Piše: Bono Baršek

V prejšnjih člankih smo skušali razložiti, da se je nekje v času Atlantide začel padec človeštva v temo pozabljenja, s tem, da so bili ljudje s posebnimi postopki odrezani od svojega bistva (duše ali notranjega boga), s čimer je bilo omogočeno, da človekovo auro in telo pričnejo nadzorovati tuja bitja, ki jih imenujemo astralna bitja.

To izgleda takole: vsak ima svoje energetsko polje, v katerem so energije različnih frekvenc in vzorcev, ki skozi čakre ustvarjajo življenje. Razložimo drugače: skozi naboj energetskega polja si človek sam odreja svoje življenje in je zanj absolutno sam odgovoren. Vsak je odgovoren zase in svoje življenje v vseh najmanjših podrobnostih, saj naboj njegove aure oddaja določeno energijo, življenje pa je podoba te energije.

Zato pravijo mojstri, da je vse samo iluzija. Iluzija zato, ker si s svojimi podzavestnimi in zavestnimi mislimi ustvarjamo pogoje življenja sami. Smo projektanti in projektorji, naše življenje pa je film, ki ga ustvarimo in en del nas v njem tudi igra glavno vlogo. Bitje, ki to ustvarja, seveda ne more umreti, razen v redkih primerih, ko se tudi duša razprši na pradelčke, iz katerih potem nastane nekaj čisto drugega.

Življenje je posledica notranjega stanja bitja, ki mu rečemo človeška duša. Ta duša pozna resnico in čistost, vendar pa je bila njena vloga v življenju zmanjšana na minimum - na osnovno preživetje ali bitko za preživetje. Današnje stanje je v povprečju takšno, da duša nadzoruje okrog pet procentov življenja, ostalih 95 procentov pa pade na množico astralnih bitij, ki si delijo auro skupaj z dušo.

Predstavljajte si torej veliko kroglo energije, od katere samo pet procentov nadzoruje duša ali svetloba, ostalo pa je temne, astralne mase, ki je telesu in življenju izjemno škodljiva, saj prinaša vse bolezni, nesreče in smrt. Če se duša tej tuji sili prepusti, jo na koncu, po mnogih življenjih, lahko tudi uniči, čeprav velja, da je duša, torej človekov JAZ, nesmrtna. Je in ni. Traja pa lahko smrt duše milijone let, ravno toliko in še več pa traja njeno učenje in dviganje. Poudarek je na lahko! Lahko milijone let, lahko nikoli, lahko pa eno samo življenje.

Človek je, lahko bi rekli, poskusni zajček na poligonu, kjer se kozmične sile različnih vrst igrajo z njim. To pa počnejo toliko časa, dokler je človek pripravljen igrati po njihovih željah. Astralne sile povzročajo vse vrste obsedenosti in odvisnosti, sam človek pa odloča, koliko se bo tej odvisnosti prepustil ali pa jo bo izkoreninil. To sposobnost odločitve ima samo človek in vedno se zgodi po njegovi volji. Treba pa je te odvisnosti razumeti, zato je proces zdravljenja lahko zelo dolg pa ti nihče ne more dati zagotovila, da boš stvar tudi rešil. Če jo boš, jo boš sam. Za resnično ozdravitev mora biti uresničenih več pogojev: trdna volja, ki se kali v mnogih bitkah in ne pride kar nenadoma, vztrajnost, cilj oziroma namera in sposobnost razumevanja samega sebe ter sprejemanja odgovornosti zase. Ko človek razume, da njegove bolezni in težave ne izhajajo iz zunanjosti, temveč iz njegovega odnosa do samega sebe, se bolezni niti upajo ne priti k njemu nazaj. To je prava moč! Vendar je to šele začetek. Nadaljevanje pa je nekaj najbolj fantastičnega, o čemer si še sanjati niste upali pa vendar je to tisto, česar si vsak najbolj želi.

Človek je žrtev raznih tujih sil toliko časa, kolikor on sam to želi biti. V resnici ga nihče ne sili, da se mora podrejati komur in čemer koli. Nasprotno, cilj je, da vsak znova najde samega sebe, kajti samo s podrejanjem se človekova duša izgublja, s tem pa tudi življenjska energija. Duša je namreč del čistega Božanstva, astralna bitja pa so del nečesa drugega - pa čeprav je na nek način astralno bitje ravno tako del Kozmosa - toda tisti del, ki skuša iz reda narediti kaos.

To pomeni, da mora človek iz svoje aure izkoreniniti vsa astralna bitja, ki ga strašijo in počasi ubijajo - včasih pa tudi na hitro ubijejo, kot je to primer pri samomorih in nesrečah, ki so v resnici samomori. Vendar pa travma, ki privede do tega, traja dolgo in izmuči dušo tako močno, da se ne zmore več boriti. Če se hočeš boriti, moraš vedeti, znati in si upati.

