V človeški duši je najbrž že od vekomaj zakodirano hrepenenje o rajskem vrtu. Dokaz za to je najlažje poiskati v posameznih čustvih, ki se jim še vedno toži ob povabilu v lepo deželo, deželo potočkov, studencev in jezer.

In seveda številnih vrtov, kjer vlada preprostost in mir. Poznamo veliko vrtov od meščanskih, samostanskih in kmečkih ograjenih »garteljcov« pa tudi angleških in baročnih vrtov ne manjka, a vsekakor nobeden od teh ni prepleten s tako močno simboliko kot ravno oni, svetopisemski.

Kjer ljudje v miru žive, jim rajske ptice žvrgole

Seveda v Svetem pismu ne bomo našli natančnega kompozicijskega načrta vrta, a iz zapisa se da razbrati, da je zemlja pred nekaj tisočletji bila mnogo bolj cenjena kot danes. Zemljo, za razliko od današnjih dni, ni bilo mogoče prodati, ker ni bila last posameznika, lahko pa so jo prebivalci dobili v zakup pod pogojem, če so se zaobljubili, da jo bodo tudi obdelovali.

To so na primer poznali tudi Indijanci, saj je njihova kultura prav tako močno slonela ravno na moči zemlje. Za vrtičkarje sila zanimivo je tudi dejstvo, da so za namakanje polj uporabljali ulovljeno deževnico in so se manj posluževali jarkov, ki so se napajali z rečno vodo. Zbiranje deževnice se sicer v današnjem energijsko potratnem času ponovno vrača, a žal takšne ozaveščenosti še ne srečamo prav pogosto.

Kar veleva že zdrava kmečka pamet, so si bivališča postavljali le v bližini obdelovalnih površin, kar pa ne moremo več trditi, da to pravilo velja tudi danes. Ker je bilo manj uvoza blaga, zaradi znatno slabše infrastrukture, je za preživetje odločal samo oskrbni sistem. In kakšen hektar veliki vrt bi po mnenju nekaterih strokovnjakov po površini že moral zadoščati za zadovoljivo samooskrbo štiričlanske družine.

Da so te zakone poznali tudi naši predniki, pričajo porušeni zidovi bivališč, kjer so se hiše morale nujno nahajati ob studencu in ob rodni zemlji. Izogibali so se plazovitim območjem in neobljudenim predelom. V naših krajih smo poznali tudi vodovod, kjer se je tok vode prenašal po horizontalnih nanizanih deblih, a to je že druga zgodba.

Adamov vrt

Lahko bi ga tudi poimenovali vrt pravira in si ga sama predstavljam nekako takole. Ko je človek vstopil vanj je bil obkrožen z obiljem plodov od različnih jagod do užitnih trav. Tudi zrak je bil prepojen z blagimi vonjavami cvetlic in veter se je poigraval z razprševanjem zrnc cvetnega prahu.

Koža je ob jutranjih urah začutila prijeten hlad in polzenje čistih kapljic vode in nikjer ni bilo govora o umazani vodi. Vse kar je Adama obdajalo, je služilo, da ni bil nikoli lačen in ni nikoli čutil kakršnega koli pomanjkanja. Kasneje pred 2000 leti v Jezusovem času beremo, da je velik pomen imela vinska trta z njo pa večkrat omenjena smokva. Smokev na vrtovih naj ne bi manjkalo, saj je bila cenjena predvsem zaradi sence, prinašala pa je tudi srečo in mir.

Smokva ni zahtevna sadna vrsta, saj raste tudi na precej kamnitih površinah ob cestah z malo vlage, a potrebuje več toplote. Poleg tega ne gre mimo dateljnove palme, ki je bila tudi narodni simbol Izraelcev. Motive iz vrtov so na veliko uporabljali v vezenih oblačilih, tako je v drugi Mojzesovi knjigi opisano oblačilo, ki ga je nosil veliki duhovnik in je bilo okrašeno z vezenimi motivi granatnega jabolka.

