Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Cloveski-Ego-Prazen-Um-Agresivna-Komunik

Um, ki že vse ve, očitno ne zna ustvariti miru na Zemlji, ne ve kaj je prava radost in sreča četrtek, 9. februar 2012 @ 05:02 CET Uporabnik: panefin001 Prazen um je primaren in učljiv, dovzeten ter senzibilen za večno sedanjost in ljubezen. Toda pogojeni smo tako, da težimo imeti polne ume, da vemo... Najbrž ni težko uvideti, da človeški ego težko prizna, da nekaj ne ve. Povsod je predvsem veliko dokazovanja kdo ima bolj prav, sogovorniku se poskuša vsiliti svoje stališče, izhajajoče iz njegovega skladišča znanja in izkušenj, a bore malo se ljudje drug od drugega in iz samih sebe učijo. V takem pristopu je videti kot bi vsi vse vedeli in skoraj nihče ne sestopi iz svoje pozicije. Zdi se kot se sogovorniki sploh ne bi poslušali (brali). Posledice so agresivne komunikacije, žalitve vsepovprek predvsem pa taka komunikacija nima nobenega pomena in kvalitete, je kot bi se pogovarjal gluh z gluhim. Take odnose tvori um, ki že vse ve. Torej um, ki že vse ve, je ne učljiv, nedovzeten, tog, star… V njega ne more priti prav nič novega. Zaradi prepolnega skladišča vsega zbranega znanja in izkušenj, smo nedovzetni za novo, saj vse prevajamo v stare, znane šablone in tako imenovano »preverjeno«, naučeno. Toda tako delovanje na pamet, naučeno in šablonsko, odpove pri resničnih izzivih in pravih problemih kot so medčloveški in odnosi vseh vrst. Vso zbrano znanje in izkušnje očitno niso kos silnim konfliktom na vseh koncih sveta in konfliktom med posamezniki v družbi, ter doma. Um, ki že vse ve, očitno ne zna ustvariti miru na Zemlji, ne ve kaj je prava radost in sreča, ljubezen in življenje v resnični svobodi. Mar potemtakem ne bi bilo inteligentno ob tovrstnih vprašanjih priznati si, ne vem? Kakšno je stanje uma »ne vem«? V kolikor resnično ne vem, sem prazen in če je ob tem prisotna še želja po učenju, ter strast po odkrivanju novega, bo komunikacija in odnos do sogovornika (ali do sebe samega), povsem drugačen od odnosa opisanega zgoraj (iz uma, ki že vse ve). Stanje uma, ki ne ve, je torej stanje dovzetnosti za novo, je stanje odprtosti za drugačno od tega kar se je do sedaj naučil in kar že ve, kar mu kažejo vse njegove izkušnje in zbrano znanje. Um, ki si prizna, da ne ve je mlad, senzibilen, prožen, živ in komunikativen, je povezan s sogovornikom in ga sliši, je z njim v stiku. Tak prazen um zaznava impulze iz okolice in se na osnovi trenutnih dogajanj tudi pravilno, ter takoj odziva. Odziv iz stanja uma, ki ne ve, ki je prazen, je popolnoma drugačen od odziva uma, ki reagira na osnovi starega zbranega, naučenega. V kolikor sem poln starega in reagiram skozi stare vsebine uma na dnevne izzive, ki so zmeraj novi, zagotovo povzročam konflikte in napake, saj v bistvu tega novega sploh ne vidim. Pravi izziv za posameznika je torej imeti tak um, ki zna ločiti med vsem zbranim znanjem in ga uporabljati ko ga potrebuje, kadar pa starega ne potrebuje, je povsem prazen in v sled tega dovzeten za trenutek sedaj. To je kvaliteta primarnega uma, mi pa smo žal dati prednost sekundarnemu. Sedanjost je neponovljiva in večno nova, je zunaj polja vsega starega. Taka je tudi ljubezen. Sreča jo lahko le um, ki je prazen in zaradi tega neverjetno buden, ter senzibilen. Mirko Komentarji (40) www.pozitivke.net