Padec v temo v času Atlantide je pomenil izgubo svoje samozavesti (zavesti o sebi), zato je današnji svet skoraj popolnoma usmerjen v iskanje samozavesti v zunanjem svetu. Ker je zunanji svet samo slika tvoje notranjosti, v taki iluziji (posledici svojih notranjih vzrokov) samozavesti ne moreš najti. Večina ljudi želijo biti znani igralci, pevci, politiki, . pa ne vejo, da je tako prizadevanje samouničevalno in da lahko na koncu ostaneš brez duše.
Pa vendar ima vsak človek svoj velik talent, ki ga lahko izrazi in postane zelo uspešen - pa ne tako, da skuša ponavljati tisto, kar so drugi že naredili. Narediti je treba nekaj originalnega, poiskati tisti del sebe, ki je samo tvoj in nikogar drugega. Tako pa je svet samo krdelo tulečih volkov, ki se grebejo za ostanke hrane, redki pa si upajo priti do samega izvora obilja, kjer se sploh ni več treba boriti zanj. Biti uspešen pomeni predvsem najti in se zavedati sebe in s tega nivoja gre vse zlahka. Lahko pa seveda uporabite podtalne tehnike, zavajanje, manipulacijo, krajo, nasilje, da pridete do tega. Lahko se vam posreči, a le za kratek čas, kajti v sebi vedno veste, da to ni prav - in potem sledi samouničenje. Če bi se le lahko držali tega občutka in delali prav ...

Vsa astralna bitja, ki so v ljudeh, delajo več stvari: blokirajo svetlobo v auri in kjer je aura najbolj blokirana, pride do blokiranja telesnih celic, ki ne morejo več dihati. Saj se telo ne hrani samo s hrano in pijačo! Predvsem s svetlobno energijo duše. Če pa duša ne more dihati, živeti, se izraziti, tudi telo tega ne zmore. Tako pride do postopnih okvar celic ali mutacij. Te mutacije so najdlje napredovale pri beli rasi, medtem, ko so "primitivna ljudstva" najbolj ohranila svojo prvinskost in naravnost.

Določene celice tedaj izgubijo svojo sposobnost, da delajo tisto, za kar so narejene in tako pričnejo organi počasi umirati. Tako nastane rak, tako odpove ledvica, tako nastanejo žolčni kamni in tisoče drugih stvari - tako tudi nastane huda bolezen z imenom paraplegija ali pa paraliza. Človek, ki ima to bolezen, je dopustil, da so mu temne sile tako močno prevladale, da telo ne more več delovati. Zdravljenje teh bolezni je zelo težko, vendar možno, če obstaja volja in podpora s strani bližnjih. Žal pa so ravno bližnji mnogokrat vzrok (zunanja posledica notranje bede) za zatemnitev svetlobe, torej je ta stvar skoraj enaka kot nemogoča, kajti "bližnji" bi morali nehati početi, kar pač počnejo (govorim o določenih oblikah črne magije, ki je pa ljudje v resnici ne razumejo). To pa ni lahko.

Skozi tisočletja so človeška telesa mutirala, kajti vpliv astralnih energij sega v same dedne zasnove, to je v DNK. Za spremembo kode v DNK-ju so bile potrebne velike količine energije in mnogo časa, za njihovo ozdravitev pa je ravno tako potreben čas. V primerjavi s tisočletji mutiranja je nekaj let za popolno ozdravitev smešno malo.

Zato si morajo ljudje biti na jasnem: ko so bolni, so sami izključno povzročitelji bolezni. Mnogokrat je bolezen poskus izsiljevanja pozornosti. Mnogo otrok je dandanes zelo bolnih, to pa zato, ker jim njihovi starši ne dajejo dovolj pozornosti, se ne ukvarjajo z njimi, se ne znajo več igrati in so silno zateženi. Taki pa so zato, ker imajo življenje samo še za borbo in nič več za užitek. Politika in religije imajo mnogo prstov vmes. Zapuščeni otrociradi zbolevajo, ker čutijo, da se bo potem nekdo z njimi več ukvarjal. Bolezen je torej prošnja:"bodi z mano, ne zmorem sam, sem še premajhen", lahko pa postane izsiljevanje oziroma navada tudi v kasnejših letih in se zgodi, da ko človeku nekaj ne gre, iz samega razočaranja zboli pa tudi umre. Hec je, ker takega človeka nihče ni naučil, kako je treba živeti. Šola, fakulteta? Mlatenje prazne slame. Kaj vas šola o življenju nauči? Ali ste sposobni zato sami prenašati svoja bremena in jih tudi odlagati? Nasprotno, vsi vas samo učijo, kako bremena povečevati, treba pa jih je odložiti! Vas šola nauči prijaznosti, modrosti, ljubezni do bližnjega? Ne! Nobena šola tega ne zmore, dokler vlada v svetu pravilo: poskrbi zase in se ne brigaj za druge, če pa drugi pridejo na tvojo pot, jih uniči. Šola je pač del sistema in takšna bo še nekaj časa, dokler ves sistem ne bo razpadel.

