Iz sedme številka revije Osvoboditev živali, ki jo izdaja Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Dr. Saje: "Pravi človekov prijatelj je lahko le drugi človek!"
Z ljubljanskim nadškofom in metropolitom msgr. Alojzom Uranom smo želeli opraviti intervju o odnosu Cerkve do živali. Uran je intervju odklonil in namesto njega nam je odgovor posredoval dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (SŠK). Žal tudi on ni želel konkretno odgovoriti na zastavljena vprašanja. Kljub temu se zahvaljujemo (SŠK) za odgovor in prepuščamo bralcem, naj sami zaključijo, kaj SŠK oziroma Cerkev v Sloveniji misli o živalih in njihovi zaščiti.

Vprašanja uredništva revije Osvoboditev živali:
Gospod Uran, bi lahko sebe predstavili kot prijatelja živali in narave?

Mi trdimo, da se pravi prijatelji med seboj ne ubijajo in ne jejo. Kaj vi menite o tem?

V Sloveniji pokoljemo približno 28 milijonov živali letno, glede na število prebivalcev res veliko. Je to v skladu s cerkvenim naukom, kajti 5. zapoved pravi, Ne ubijaj, torej ni rečeno Ne ubijaj ljudi?

Jezus nam je priporočil: Kar ne želiš, da tebi nekdo stori, ne stori ti drugemu. Ali ne velja tudi to v odnosu do živali?

V molitvi Oče naš molimo "Kakor v nebesih tako na Zemlji", torej v nebesih koljejo in jejo živali ter tečejo potoki živalske krvi?

Se Vam ne zdi, da je katoliški odnos do vegetarijancev v nasprotju z Božjim naukom, kajti Bog je rekel, kar je zapisano tudi v prvi Mojzesovi knjigi: "Glejte, dajem vam vse rastline, ki dajo semena, ki rastejo po vsej zemlji in vsa drevesa s plodovi, ki imajo semena. Naj vam bo za hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem za živež vse zelene rastline." Bog je dal torej ljudem vegetarijansko hrano, tudi Jezus iz Nazareta je bil vegetarijanec, to so bili tudi njegovi učenci in učenke. Tudi preko preroka Izaije je Bog jasno rekel, da kdor ubije vola, je tako kot da bi ubil človeka. Živali torej niso za hrano.

Znano je, da je nekoč Cerkev javno preganjala vegetarijance, papež Janez III. (561-574) je celo preklel vegetarijance in Cerkev tega prekletstva še do danes ni preklicala. To izobčenje je razglasil na prvi sinodi v Bragi (Portugalska), duhovnike ki so odklanjali meso, so odpuščali. Kaj pravite na to?

Ste zadovoljni s tem, kar je vaša institucija v vsej zgodovini krščanstva naredila za živali in naravo?

Poznamo izrek, da so oči zrcalo duše. Tudi pri živalih se velikokrat zgodi, da nas očara globina njihovega pogleda, kot da gre za nekaj svetega, življenje, ki je od Boga. Menite, da Bog res pričakuje, da ljudje jemljemo življenje tistim, ki jim ga je On vdahnil?

Ali imajo po vašem mnenju živali dušo?
Frančišek Asiški se je svetosti, ki prežema vsa živa bitja, zavedal. Cerkev je Asiškega celo proglasila za svetnika, njegovega odnosa do živali pa ne posnema. Zakaj tako, ali ni svetnik nekdo, ki se je že s svojim življenjem na Zemlji zelo približal Bogu?

Znano je, da delavci v klavnicah nosijo slušalke, da ne slišijo krikov živali, dejstvo pa je tudi, da je alkoholizem pri mesarjih in klavcih skorajda pravilo, kar kaže na omamljanje zavesti. Se vam ne zdi, da normalnega človeka opozarja vest, ko dvigne roko nad življenjem nekega bitja?

Ko se je pred leti pojavila bolezen AIDS, je bila po mnenju nekaterih to "kazen" za isto spolno usmerjene. Sedaj ko se pojavljajo množična obolenja živali (nore krave, ptičja gripa ...), je tu in tam slišati, da gre za "kazen" človeštvu, ki je izgubilo vso etiko v odnosu do živali, ki jih redi za zakol. Je po vašem mnenju možno potegniti take ali podobne zaključke?
Iz zgodovine človeštva je poznanih kar nekaj imen, ki so se izrekli za dobrobit živali. Npr. L. da Vinci: Prišel bo čas, ko bodo ljudje gledali na ubijanje živali, kakor danes gledamo na ubijanje ljudi, Pitagora: Dokler bodo ljudje klali živali, se bodo med sabo ubijali. Albert Einstein: Nič drugega ne bo tako izrazito povečalo možnosti za naše preživetje na Zemlji, kot je korak k vegetarijanski prehrani ... Glede na genialnost duha omenjenih mož bi lahko sklepali, da so njihove vizije sveta vendarle izvirale iz nekih globljih spoznanj o svetu in človeštvu. Bi lahko trdili, da je v njihovih izjavah nekaj resnice?

