Večer. Življenje se umirja. Tudi jaz. Sedem k molitvi, meditaciji.
V mislih preletim svoj dan. Spomnim se ljudi, ki so mi danes stopili na pot, spomnim se vseh lepih in malo manj lepih trenutkov.
Spomnim se bolečine, ki je zarezala v moje srce. In sem ji hvaležna.
Bila mi je učiteljica, dotaknila se me je globoko.
Njena globina in moč sta povzročili, da je moje srce danes spet malo bolj ozdravljeno.
Namesto bolečine zdaj v srcu sije Luč.
Luč, ki služi Njemu.
Njemu, ki mi je daroval to Luč.
Njemu, ki je ta Luč.
Njemu, ki dovoli, da ta Luč teče skozi moje roke in boža bolečine duše.
Da žari iz srca, vse močneje in močneje, dokler se vsa ne raztopim in izginem v tej Luči.
Dokler ne postanem Luč.
In potem pride ona.
Ranjena je, to izdaja njen zastrti pogled.
Bolečina je močna, dolgo zanikana. Obstala je v grlu, ponos ne dovoli, da bi se izlila s solzami.
Položim roko na njeno srce. In Luč topi vse, kar je bolečega, vse, kar je tukaj že stoletja.
Ni lahko, veliko solz. Njena prsa hlastajo za življenjem, kot bi želela prvič vdihniti.
Njeno telo stresajo krči, iz grla se izvije krik ranjene živali.
Sprošča se stoletna bolečina…
Potem se umiri, njeno dihanje postaja mehko, lice zasije,
čez obraz se razleze mehak nasmeh.
Spet je srečna, bolečina je odšla. Tudi ona postaja Luč.
DA, BIL JE DOBER DAN, HVALA TI ZANJ.
Hvala, ker si me izbral, da ti služim.
Hvala, da si izbral moje roke da skoznje teče Tvoj blagoslov.
Hvala, ker si izbral moja ušesa, da slišijo in moja usta, da prenašajo sporočila, ki zdravijo srce in dajejo upanje.
Hvala ti, ker si izbral moje oči, da vidijo več…
Hvala ti, da si izbral moje bitje, da prižiga Luč, tam, kjer je tema.
Hvala ti, za vse Luči, ki so v srcih mojih soljudi.
Hvala ti, bil je dober dan…
Večer. Življenje se umirja. Tudi jaz. Sedem k molitvi, meditaciji.
