Mnogi , ki hodijo po duhovni poti in se trudijjo živeti z ' Bogom v sebi', ( to je približno kot, da si z nekom v nenehni prijateljski povezavi, kar je zelo subjektivni opis ) govorijo in spoznavajo nekaj, kar se drugim zdi praktično nepoznano, namreč o pojmu Božje milosti, ki preprosto nekje je in drugje ni. Starejše, modre ljudi smo svojčas slišali reči: - tam, kjer ni Boga, ni prave sreče...... in potem človek sam spozna, da je res nekaj na tem. Je namreč neka čudna življenska uganka, ki me še vedno čudi in se včasih in ne tako poredkoma zgodi , in sicer :

Recimo: vzemimo za primer ljudi, ki jim je vse dano: bogastvo, uspehi na vseh področjih, denarja v izobilju, lahko tudi družinska idila, itd....itd.... in, ki jih zanima vse drugo, kot pa Bog. (op: saj, zakaj ga pa ''sploh rabijo?'', saj jim je sladko življenje vse ''na krožniku prineslo'' !), a nenadoma - KRAH!

Nenadoma, iz enega ali drugega razloga, se vse sesuje kot hišica iz kart in človek se, iz prejšne veličine, znajde popolnoma na tleh. Recimo bankrot, po katerem ostane brez 'beliča' v žepu, ali pride usodna bolezen, njega samega ali katerega njegovih dragih, ali pa ostane čisto sam , od vseh pozabljen in zapuščen ,(po načelu:- prijateljev veliko, ko je cvenka veliko.... )
Skratka varijant na to temo poznamo mnogo.

In kaj se zgodi?
Kot, da ta, o komer govorimo, nenadoma 'zasliši glas svoje duše' ( pesniško rečeno) in se v vsej svoji bedi in nemoči začne obračati k tistemu, za katerega mu prej sploh ni bilo mar , k Bogu. Začne ga iskati , izmučen v svojem trpljenju, in mnogokdaj ga tudi najde . V sebi začuti njegov odziv. Ne najde več nemara prejšnega bogastva ali vseh drugih blagrov, najde pa neko novo dimenzijo, duhovno povezavo, ki ga navda z notranjim mirom, novim upanjem, ki ga kljub vsem nesrečam dvigne v sebi, da začne spoznavati in z hvaležnostjo sprejemati
in opažati stvari, za katere mu prej sploh ni bilo mar.

Najde Boga v sebi in, ko ga najde v sebi, ga začne opažati tudi v vseh drugih stvareh in čudežnih dogajanjih v nas in okoli nas, v vseh lepotah stvarstva.

Tako nastane tudi vera, ki je prej ni bilo. In ta je najtrdnejša, takšna, ki človekovo notranje bistvo v celoti spremeni in, ki se poslej odraža v njegovi novi duhovni naravnanosti in dejanjih.
Tudi na ta način Bog spreminja ljudi , da postanejo boljši. Kajti čista resnica je, da le malokdo v vsej svoji sreči in blagostanju sploh pomisli in išče Boga.

In mogoče so preiskušnje vseh vrst (tudi nesreče), tisti 'kamni' ob katerih se človek in človeštvo spotika in pada, da spozna končno svojo nemoč, ki je brez božje pomoči , milosti in blagoslova, in temelječa zgolj na človekovem lastnem pehanju in prizadevanju lahko popolnoma nična.

Vemo pa, da hoče Bog - Stvarnik, ta, ki je zemljo z človeštvom 'napolnil', da ga človek/človeštvo tudi spozna in ceni in spoštuje, da se, zavedajoč se svoje 'majhnosti' - primerjalno z njegovo neskončno močjo in neopisljivo veličino, odpove iz njegovega domnevnega 'nenadkraljivega' intelekta' temelječega napuha, in, da živi v skladu z božjimi etičnimi in moralnimi
zakoni, kakor jih je zapovedal in kakor jih je podrobneje razložil Jezus Kristus.

Za konec samo še to, da nehajmo torej za vse nesreče in gorje ljudi na svetu kriviti Boga, in spreglejmo, da je ravno človek, posamično ali nacionalno, sledeč napačnim ideologijam kot so npr. nacizem , ekstremni komunizem, ali v modernejši dobi vse bolj krvavi islamizem, itd....kriv za nezamisljive tragedije sodobnega sveta. (Sirija z vsemu svetu ( možno ) grozečim kemičnim orožjem ali tragedije begunstva - Lampeduza in še in še.

In kje je tu ljubezen in sočutje človeka do človeka, kakor ga zapoveduje Bog?

Mislim, da je vse to dovolj velik dokaz za to, kaj se dogaja z človekom oz. človeštvom, če neha upoštevati in spoštovati Boga samega in njegove zakone in zapovedi in deluje izključno po svojih, na takih ali drugačnih interesih temelječih zakonih.

Tako si človeštvo samo piše svojo usodo in sodbo.

Bog pa ostaja kot vedno pravičen sodnik, ki 'dobro plačuje in hudo kaznuje', pa če je to človeštvu prav ali pa ne.