Kaj menite o Hubertusovih mašah, kjer pogosto duhovniki blagoslavljajo trupla živali, ki so jih pobili lovci?

Nekateri duhovniki so lovci in nekateri celo podpirajo krute bikoborbe v Španiji in Franciji. Kako vi gledate na to?

Kaj pravite na to, da Cerkev podpira poskuse na živalih, če so ti v dovoljenih mejah, kot lahko preberemo v katoliškem katekizmu?

Cerkev podpira tudi nošenje živalskega krzna. Sedanji papež ima tudi kapo iz živalskega krzna.

Ali mislite, da je možno, da utegne Cerkev s svojim negativnim odnosom do živali izgubiti precej vernikov?

Vsi vemo, da je Bog ustvaril življenje in da ga edino on lahko vzame. Zakaj mislite, da je človeštvo to vzelo v svoje roke in kaj je vzrok temu?

Kako si Cerkev razlaga citat iz katekizma katoliške cerkve: Živali so od Boga ustvarjena bitja, da jih Bog obdaja s skrbjo svoje previdnosti, da ga živali že s svojim preprostim obstojem hvalijo in slavijo ter da jim mi ljudje dolgujemo dobrohotnost.

Kaj menite, da bi morala vaša institucija narediti v dobrobit živali?

Kakšen bi bil po vašem mnenju svet, če ljudje ne bi pobijali in jedli živali?

Odgovor:

Iz Vaših vprašanj seva veliko idealizma, dobre volje in velikodušnosti, ki se razteza na vse stvarstvo, na vsa živa bitja, posebno pa še na živali. Zanje upravičeno menite, da jih ne branimo dovolj in da smo pogosto do njih preveč kruti. Toda Vaša vprašanja so hkrati tudi ocena krščanskega nauka in življenja. Do njiju pa niste preveč prizanesljivi in med nami sem zaznal več nesporazumov, ki bi jih radi osvetlili.

Morda prehitro pozabljamo, da se je krščanstvo v antičnem svetu uveljavilo nasproti gnosticizmu, ki je bil stvarstvu, vsem živim bitjem in tudi do človeške telesnosti zelo nenaklonjen. Bibličnemu svetu, iz katerega izhaja krščanski pogled na svet, je tuj perzijski dualizem, ki vidi ves snovni svet kot posledico zla in prekletstva. Judovska in krščanska vera zahtevata, da ta svet sprejemamo, ga spoštujemo in tudi ljubimo, saj je nastal zaradi Božje besede in ljubezni.

Toda hkrati ta svet ni božanski, je samo stvarstvo, izšel je iz Božjih rok, toda ni Bog. Edino človek na njem je Božja podoba. Tukaj se mi zdi, da so naša poglavitna razhajanja. Krščanstvo ne more postaviti na isto raven živali in človeka. Ko pride npr. do prometne nesreče, je naprej potrebno rešiti otroka, njegovo mater ali še koga in šele potem njihovega psa, čeprav ga imajo vsi za hišnega prijatelja. Pravi človekov prijatelj je lahko le drugi človek. Edino človek je lahko moralno odgovoren, psa pa ne moremo klicati na etično odgovornost, zato je beseda "prijatelj" za živali prehitro uporabljena. Gre pač za metaforo, kot so človekove prijateljice tudi gore, zvezde in luna.

Imam občutek, da naravo idealizirate. Ali so živalske vrste med seboj res v tako močnem prijateljskem odnosu? Pomislite na to, da ptice jedo žuželke, tudi "dobrohotni" medved je mrhovinar, odnos med mačkami in mišmi je že pregovoren. Če vnašamo človeške kriterije v odnose v naravi, potem so živali in rastline med seboj v izjemno krutem odnosu. Torej le ni tako smiselno uporabljati iste pojme za človeka kot za živali.