Oljka, ki je veljala za sveto drevo, pripisovali so ji simbolno vrednost sprave in miru, seveda ni smela manjkati. Potem so še tukaj orehi, mandljevec, pistacije, murve in rožičevec, ki je pri nas razširjen predvsem v Sredozemlju, največ pa ga pridelajo na Cipru. Rožičevec je zelo odporen na sušo in ga nekateri priporočajo za pogozdovanje obalnega krasa.

Tako je Hiram dajal Salomonu cedrovine in cipresovine, kolikor je želel. Salamon pa je dajal Hiramu po dvajset tisoč kadi pšenice za prehrano njegove hiše in dvajset kadi olja iz stolčenih oliv.

V pra vrtu je bivališče zavzemal tudi funkcijo templja

Nekoliko dlje od bivališč so morali v vrtu biti zastopani tudi iglavci, ki so kasneje služili za gradnjo bivališča. Tako je tudi Salomon, ki je veljal za najmodrejšega kralja, svoj tempelj dal zgraditi iz cedrovega lesa, saj je bila libanonska cedra (Cedrus libani) v tistih krajih in časih zelo razširjena, danes pa je že skoraj iztrebljena. To drevo so uporabljali tudi za kadilo, zaradi njegove mogočne rasti pa je veljal za simbol vsega božjega in večnosti.

O preprostosti hiš, kjer so bivali navadni ljudje in so bila zgrajena iz naravnih materialov zasledimo tudi pri starih Slovanih, ki so se umaknili v višje predele, da bi lahko zaživeli svoje mirno življenje v tesnem stiku z naravo. Res je, da o njih vemo zelo malo, ker njihova kultura ni bazirala na izkazovanju materialnega bogastva, a podoba njihovih vrtov me precej spominja na predstavo biblijskih vrtov.

Organizirani so bili v skupnosti, domovanje pa so jim predstavljale preproste enoprostorne hiše iz lesenih brun, krite s slamnato streho ter ognjiščem v sredini. Tudi oni so tako kot v času svetega pisma zemljo obdelovali ročno, žita pa niso tako kot je danes ustaljena kmetijska praksa sejali v vrste, ampak povprek. V Stari zavezi so žetev primerjali z božjim darovanjem ob koncu leta. Pšenično moko so uporabljali pri daritvah Gospodu.

Pšenica je bila manj modificirana

Glavni žiti, ki so jih gojili v svetopisemski deželi sta bili pšenica in ječmen, za poletno žetev pa so najbrž sejali nekaj sireku podobnega. Pri pšenici gre najbrž za trdo pšenico. Triticum durum in dvozrnio Triticum dicoccum. Durum se tudi danes na veliko prideluje predvsem za izdelavo testenin.

Seveda pa je pšenica ravno tista kulturna rastlina, ki je bila v največji meri podvržena žlahnjenju v 20 st. Za primerjavo naj navedem dejstvo, da smo v Sloveniji poleg pšenice, ječmena in koruze veliko gojili tudi ajdo. V letu 1939 je še pri nas bilo okoli 32.000 hektarjev ajde, sedaj pa jo pridelujemo na skromnih 500 hektarjih.

Glavni razlog je seveda v hektarski donosnosti, ki je povezan z novimi sortami pšenice, medtem ko ajda ni bila tako zelo močno podvržena žlahniteljskim tehnikam. Seveda bi bilo zelo zanimivo okušati zrna pšenice izpred parih tisočletij in se prepricati o okusnosti današnjega in njihovega kruha.

Glavna razlika v gojenju rastlin med obema časoma je tudi razkorak med kmetijstvom in vrtičkarstvom. Kmetijstvo je bilo v prejšnjih obdobjih močno vpeto v vsakdanje življenje prebivalstva, medtem ko se je danes močno specializiralo in se razprostira na nepregledno velikih zemljiščih.

Vole in bike so zamenjali težka mehanizacija, srpe žetveni stroji, mlatev je iz ročnega dela prešla v strojno, prav tako ni več potreben lahen vetrič za ločevanje zrnja od plevov. Tudi sami mlinski kamni, ki jih je poganjala voda, so našli svojo ekvivalentno zamenjavo v industrijski revoluciji s kovinskimi valji, ki pa dajejo precej slabšo kakovost moki.

