„Drugačna pot; psihologija ljubezni, discipline in duhovne rasti“ je naslov knjige, ki samo v ZDA dosegla štiri milijonsko naklado. Zanimanje za duhovno plat življenja hitro narašča, saj se je izkazalo, da mnogih težav ni mogoče razrešiti zgolj po materialistični filozofski poti.
Avtor omenjene knjige pravi, da bi moral človekov ego dozoreti do božanske zavesti:” Rojeni smo bili, da bi kot zavestni posamezniki postali nova življenjska oblika Boga. Ne moremo biti nezavedni dojenčki brez ega, pač pa moramo doseči zrel, zavesten ego, ki se lahko dalje razvija do božanskega ega.
Če lahko kot odrasli ponosno hodimo okoli po dveh nogah, povsem sposobni za neodvisne izbire in vplive na svet , lahko tudi naše odraslo svobodno voljo prilagodimo božji volji. Tedaj bo Bog prek našega zavestnega ega ustvaril v nas novo, močno življenjsko obliko. Postali bomo orodje Boga in tako njegov sestavni del. “
Mnoge knjige in gibanja razglašajo take in podobne ideje. Mnogi ljudje, ki so prej prisegali zgolj na materialno plat življenja, so zdaj premaknili svoj življenjski poudarek in iščejo duhovnost. Dopuščajo denimo” da njihov ego dozoreva, saj bo lahko končno združil z božanskim in mu služil”. Dozorevanja ega naj bil potem takim tisti tok, v katerem izkušamo bolečino, ki ji s seboj prinaša naša odločitev. Dozorevanje je torej premagovanje strahu in lenobe, je ponižnost in veselje, pomeni hoteti biti neznaten, najmanjši, a kljub temu odgovoren vse to zaradi končnega cilja: da bi ego postal Bog.
Mnogim ljudem, ujetim v blodnjak zmedenosti in napetosti sodobne družbe, se opisani “ tok dozorevanja” kaže kot odgovor na njihova življenjska vprašanja in je lahko fantastična rešitev. Pa je to res? Le kako lahko ugovarjamo življenjskemu pogledu, ki govori o opuščanju materialnega hlastanja, ko pa s pomočjo meditacije in prek filozofskega pogleda razpirajo neskončno veliki obeti?
Ne moremo. Kvečjemu lahko rečemo, da se na opisani poti naravni jaz popolnoma nič ne spremeni, “ jaz” še naprej postavlja svoje zahteve. Človek se v svetu, ki se mu reče” jesti in biti pojeden”, pač mora potrjevati! Že od malega ga navajajo, naj postane prvi in naj prekosi druge, nekatere tovrstne tehnike in spretnosti pa so že tako zelo, razvite in v zavesti tako globoko zakoreninjene, da jih kot ni mogoče več ( ali komaj še) prepoznati. Ali lahko ego s takšno navlako kdaj dozori za Boga? Ali je to oprijemljiv cilj? Se narani jaz res lahko združi z Bogom?
Na pot k božanskemu izviru lahko gledamo drugače. Če izhajamo iz temeljnega dejstva, da je svet dvojen in da človek tej dvojnosti ne more uiti, ker je dvojno bitje z „ jazom“ iz smrtne narave in semenom iz nesmrtne narave. Naravni jaz torej ne more dozoreti v božanskega, čeprav so v drugačnih okoliščinah in v drugih časih to že poskušali. Kultura, nastala iz teh poskusov, pa se je izkazala zgolj kot plodišče prepirov: od malih prepirčkov v šoli, ki jih netijo otroci, do bojnih polj celotnega človeštva neskončno ponavljanje, ki ga tudi stoletja stara kultura ne more spremeniti.
Duhovni iskalec se usmerja na osvoboditev skega jedra, ki pri večini ljudi leži še skrito pod oklepom egoističnih koristi. Iz božanskega jedra kipi neskončno hrepenenje, tista nedopovedljiva otožnost, tisto, kar človeka sili, da išče Boga. Kako pa naj se človek nečesa spominja, če ne bi v njem ostala še neka iskrica? Kako naj človek govori o Bogu, če ne bi nekaj božjega skrito ležalo v njem? Iz sebe iz svoje naravne zavesti že ne. Božje jedro je tisto, ki ga kliče, ga spodbuja in mu pripravlja pot, če mu le hoče tudi človek pripraviti prostor.
Prostor ustvarjamo prek notranje borbe. Samo če hrepenenje po ozdravitvi, iniciaciji temelji na delovni osnovi, obstaja možnost uspeha. Preoblikovalni tok je nekaj povsem drugega kot tok, v katerem človek dopušča, da njegov „ jaz „ dozoreva za Boga.
Pravi duhovni človek ne goji nikakršne kulture jaza, svojega jaza ne razvija, pač pa zmanjšuje do tiste najnižje osnove, iz katere se lahko razvije božansko seme. To pomeni, da iz svojega vsakdanjega življenja postopno odstranjuje vse egoistične koristi ( v kolikor jih je v sebi že odkril) in dopušča, da „ ne moja, pač pa tvoja volja naj se zgodi“. Na tej življenjski osnovi lahko enako božanska duša privlači enako božansko silo, ki se zmore dotakniti edine stične točke v človekovem sistemu.
Da bi stopili v prenovitveni tok, moramo zlomiti tri spone, s katerimi je naravni jaz priklenjen na svoj svet. Prva spona ga veže na snov, na imetje in bogastvo. Druga a priklepa „ jaz“ na čast, dobro ime in spoštovanje, tretja pa ga veže na moč in vpliv. Predvsem tako imenovani zahodni svet je s svojo kulturo obtičal v slepi ulici, zato se v mnogih zahodnjakih prebuja želja po iskanju. Toda njihovo iskanje pomeni kvečjemu slovo od bogastva, od snovnosti nasploh, kar so počenjali denimo hipiji šestdesetih let prešnjega stoletja.