Da, pri preroku Izaiju najdemo čudovite opise velike sprave, časov miru in milosti, ko se bosta medvedka in ovčka pasli skupaj, ko se bo otrok igral v gadji luknji in ko bo lev jedel slamo. Te podobe pa vendarle govorijo o novem nebu in novi zemlji, ki bosta nastopila v daljnem eshatološkem času. Mi pa smo še vedno na romanju k večnostnim trenutkom in še vedno samo ljudje, kot ljudje pa seveda tudi po telesu pripadamo živalskemu svetu, zato se kdaj obnašamo "preveč živalsko". Toda ko rečemo, da smo "kot živali", živalim delamo krivico, saj je žival nasilna zaradi boja za preživetje, človek pa je sposoben v nasilju tudi uživati. Nasilje, ki se izživlja nad živalmi in je za preživetje človeka nepotrebno, sta krščanski nauk in katoliška Cerkev vedno obsojala. Spomnimo se, da so tudi naši stari molitveniki za kmečki živelj, ki so vernike pripravljali na sveto poved, vpraševali: "Si bil grob do živine?"
Toda rekel sem, da gremo novemu nebu in zemlji naproti, zato nekateri kristjani že živijo jutrišnji čas miru in ljubezni do vsega stvarstva. To so po večini kontemplativni redovi, ki v svojem meniškem življenju prakticirajo pogosto ali tudi stalno vegetarijanstvo, npr. klarise v Nazarjah. Vzdržek od mesnih jedi Cerkev nalaga svojim vernikom tudi nekaj dni v letu. Pomen je dvojen: je odrekanje, se pravi askeza, hkrati pa tudi dejanje ljubezni. Toda znova gre za dvojno ljubezen: ne samo do živali, ampak tudi do človeka, saj naj bi prihranek od nezaužite hrane darovali za uboge in potrebne. Katoliška Cerkev je vedno zelo pazila, da ne bi postala elitistično gibanje, zato svojim vernikom nikoli ni nalagala preveč. K junaškim dejanjem lahko le spodbuja, ne more pa jih zahtevati. Pomislimo na otroke, kako moten bi bil lahko njihov razvoj brez beljakovinske hrane. Poznam odgovor: so žitarice, makrobiotična hrana itd., toda pri vseh otrocih takšna hrana ne more odpraviti anomalij.

Citati, ki jih navajate, so vsekakor zanimivi in dajo misliti, toda potrebno bi bilo pogledati širše sobesedilo. V svojem kontekstu so najbrž veliko bolj niansirani; če jih vzamemo dobesedno, je v njih svojevrstno nasilje. Kljub vsemu spoštovanju, ki ga imam do vegetarijancev, moram povedati, da so bili tudi nekateri nacisti vegetarijanci in so živali ljubili. Torej je nasilje v človeku in ko ga izženemo pri vratih, se nam vrne pri oknu. Pomislimo tudi na znamenito filmsko igralko, ki pri muslimanih obsoja daritev ovac (Judje in kristjani tega obreda ne poznamo več), hkrati pa je zapisala, da je zarodek otroka v sebi občutila "kot tumor, ki bi ji ga morali izrezati". Si lahko zamišljate, kako se je počutil njen sin ob takšni izjavi?

Vprašujete me, ali imajo živali dušo? Že Aristotel je trdil, da jo imajo, samo da je umrljiva. Tudi otroci so me kdaj vprašali, ali imajo psički peruti, se pravi, ali jih bomo srečali v večnosti? O teh stvareh lahko razmišljamo in seveda po svoje sklepamo. Upajmo, da bo vse stvarstvo enkrat znova zasijalo v čudoviti harmoniji, lepoti in bogastvu raznovrstnega življenja. Za vse podrobnosti pa imejmo pogum in enostavno recimo, da ne vemo. Zakaj pa naj bi naš svet postal svet brez skrivnosti?

Za ostale odgovore na vprašanja se je potrebno temeljiteje poglobiti v zgodovino. Neka praksa, ki se nam zdi danes lepa, je bila v zgodovini lahko izraz zelo negativnega občutja. Kot sem že omenil: če je vegetarijanstvo izraz zaničevanja živali in tega sveta, potem ni dobro. Cerkev je šla v svojih ocenah nekega nauka vedno k njegovim koreninam.

Ob koncu naj rečem, da si želim veliko strpnega in dobrohotnega pogovora. Poskušajmo najprej razumeti drug drugega in šele potem ocenjevati. Zelo hitro namreč lahko zapademo - vsaj verbalno - k novemu nasilju, če prehitro obsojamo. V tem smislu naj tudi strogi vegetarijanci razumejo, da Cerkev ljudi vedno najprej blagoslavlja, med njimi posebno še nemočne in bolne, toda iz tega blagoslova se širi dobrohotnost in molitev za vsa živa bitja in za vse stvarstvo.

dr. Andrej Saje
tiskovni predstavnik SŠK

Odgovor Morisa Hoblaja, dipl. sociologa in teologa, na besedilo dr. Andreja Sajeta

Zakaj je Zemlja postala mesto groze za živali?

