Ovenel njegov najdražji lepi je cvet,
zato postal črnega srca je poet.
V trenutkih videva stvari, ki jih ni,
ko zave se, ga po telesu srh spreleti.
Žalost utaplja v kozarcih vina,
saj brez nje, življenje smisla nima.
Kot vojak, ki plazi pod bodečo se žico,
tako črni pesnik bojuje se z resnico.
S sanjavimi očmi poljublja modro nebo,
v daljavi išče nekaj, kar bilo bi mu lepo.
Ko drugi vstanejo, takrat gre pesnik spat,
vse življenje živi kot kakšen nočni škrat.
Koga sploh še briga danes otožna pesem!?
‘’Hej, črni pesnik, saj ti sploh nisi resen!’’
Temačne pesmi za mnoge so le placebo,
ker domišljajo si, da življenje je le lepo.
Ovenel njegov najdražji lepi je cvet,
