustvarjalne ljubezni in čustvene inteligence. Razum pogosto odpove pred seksualnim nagonom in ljubezenskimi čustvi. Zato mnogi jemljejo spolnost kot nujno zlo ali pa se je izogibajo.

Mnogim pa nasprotno služi kot beg od stvarnosti. Ali kot beg pred soočenjem z dejstvom, da so sami pred seboj in življenjem odpovedali. Kot pot iskanja neke mistične ekstaze, ki bi nadomestila čustveni primanjkljaj. Dolgčas je eden najnevarnejših sovražnikov duševnega ravnovesja.

Takšno čustveno stanje navdaja človeka z občutkom nesmiselnosti obstoja. Lahko se zateče v spanje, odklanja delo, se zanemari ali naredi samomor. Najpogosteje izbere spolnost, ki jo popestri z vulgarnostjo ter poživili. In to vsakokrat stopnjuje, dokler ne doseže skrajnosti svojega početja, ko izgubi še zadnjo trohico prisebnosti. Smrt je potem samo še odrešitev od te norosti.

V naših dušah se skrivajo premnogi strahovi, dvomi, bolečina razočaranj in izjalovljenih načrtov. Kot otroci sanjamo o tem kakšni in kaj bomo postali, ko odrastemo. Življenje nam prinese marsikaj, česar ne bi hoteli srečati ali doživeti. Vsak dan znova se odločamo glede svoje pozitivne ali negativne naravnanosti. Od tega so odvisne vse naše izbire, ki jih lahko naredimo s svobodno voljo.

Zavedajmo se, da sooblikujemo sleherni trenutek svojega življenja in tudi trenutke tujih življenj. Ljubezen je edina, ki premaga zlo v nas in prepreči zlo drugih do nas. Je res tako težko samo enostavno imeti rad?

Ali ni čudovit občutek, če lahko ves erotični naboj spremeniš v kreativno silo, ki plemeniti vsakdan z lepoto in umetnostjo življenja?

Kaj se sploh lahko primerja s silo takšne ustvarjalne ljubezni?

Kdor ljubi, se ne boji ne starosti, ne umiranja in ne smrti. Ob svoji zadnji uri se ne bomo spraševali, katerega posla nismo dokončali, marveč katerega odnosa nismo izpolnili.

Irena Drame