Gotovo bi se moglo trditi, da človek ne spoštuje ničesar več, niti svojega bližnjega, sočloveka, niti svojih naslednjih bližnjih, še manj pa naravo in živali. Da postanemo še bolj natančni, se sprašujemo, ali je njegovo nagonsko življenje - pri enem bolj, pri drugem manj - res usmerjeno na uničenje vsega okoli sebe? In logično vprašanje je, če bo vse uničil okoli sebe, kaj bo se zgodilo z njim, s človekom - krono stvarstva?

Poznano nam je tudi, da se človekova grabežljivost in zloba ne ustavljata niti pred živalmi gozdov in polj. Odvzema se jim njihov življenjski prostor. Človek pošast povzroča, da živali gozdov in polj doživljajo podobno usodo kot hlevske živali. Na vsej zemlji živali za človeka niso nič drugega kot blago. Na vseh delih sveta ravnajo z njimi na najbolj okruten in brutalen način, silijo jih v nesvobodo, odvisnost in ujetništvo, lovijo jih in pobijajo - za blagor človeka. Za kaj je prišlo tako daleč? Kdo nosi glavno krivdo za to napačno smer? In kaj nas čaka v prihodnosti? Kje je rešitev? To so vprašanja, na katera poskusimo dati odgovor.

Po starih zapisih naj bi Bog ljudem zaupal Zemljo z vsem, kar je v njej, na njej in nad njo in naj ne bi bilo med Bogom in ljudmi nobenega dogovora, ki bi dovoljeval kakršno koli brezvestno poseganje v življenje. Brez pristranskosti in nestrpnosti moremo danes trditi in dokazati, na temelju že delno uničene narave in živalskega sveta, da je del znanosti z blagoslovom Cerkve in teologije, predvsem zadnjih 200 let, brezvestno posegal in posega v življenje. Prvo grobo brezvestno poseganje znanosti in teologov v življenje je vsakakor degradiranje živali v status stvari oziroma v bezdušne mesne industrijske stroje s pripombo, da je to božja volja. Nadaljnji brezvestni posegi v življenje znanosti in teologije oziroma Cerkve so jedrska industrija, laboratorijsko eksperimentiranje na živalih, mesna industrija z množično živinorejo, kemijska industrija z umetnimi gnojili in strupenimi škropivi, genske manipulacije in kloniranje.

Večkrat smo že pisali o tem, kaj so mislili ali mislijo poznani in veliki ljudje oziroma velikani zgodovine o živalih npr. Leonardo Da Vinci, Mahatma Gandi, Tolstoj ali pa Frančišek Asiški. Znano je, da so za njih živali bila sobitja, otroci Boga Stvarnika, naši mali bratje in sestre, bitja, katera dihajo isti dah kot mi ljudje. Objavili smo tudi intervjuje sodobnih prijateljev živali, med drugimi tudi intervju našega predsednika dr. Janeza Drnovška. Zdaj pa, spoštovane bralke in bralci, objavljavljamo intervju oziroma odgovor na vaša in naša vprašanja o živalih oziroma o njihovi zaščiti, odgovor SŠK oziroma katoliške verske skupnosti, ki zase trdi, da uči v imenu Jezusa Kristusa, ki je spoštoval in ljubil vse življenje in tudi živali.

Ni nobena skrivnost, da so trditve Društva o tem, kdo in kaj so živali, povsem nasprotne s tistim trditvami, ki jih zastopa SŠK oziroma vrh katoliške Cerkve v Sloveniji. Tudi ni skrivnost, da vse več ljudi v zadnjem času odpira srce za živali, kljub temu da so versko in idejno privrženi Cerkvi, ki nam včasih očita, da so naše interpretacije do cerkvenega nauka o živalih netočne in zavajajoče. Predvsem ko govorimo o živalih kot živih bitjih, ki imajo dušo in za katere velja tudi peta zapoved Ne ubijaj.

