|
||||||
|
|||||||
Pes je človekov najboljši prijatelj. Vsekakor, saj v večini primerov niti nima izbire … In kako mu človek to ljubezen vrača?
Težko; za vračanje jo je najprej treba imeti … Uporaba psa kot delovnega pripomočka je sicer ne izključuje, ni pa zanj nujna. Če le zmore, bo pes naredil, kar od njega zahtevaš – zlepa ali zgrda. Isto velja tudi za uporabo psa kot nadomestila za družbo …
Kdor je psa sposoben vzljubiti, ga vzljubi. Imajo pa jih tudi nesposobni za ljubezen. Odnos med lastniki in psi je podoben kot je (bil) odnos med sužnjelastniki in sužnji. Nekateri so imeli svoje sužnje 'radi' in so jih 'zgolj' uporabljali. Drugi so jih imeli radi tako, kot imajo sodobni živinorejci 'radi' svojo živino – da uporabe, izkoriščanja, zlorabe in izživljanja med seboj ni mogoče ločiti. Jih je pa mogoče povsem ločiti od ljubezni …
Sužnjelastništvo so večinoma ukinili prav zaradi te 'dark side of' ljubezni. Hlevske živinoreje še niso, obstaja pa upanje, da jo nekoč vsaj v kakšni deželi prav iz tega razloga bodo …
To bo odrešitev za krave, kure in svinje, ne pa tudi za pse. Ti bodo še vedno strelovodi za vse vrste 'dobrih' in 'slabih' čustev, ki jih ljudje ne bodo mogli izživeti do koga drugega, čaščenje ali uničevanje predmetov pa jim ne bo zadostovalo.
Volk je baje prva žival, ki jo je človek udomačil. Kot nori znanstvenik iz starih filmov je med seboj križal tiste z lep(otn)imi napakami in nato njihove še bolj lepotne potomce. Kmalu so nastale pokveke kot iz najhujših volčjih sanj: osebki, ki se komaj premikajo in skoraj ne morejo dihati; ki jim ušesa, veke in ustnice visijo do komolcev; ki jih že ob lahnem vetrcu zebe ali umirajo od vročine, kadar ni ravno snežni vihar; ki imajo več dlake, kot je njih samih, ali pa so povsem goli; ki imajo, vedno znova sparjeni med bližnjimi sorodniki, cel kup vseživljenjskih zdravstvenih težav in trpijo neprestane bolečine …
Volkovi imajo to srečo, da te pošasti zgolj tu in tam srečajo, kot v grozljivki (ponavadi srečajo lovske pse in je res grozljivka). Psi se iz te more ne zbudijo vse življenje. Ni čudno, da tako divje lajajo drug na drugega in v ogledalo … So pa na nek človeško sprevržen način lepi …
Kot njihova zunanja podoba je sprevržena tudi njihova duševnost. Nekateri psi so na smrt prestrašeni, drugi poblaznelo popadljivi. Nekateri mislijo, da so ovce, drugi, da so ljudje. Nekateri naskakujejo vse, česar se lahko oprimejo s prednjimi tacami, drugi si z osebki nasprotnega spola ne znajo nič začeti …
Psi niso volkovi. Imajo nekaj prirojenih volčjih vedenjskih vzorcev, a jim ne telo ne človeška družba ne dopuščata, da bi jih živeli. Psi so na svetu zato, da služijo ljudem: da se borijo, čuvajo hiše, lovijo, pasejo, so razstavni predmeti, rešujejo, sledijo, spremljajo slepe, tekmujejo, vlačijo sani in da nam delajo družbo, ne pa zato, da bi preprosto bili psi.
Primerjava med psi in volkovi je tako na oko podobna primerjavi med orki in vilini v Tolkienovem svetu. Najprej so bili vilini, ki jih je Morgoth (vir vsega zla v tem svetu) na grozljiv način predelal v orke ter nato naščuval nad viline, ljudi in škrate z namenom, da jih pomagajo pokoriti ali iztrebijo. V našem svetu bi se to glasilo: Najprej so bili volkovi, ki jih je človek na grozljiv način predelal v pse ter nato naščuval nad volkove, medvede in lisice z namenom, da jih pomagajo pokoriti ali iztrebijo. Da v psih vidimo vilinska bitja, v volkovih pa orkolike pošasti, je krivo zgolj to, da v Tolkienovem svetu navijamo za 'volkove', 'medvede' in 'lisice', v svojem pa za svojo vrsto, torej za 'Morgothe'.
Izrojenost psov pride do izraza, ko dobijo priložnost biti, kar so. Pasji 'brezdomci', pa tudi dingi, so, kadar nastopajo v tropih, neprimerno bolj nasilna, krvoločna in človeku nevarna bitja kot volkovi. Sprehod po gozdu, v katerem živijo volkovi, je zelo varno početje; volkove slišite, z nekaj sreče vidite, možnost, da bi vas napadli, pa je skoraj nična – vsekakor dosti manjša od možnosti, da boste njih napadli vi. Potepuški psi so bolj tihi; z nekaj sreče jih vidite, preden vas napadejo iz mračne stranske ulice. Kdo je tu vilin in kdo ork, res ni težko uganiti …
Prav tako ni težko uganiti, kdo je Morgoth. Najsibodo volkovi, potepuhi, delovni psi ali ljubljenčki, ko pridejo v roke človeku, te živali nastradajo.
