Civilizacija, civilizacija, civilizacija…
Napredek, napredek, napredek…
Kaj vse to pomeni brez edine prave kakovosti, ki je ljubezen?

Povsem preprosto to pomeni, da je ves ta napredek jalov in ne služi človeku tako kot bi moral.
Delne koristi sicer od vsega tega razvoja imamo, a na drugi strani tudi ogromno škode.
Brez ljubezni, ki v sebi nosi sočutje, plemenitost in blaženi občutek povezanosti z vsem, se razvijamo v robote brez srca in duše, vzgajamo nove generacije, ki nimajo več stika z realnostjo in se ne zavedajo, da smo ljudje le ena izmed neštetih oblik, enega samega življenja.

Skozi vzgojo in izobraževanje se mlade ljudi uči kako čim bolje pomniti in ponavljati, vcepljamo jim vzorce tekmovalnosti in s tem sovraštva.

Manjka celostne vzgoje in izobraževanja, čeprav na šolskih ustanovah piše : »Vzgoja in izobraževanje«.
Toda koliko ljudi se sploh zaveda kaj to pomeni?

V kolikor se med učitelji najde nekaj posameznikov, ki želijo kaj ukreniti, kaj spremeniti, jih sistem kaj hitro stre in se tudi oni povrnejo v stare tirnice.

Učitelji so torej sami zmedeni in so sužnji sistema. Razviti so necelostno in vse to prenašajo naprej.
Ko razvijamo le razum, razum, razum in pozabljamo na srce in dušo, na človeka kot celoto, s tem vzgajamo sovražne in nestrpne, enostransko razvite ljudi, ki se imajo za ločene od narave in vsega kar jih obkroža.

S takšnim pristopom k vzgoji in izobraževanju dobivamo ljudi s titulami in diplomami, ki so znotraj sebe nasilni, konfliktni, pridobitniški in tekmovalni za vsako ceno.

Pogubni rezultati teh povsem zgrešenih pristopov k življenju nasploh, so vidni na vsakem koraku.
Vojaška industrija razvija nove in nove načine za masovna uničevanja in podrejanja sočloveka, v svetu vlada dirka, dirka, dirka…za čim več materialnega ali za golo preživetje na drugi strani.

Enostransko razviti človek tudi deluje enostransko.
Zato na eni strani gradi in na drugi ruši in zato povzročamo sebi, ter drugim toliko gorja.
Ko krpamo stare, povzročamo nove in nove luknje in nerešljive probleme.

Ko protestiramo zoper sistemu ali politikom, zoper situacijo v svetu, nismo zavestni, da edino kar lahko spremenimo smo mi sami.

Tisti, ki se lotijo takih sprememb pa praviloma postanejo sužnji številnih zlaganih gurujev in organiziranih religij, ki jim prodajajo lažne rožice in angele v oblakih.

Ampak za posameznika, ki globoko v sebi čuti, da je potrebno ukreniti nekaj povsem korenitega in novega in se z vsem tem ne bo zadovoljil, ter bo kljub nasprotovanjem ali mamljivim ponudbam tistih, ki mu obljubljajo nebesa tam nekje in nekoč, sam razvozlal ta klobčič imenovan jaz.

Ta jaz je oblikovan skozi stoletja in tisočletja in je edini odgovoren za vsa dejanja in rezultate le teh.

Ko posameznik enkrat sam zagrize v to najbolj kompleksno reč, v samega sebe, mu niti približno ne bo lahko, saj bo sam v vsem tem in prav nihče na tem svetu, te temeljne preobrazbe ne bo mogel izpeljati namesto njega.
Tak posameznik se bo globoko zavedal, da v čakanju na to kdaj se bo spremenila država ali sistem, svet neizogibno propada in drvi v samouničenje in bo čakanje zvrnil kot neustrezno ter pogubno.

Ljubezen ni nekaj kar se lahko dobi ali najde.
Do ljubezni se ne pride skozi postopke ali tehnike, skozi slepo vero ali ponavljanje svetih besed in podobno.

Ljubezen je stanje celotnega človeka, njegove psihe, razuma in srca in se pojavi samodejno ko vse kar te zasužnjuje že tisočletja, skozi razumevanje omejenosti tega, preprosto opustiš.

S kakovostjo, ki jo premore ljubezen lahko delaš in živiš kot zdravnik ali učitelj, kot delavec ali kmet, vzgajaš otroke in s polnimi pljuči dihaš vso radost, ki ga v sebi nosi življenje.

Ta radost je v tej civilizaciji in v lažnem napredku poteptana, svet brez nje pa izgubljen.

Mirko Katalenič