Sedla je za pisalno mizo. Ker je sčasoma nekoliko lažje dohajala korak časa, se tokrat s pisalom ni znesla nad papirjem, ampak so njeni prsti brž poiskali osnovni položaj na gumbih tipkovnice njenega prenosnega računalnika in obmirovali v drži pripravljenosti. Da, bili so precej radovedni, kaj se njihovi lastnici plete v mislih.

Toliko so jo že poznali, da jih ne bo dolgo gledala v stanju brezdelja. Postajali so čedalje bolj nemirni in nestrpni, saj so si tudi oni zaželeli poštene »akcije«. Ampak izgledalo je, kakor da je danes pisateljica skoraj povsem brez idej. Torej se je zgodilo ravno to, česar si prsti niso niti najmanj želeli.

»Ah, kako je danes dolgočasno to počasno pomikanje od tipke do tipke,« so pričeli negodovati, »ali res ne zna hitreje razmišljati?« In še naprej so godrnjali: »Saj še sama ne ve, kaj bi rada – najprej ji brezhibno natipkamo stavek, ki si ga je zamislila in ko pričakujemo, da bomo lahko nadaljevali s pisanjem novega stavka, si kar nenadoma premisli in prične brisati napisano. Res ne zna ceniti našega truda! Resda tipkanje naravnost obožujemo, čim hitreje naša lastnica razmišlja, tem bolj smo veseli, ampak to, kar počne danes, pa je že od sile! Kakšno vrstico smo morali popravljati v nedogled, pa ne po naši krivdi, ampak samo zato, ker se je gospa domislila drugačnega vrstnega reda besed v stavku!

Da pa bi bila mera zvrhana, je pričela komplicirati še pri posameznih besedah in sedaj kakšnega stavka sploh ne dokonča, ker se nikakor ne domisli ustrezne besede! Hja, danes je za nas zares naporen dan zaradi nje. Zakaj si je ravno danes zabila v glavo, da bo napisala zgodbico, ko pa vidi, da ji ne gre in ne gre od rok. Pardon – pomota: nismo prav povedali – od rok, pravzparav od prstov, ji gre odlično, saj smo vendar vešči tipkanja, zdi se nam, da danes ona ni najbolj bistra v glavi…«

Prsti so se še nekaj časa razburjali, slednjič pa so se naveličali tudi tega. Prevzelo jih je sočutje do nesrečne pisateljice. Med samim tipkanjem so pričeli še bolj zbrano paziti, da se morebiti ne bi srečali s tiskarskim škratom. Postalo jih je malce sram, ker so bili tako krivični in nerazumevajoči do svoje lastnice. Končno so le prišli do spoznanja, da jih ni namerno vznemirjala. Medtem ko je pisateljica še naprej razmišljala, a se ni skoraj ničesar domislila, so prsti nenadoma ugotovili, da zgodbica, ki si jo je pisatejica zamislila, sploh ni tako zelo slaba.

Kmalu zatem je pisateljica pričela pričela polglasno prebirati napisano – prsti so pozorno prisluhnili in šele sedaj se jim je posvetilo, kakšno dragoceno poslanstvo pravzaprav opravljajo. Pisati in zapisovati, mar to ni najbolj vznemirljivo opravilo, ki lahko doleti prste? Konec koncev so ravno oni v veliki meri zaslužni za to, da je zgodba zapisana in da jo bodo lahko prebirali še mnogi drugi. O, da, njihova zasluga je vsaj polovico tako brezčasna kot je lahko brezčasno kakšno delo velikega mojstra peresa! Joj, zopet pomota: kdo pa še dandanes piše s peresom, lepo vas prosim!? Saj smo vendar v dobi računalnika in hitrih prstov!!!

Danijela Premzl