Ja, tudi ljubljenčki! Ljubljenčki so (kot vsi delovni psi razen pastirskih) v vseživljenjskem hišnem zaporu. Zapustiti ga smejo samo vklenjeni v spremstvu uradnih oseb, kadar so te ravno pri volji. Takrat gredo, kamor je volja iti uradnim osebam. Res razvajeni imajo nekaj vpliva na hitrost in se lahko po želji ustavljajo. A sprehajancev, ki imajo možnost poljubno dolgo vohati vse, kar želijo povohati, je približno toliko kot dobitnikov sedmice na Lotu (Predstavljajte si, da bi vas nekdo vse življenje vklenjenega vozil na sprehode skozi trgovine, gostilne, knjižnice in striptiz bare in za to od vas pričakoval neizmerno hvaležnost! …). 'Ljubitelji' jim prisilna sredstva snamejo le na določenih mestih, in takrat so 'svobodni' – pod pogojem, da ne svobodujejo predaleč od svojih sprehajalskih pastirjev, da ne gnjavijo mimoidočih in da se ne valjajo po umazaniji. Doma jedo, kar jim pazniki natresejo v menažke. In ves čas, kadar niso sami in se ljudem ljubi ukvarjati z njimi, morajo poslušati njihovo nerazumljivo blebetanje ter prenašati vztrajne poskuse počlovečenja, ne da bi koga brigalo, kaj res želijo in potrebujejo sami.
Svet psov je od sveta ljudi tako drugačen, da bolj skoraj ne bi mogel biti, glede na to, da si ga delimo. Ne gre zgolj za različno razvita čutila, gre za družbene odnose. Psi so poosebljenje resnice. Živijo v svetu, kjer laž ne obstaja. Vonj nikoli ne laže. Telesna govorica nikoli ne laže. Ton glasu nikoli ne laže. Pes vse vidi (pravzaprav bolj voha in sliši) in vse ve. Nemogoče ga je prepričati, da si drugačen, kot si. In on tega nikoli ne poskuša. Pes zna v 'najboljšem' primeru nekaj prikriti.
Ljudje smo po drugi strani v najboljšem primeru odkriti. Sicer smo največji lažnivci v živalskem kraljestvu. Naša zunanja podoba – oblačila, ličila, pričeske, nakit, dišave in lepotni posegi – lažejo o našem telesu. Govorico telesa znamo do neke mere prilagoditi namenu, še bolj pa si dovolimo to prilagajanje pri drugih spregledati. Kar se tiče naše paradne discipline – govorjenja –, imamo izredno zapletene in površne postopke za ločevanje resnice od laži in zrnja od plev. Ti postopki niso splošni, ampak ima vsak svoje, kar zadevo še otežuje. Redno se pretvarjamo, da smo drugačni ali da se počutimo drugače. Prav tako se pustimo dokaj lahko naplahtati, da je nekdo drug drugačen ali se počuti drugače, kot je res.
Kljub očitni nesposobnosti posvetimo ogromno časa in truda ukvarjanju s tem, kaj v resnici stoji za besedami in dejanji drugih. Le redko smo lahko prepričani, da naše ugotovitve držijo, zato smo stalno v negotovosti. Nas imajo ljudje okoli nas radi ali nas izkoriščajo? Jim lahko zaupamo ali za hrbtom rovarijo proti nam? … Pogosto še tega ne vemo, ali imamo mi radi njih ali jih le izkoriščamo; jim zaupamo ali jim uničujemo življenje …
Pse, ki jih razvajamo, torej v resnici zanemarjamo, zanemarjene pa tako ali tako zanemarjamo. Včasih jim želimo najboljše, včasih se nanje navežemo, včasih za njimi na koncu žalujemo … Včasih jih imamo 'radi'. Toda koliko ljudi pse spoštuje? …
V mnogih družbah, tudi tistih 'prvinskih', ljudje pse odkrito zaničujejo. V naši se jih zaničuje ali obožuje, kar je le druga plat iste skrajnosti … Kako naj mojstri pretvarjanja, prikrivanja in laganja spoštujejo nekoga, ki tega ne zna? Kako naj s tako zakrnelim čutom voha ne bi bili zavistni bitjem, ki vohajo bolje, kot mi mislimo? …
Pasja resnicoljubnost ogroža človeško družbo, ker ji drži zrcalo na domačem dvorišču. Otroci so neposredni kot psi in se od njih učijo videti, kaj je za zunanjo podobo. Od psa (ali sploh kogarkoli) se lahko učiš le, če ga sprejmeš kot sebi enakega. Za sebi enakega pa ga lahko sprejmeš le, če tudi sam nimaš težav biti odkrit. A kdor hoče odrasti, se mora tega odvaditi. Resnicoljubnost v splošnem ne prinaša veljave in bogastva, razkrinkavanje lažnivcev pa nas lahko spravi v še večjo godljo kot laganje …
Le kakšen bi bil svet, če bi bil človek najboljši prijatelj psu? …
Gregor Hrovatin
Vir:
za-misli.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Clovek-Pes-Prijateljstvo
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
