Pred časom je veliko pozornosti irski premier Kenny, ki je bil zelo kritičen do pedofilije znotraj katoliške cerkve in je med drugim napovedal, da bodo kmalu sprejeli zakon, po katerem bo prikrivanje informacij o zlorabah otrok pred policijo kaznivo dejanje. To bo vključevalo tudi informacije, ki jih bo duhovnik dobil med spovedjo.

Dejstvo je, da je pedofilija velik problem v katoliški cerkvi, ki bi se jo morala lotiti pri koreninah. Len Sperry je priznan profesor na več univerzah v ZDA in član Ameriškega združenja psihologov ter Ameriškega združenja psihiatrov, v svoji knjigi Spolnost, duhovništvo in Cerkev, poudarja, dani vsakdo, ki se pojavi na vratih semenišča primeren kandidat, in da bi ugotovili njegovo ustreznost, je potrebno spoznati kandidatov psihoseksualni razvoj in usmeritve.

V klinični praksi se je avtor že srečal z duhovnikom, ki je imel na vesti preko 130 zlorabljenih otrok in za svoja dejanja ni kazal nobenega obžalovanja. Kako ukrepati v tovrstnih primerih in v primerih vseh ostalih tipov prestopniških duhovnikov, je vprašanje, ki si ga zastavlja pravna stroka, predvsem pa psihiatri in psihoanalitiki. Odgovornost avtor prenese na škofije, ki so moderatorke verskega življenja na posameznem teritoriju. Rešitev se kaže predvsem v oblikovanju jasnih smernic, ki bodo opredelile, kdo je primeren kandidat za duhovniško službo in kdo ne.

Pravzaprav se vse začne že pri izbiri kandidata za duhovnika. »Kdo se ne bi strinjal, da je podrobna preiskava seksualne zgodovine kandidatov bistveni del procesa preverjanja pred odločitvijo o pripustitvi v proces priprave na duhovniški poklic? Prepričan sem, da lahko dobi poglobljen vpogled v seksualno zgodovino, ki obsega vse razvojne stopnje, samo izkušen klinični strokovnjak, posebej usposobljen za vodenje takšnih intervjujev,« poudarja Sperry v svoji knjigi. Po njegovih besedah obstajajo tudi vzorci spolnih prestopkov duhovnikov z otroki, denimo: »Zgodovina spolnih zlorab ali odklonov v otroštvu:

Do 2/3 duhovnikov, ki spolno zlorabljajo, sta bili žrtve spolne zlorabe, ko so bili mladoletni, zato moramo biti pozorni na takšno preteklost. Otroška zanimanja in vedenja: Odrasli, ki spolno zlorabljajo mladoletnike, so značilno psihično nezreli in ponavadi razmišljajo, čutijo in imajo podobne interese ter se ukvarjajo s podobnimi dejavnostmi kot mladoletniki, torej bi moralo biti pretirano druženje in preživljanje počitnic z mladoletniki resen vzrok za zaskrbljenost.« Sperry škofijam tudi svetuje naj pedofilske duhovnike pošlje na psihiatrično zdravljenje. »Potem, ko je bilo ugotovljeno, da se je pojavilo kršenje seksualnih meja in je bil duhovnik poslan na zdravljenje, je ponavadi potreben formalni spremljevalni mehanizem, ki naj bi ohranjal rezultate rehabilitacije in preprečeval zdrse,« priporoča ameriški profesor.

Ali slovenska katoliška cerkev v praksi upošteva priporočila tega priznanega strokovnjaka in preiskuje seksualno zgodovino kandidatov za duhovnike ter upošteva vzorce, ki kažejo na možnost spolnih deviacij pri duhovnikih ter tako prepreči potencialne zlorabe otrok?

Očitno ne. Tiskovni predstavnik in generalni tajnik Slovenske škofovske konference, Andrej Saje, ki je bil pobudnik ustanovitve ekspertne skupine za pomoč pri reševanju spolnih zlorab v Cerkvi, v intervjuju za portal MMC RTV SLO (27. februar 2011) ni omenil takšnih ukrepov. Tudi ne ob vprašanjih »Kakšni so ukrepi Cerkve proti pedofiliji?« in »Kako preprečiti spolne zlorabe otrok v Cerkvi in družbi nasploh?«

Če katoliška cerkev ne želi problema reševati pri vzrokih – doslej je prikrivala in zelo verjetno marsikje še prikriva tudi posledice - torej zločinska dejanja pedofilskih duhovnikov – ali lahko realno pričakujemo, da se bo problem pedofilije v katoliški cerkvi zmanjšal?