Še teže je razkleniti drugo verigo, v katero je vklenjen „ jaz“ , kajti čast, slava, ugled, kaj drugi govorijo o nas, kako nas drugi vidijo, koliko nas občudujejo vse to je pomembna hrana za „ jaz „ .
Tretji oklep je daleč najmočnejši nasprotnik, saj „ jaz“ hlepi po moči in vplivu, da bi se lahko potrjeval. Stvari hoče imeti urejene tako, „ kot jaz hočem“.
Na poti notranjega osvobajanja predstavljajo omejene spone hudo skušnjavo. Skoraj v vsaki obliki družbe ureditve igrajo bogastvo, ugled in moč pomembno vlogo, saj predstavljajo stebre skupnega življenja. Kdor jih odmika, kliče nase odpor. Ljudje, ki so poskušali pretrgati omejene spone pri sebi, vedo povedati, da so za to dejanje potrebovali spoznanje, modrost, moč, predvsem pa zvestobo idealu in izredno sposobnost uresničevanja.
Človek še kako rad zaupa predstavi, ki jo ima o sebi, in če mu jo drugi – ki z njim delijo njegove ideale krepijo, s tem podpihujejo njegov jaz in „ jaz“ to tudi izžareva. V samovšečnem svetu politike je ta pojav dobro znan in če je dovolj dolgo vzdrževan in kultiviran, se iz njega rodi stanje, v katerem „ jaz „ ne zmore več ločevati med resnico in lažjo. Verjame le še lastnim miselnim podobam in sposobnostim in se vse bolj oddaljuje od resnice..
Ta kultivirana zabloda povzroča napetost, saj hoče „jaz „ obdržati doseženo stanje, kozmični zakoni pa neprestano napadajo prepreke-ki jih je sam zgradil, da bi pospešili pravi notranji razvoj. Če se „ jaz“ še dalje obdaja z oklepom in še naprej zatira nesmrtno dušo, napoči nekoč trenutek, v katerem sprememba ni več mogoča. Osebnost namreč tako okostni, da postane svetloba zanjo nedostopna.
Brez dvoma je tretja preizkušnja najtežja. Od tistega trenutka dalje, ko je človeštvo padlo v naravo, se mora stalno naprezati, da bi obdržalo svoje mesto. Iz nagona po preživetju sta se razvila občutka samozavesti in precenjevanje samega sebe dve ovira, porojeni iz strahu, duši pa gospodujeta predvsem takrat, ko je človekovo življenje zaznamovano z uspehi.
Na vsako preizkušnjo med potjo notranje osvoboditve lahko gledamo kot na odvziv enega od jeder trojnega ega. Trebuh se oklepa materije, ego srca se istoveti s častjo in ugledom, ego glave pa je usmerjen na moč.
Kdor si zastavi korak k neosebnemu, božanskemu življenju, se vedno znova spotika ob omenjene tri ovire skušnjave, ki jih je Jezus preživljal v puščavi. V evangeliju je to nakazano s štiridesetimi dnevi in noćmi, ki jih je Jezus med postom prebil v puščavi. Število 40 pomeni obdobje „ ne- biti“, čas, v katerem se duša razvezuje od zemeljskih vplivov, svetloba pa še ni njena trajna hrana.
V Mateju 4 beremo:“ Ko se je postil 40 dni in 40 noči, je bil naposled lačen.“ ( Lakota po pravem življenju!) „ Pristopil je skušnjavec in mu rekel: Če si Božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh. On pa je odgovoril: Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.“ To je ključ, s katerim zmoremo premagati prvo oviro naravnega jaza. “ Nato ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: Če si Sin Božji, vrzi se dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen. Jezus ( duša) mu je odgovoril: Pisano je tudi: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!”
V drugi skušnjavi se naravni jaz počuti močnejšega in se tudi tako vede. A gre za to, da bi željo po časti in moči predali ali bolje rečeno “ pretopili” v hrepenenje duše po enosti. Bolj ko je človek ponižen in bolj ko “ drugega više ceni kot sebe”, večje darove bo prejel od božanskega Duha.
“ Zopet hudič vzame s seboj na zelo visoko goro. Pokaže mu vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu reče: Vse to ti bom dal, če predme padeš in me počastiš. Tedaj mu Jezus reče: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu služi!”
Tretjo skušnjavo bo duša vzdržala, če se bo zavedala svoje povezanosti z univerzalnim zakonom Duha, ki krmari vse človekove okoliščine in dogodke povezanosti, ki se je ne da pretrgati.
Zelo pomembno je, da prestanemo tretjo skušnjavo, ki lahko pomeni konec bojevanja z usodo, z ljudmi in z zakoni zemeljske narave; kratko povedano, z vsem, kar se človeku upira in ovira uresničitev njegovih načrtov.
Duša, naravnana na Resnico, prepoznava vse skušnjave kot potrebne preizkuse, kot korake v lastnem očiščevalnem toku. Človek, ki je napolnjen z živo vero, ne bo klecnil.
„Drugačna pot; psihologija ljubezni, discipline in duhovne rasti“ je naslov knjige, ki samo v ZDA dosegla štiri milijonsko naklado. Zanimanje za duhovno plat življenja hitro narašča, saj se je izkazalo, da mnogih težav ni mogoče razrešiti zgolj po materialistični filozofski poti.