Ni tudi skrivnost, da mi naše trditve za zaščito živali podkprepimo predvsem s tistimi citati iz zgodovine in Biblije, katerih avtorji so veliki duhovi in preroki. Oni govorijo za živali in proti kultnemu ali industrijskemu žrtvovanju živali npr. po Izaiji: "Ovnov, ki jih sežigate kot žgalno daritev, in tolšče vaše govedi sem sit; kri bikov, jagnjedi in kozlov mi je zoprna." (Is 1, 11) ali na drugem mestu "Kdor ubije vola, je kot da je ubil človeka." Ali pa Mahatma Gandi: "Veličina naroda se meri z njegovim odnosom do živali!"

Ni skrivnost, da nam SŠK očita, da naj bi biblijske citate jemali iz "konteksta" in jim tako dajali čisto drug pomen, s katerim naj bi kompromitirali katoliško Cerkev. Res je, da mi trdimo, da nizkotni način do živali, s katerim so v vseh časih ravnali in ravnajo z živalmi, izvira v mnogoboštvu, ko so ljudje živali žrtvovali, da bi si pridobili in ohranili naklonjenost bogov. Še vedno v krščanstvu obstaja npr. velikonočni žegen šunke, sicer z drugim namenom, ampak za živali še vedno smrtno. Ni pa res, da nam je namen nekoga kompromitirati, najmanj pa katoliško Cerkev. Naš cilj je učinkovito pomagati živalim!

Iz organizacije PETA smo prejeli članek, po katerem se bo marsikdo vprašal: Kdo ima v svojih besedah sedaj prav: slovenska katoliška Cerkev ali papeža?

Benedikt XVI. nadaljuje tradicijo papeške skrbi za živali

Aprila 2005, nekaj ur po razglasitvi kardinala Josepha Ratzingerja za papeža Benedikta XVI. mu je PETA čestitala in ponudila, da vključi živali v področja, za katera skrbi katoliška Cerkev.

Papež Benedikt XVI. je imel ganljiv govor o zlorabi živih bitij, še posebno kmečkih živalih. Na vprašanje o pravicah živali je odgovoril: ''To je resno vprašanje. Upoštevati moramo, da so nam dane v našo skrb, z njimi pa ne smemo početi, kar si želimo. Tudi živali so Božja bitja … Živali za industrijsko rabo, na primer gosi, ki jih hranijo tako, da proizvedejo čimveč jeter, ali piščanci, ki živijo na tako malem prostoru, da so le karikature ptic - to ponižanje živih bitij za proizvodnjo brez dvoma nasprotuje medsebojnemu odnosu, ki ga omenja Biblija.
Spomniti bi se morali nežnosti, s katero so svetniki, kot sta na primer sveti Frančišek Asiški ali sveti Philip Neri, ravnali z živalmi … Pravo nasprotje današnjemu človeškemu ponosu, ki dovoljuje, da se z živalmi tako grdo ravna.

V našem pismu, smo njegovo visokost prosili, da poda lastno mišljenje: ''Upamo, da boste nadaljevali z zastopanjem teh izkoriščenih živali. V preteklem letu se je naše Društvo številčno povečalo s katoliki, ki verjamejo, da so živali enakopravne ljudem, da je njihovo življenje sveto in morajo biti zaščitene pred nasiljem … Na vas se obračamo, ker imate pomembno funkcijo, in vas ponižno prosimo, da nas vodite v novo obdobje sočutja in spoštovanja do vseh bitij ne glede na vrsto."

Sočutje do živali je bila stalna tema Janeza Pavla II. Papež Janez Pavel II. je izjavil, da si ''živali lastijo dušo in z njimi moramo živeti složno in jih imeti radi. Živali so sadovi dejanj Svetega Duha in si zaslužijo spoštovanje. Živali so tako blizu Bogu kot ljudje.'' Ljubitelji živali so bili vzhičeni. Ljudi je spomnil, da vsa živa bitja, vključno z živalmi, obstajajo zaradi Boga. Živali imajo v lasti edinstveno iskro - dušo - in niso podrejena bitja, kot si to predstavljajo tovarniški delavci v mesni industriji, krznarji in vsi, ki izkoriščajo živali za lasten dobiček. Ko je bil Janez Pavel II. proglašen za papeža, je obiskal rojstno mesto Frančiška Asiškega in spregovoril o sveti ljubezni do živali. Razodel je, da se v podzavesti živali in ljudje obnašamo enako.

PETA upa, da se bo papež Benedikt XVI. še naprej boril za pravice živali in se zavzemal proti gnusnemu izkoriščanju božjih bitij, živali. Katoliki lahko spoštujejo nauke papeža Janeza Pavla II. in izjave papeža Benedikta XVI. s promoviranjem sočutja do živali.

Vir: http://www.goveg.com/f-popebenedictxvi.asp?int=weekly_enews