Vrtovi in vrtičkarska kultura pa je ubrala drugo pot – iz uporabnih vrtov, kjer so ob hišah gojili razno vrtnino (čebulo, česen, por, koriander, koprc, kumino) pa tudi stročnice kot na primer čičeriko, bob, lečo so počasi prehajali iz samooskrbne funkcije v okrasno ornamentiko.

Vzemite si najbolj dragocene dišave: tekoče mire petsto šeklov, dišečega cimeta polovico toliko, to je dvesto petdeset šeklov, dišecega kolmeža dvesto petdeset šeklov, kasije petsto šeklov in oljcnega olja en vrč. Iz tega napravi olje za sveto maziljenje, mazilo kakor ga dela mazilar; to bodi olje za sveto maziljenje!

O velikem pomenu zelišč priča tudi izjava iz svetega pisma o dajanju desetino od mete, kopra, kumine in vinske rutice. Da so zelišča na veliko uporabljali tako v kulinariki kot tudi v zdravilne namene ni čudno, saj vsebujejo eterična olja, ki dobro denejo telesu. Meto, najbrž je govora o dolgo listni meti (Mentha longifolia), so na veliko uporabljali tudi za odišavljenje prostorov in je zavzemala posebno mesto med dišavnicami.

Tudi vinska rutica (Ruta graveolens) ni smela manjkati na vrtovih. V svetem pismu je sicer omenjena samo enkrat, a znano je, da če je posajena zraven oken ali vrat odganja muhe in druge žuželke, na vrtovih pa zelenjavo varuje pred insekti. Po nekih legendah naj bi Adam prinesel vejico mirte iz raja kot spomin na srečne dni, sicer pa simbolizira družinsko srečo, mir in zvestobo. V Sloveniji velja mirta za ranljivo vrsto in raste le na enem rastišču ob obali.

Pomen vrtov v današnjih dneh

Zdi se, da so se časi korenito spremenili. Živež kupujemo v vele trgovskih centrih in te navade izpodkopavajo obstoj vrtov na slovenskem. Rajskih vrtov se sploh ne trudimo graditi in njihov obstoj omejimo le na legende izpred toliko in toliko let nazaj v preteklost. Ali še hujše – v rajske vrtove sploh ne verjamemo več.

Pravzaprav ob vsej poplavi literature in informacij, ki jih premore 21. stoletje, še nikjer nisem zasledila poglavitnega vprašanja, ki bi se nanašalo na samo poslanstvo vrtičkarske kulture. Ne razumem s kakšno lahkoto smo to dejavnost zamenjali za kupovanje znatno manj kvalitetne hrane. Bi vrtičkarstvo lahko pripomoglo k izkoreninjenju lakote na svetu? Da o ohranjanju biotske raznovrstnosti in ohranjanja avtohtonih semen sploh ne govorimo.

Še bolj drzne trditve, ki govore o pomenu vrtičkarjev sem pred kratkim prebrala v neki knjigi, ki govore o tem,da bi vrtičkarstvo lahko rešilo tudi probleme, ki jih ni sposobna rešiti niti država s vsemi svojimi mehanizmi vred. Presojo prepuščam vam, dejstvo pa je, da je vrtičkarstvo pri mladih družinah čedalje manj popularno, ce že ni skoraj izkoreninjeno. In kar se mi pri vsem tem zdi najbolj presunljivo, pravzaprav se zelo malo naredi za reklamiranje vrtickarstva in kmetijstva na sploh.

Tudi parki so nekako v Sloveniji potisnjeni v ozadje. V prid temu priča tudi zelo zgovorna primerjava– površine asfaltiranih parkirišč se iz meseca v mesec povečujejo, medtem ko zeleni otoki v urbanih naseljih stagnirajo ali celo nazadujejo. Da se ne bi le nostalgično spominjali biblijskih vrtov in zapustili že obstoječih, bi bilo skoraj nujno, da zakorakamo v prihodnost s korakom nazaj. Saj veste, en korak nazaj, so nemalokrat trije naprej.

Objavljeno v Kalia nasvetih, december 2007