Večina današnjih bolezni je sad napačnih odnosov in silovitega sovraštva, strahu in napetosti, ki vladajo svetu. Kako bo potem medicina ozdravila take bolezni? Ne more. Lahko jih olajša in podaljša življenje za nekaj časa. Toda, kakšno življenje?

Pravo zdravljenje pa vendarle obstaja. To je zdravljenje s svetlobo. Nekateri temu rečejo reiki, drugi bioenergija, tretji kdove kako. S tem zdravljenjem se ukvarja vse več ljudi in čudeži se dogajajo. Jih bo pa še več. Uspešnost zdravljenja je odvisna od zdravitelja in pacienta. Samo če sta usklajena, je zdravljenje možno, to pa se zgodi tedaj, ko zdravitelj razume kako in ko pacient razume enako.

Veliko je neresničnega zdravljenja, ko pridejo ljudje k zdravitelju, ki jim malo prečisti auro in odidejo po nekaj terapijah. Počutijo se bolje, ne vejo pa, da bo kmalu vse po starem. In je po starem - lahko traja teden ali mesec, celo leto, takšno "dobro" počutje. Ker pa človek ponavlja iste napake in ne vidi, da jih mora nehati početi, se stvari ponovijo in človek pade še globlje. So pa tudi taki "zdravitelji", ki človeku še več vzamejo, kot dajo. To je zato, ker vsak dobi tisto, kar v resnici pričakuje. Poudarjam, vsak dobi tisto, kar pričakuje in potrebuje v danem trenutku. Za resnično ozdravitev moraš biti tudi pripravljen soočiti se z resnico o sebi. Za druge so "aspirini", lažni guruji in neučinkovita medicina. To ne pomeni, da je vsa medicina neučinkovita, temveč pravim, da je za neučinkovite ljudi namenjen neučinkovit del medicine.

Na tem svetu vsak dobi točno tisto, kar potrebuje v danem trenutku pa naj se sliši še tako kruto. Točno tisto kruto je želel sam človek in v to je rinil leta in leta, ko je ponavljal iste napake. Kaj ima potem Bog tu zraven? Nič. Nič ne more, nič ne stori, dokler ga človek odkrito in iskreno ne prosi za pomoč. Če ste iskreni, boste dobili takoj kar potrebujete. Večina ljudi pa samo misli, da so iskreni, zato pa njihove prošnje in molitve sploh ne zaležejo. Do vere (ne do cerkve) je dolga pot in vsi smo na njej: eni bolj spredaj, drugi bolj zadaj. In težko je. Bolj ko si spredaj, bolj ti je jasno, kako je to težko in hudo, toda bolj tudi vidiš svoje in druge napake, torej si obdarovan z darom zavesti. Samo zavestno pa lahko spreminjamo sebe in svoje življenje. No, to pa je edino, k čemer težimo.

Saj veste: spremeni sebe in spremenil se bo ves svet. Poskušajte spremeniti druge in padli boste v pekel brez dna. Tudi to je zelo enostavno razložiti. Nihče se noče spreminjati in se tudi ne more spreminjati na silo. Lahko samo prostovoljno, svobodno, po lastni odločitvi. He, koliko ljudi je že skušalo spreminjati svet in druge ljudi. Po dolgih življenjih neuspešnih poskusov bi pa že lahko spoznali, da to ne gre. Človeku je treba dopustiti, da se odloči za spremembo sam, ker je samo na ta način možna. Vendar pa se nihče ne more začeti spreminjati, če nima dovolj informacij o tem, kaj mora spremeniti, kako in kakšen bo rezultat. No, že učenje tega je 99% spremembe. Zato obstajajo učitelji, duhovni zdravitelji, guruji in podobni. Njihova naloga je, da učijo. Spremeni pa se človek le sam in po lastni odločitvi. Vendar prava sprememba nikoli ne more prinesti slabih efektov - nikoli za dušo. Duša ob tem samo raste, nižji jaz, ki ga nadzorujejo astralne sile pa se seveda mora umakniti. Tisti, ki so šli po tej poti in pridno napredujejo, vedo, da je to včasih naporno, ampak pravi čudež je, kaj človek v resnici zmore in zna.

In tako prihaja čas zdravljenja Zemlje in človeštva, pravzaprav se je zadnja faza že začela. Samo z razumevanjem zdravljenja, samega sebe in kozmosa, predvsem pa z obilico prave ljubezni (ki izključuje mučeniške in samouničevalne nagone) ter sodelovanjem s sebi enakimi, se bo dalo rešiti prav vse. Ker je zdravljenje zelo kompleksna tema, bo gotovo o njem še potrebno veliko govoriti. To znanje je utonilo v pozabo, zelo pa se dotika kvantne fizike in sorodnih znanosti. Ampak te znanosti bi morale delovati kot ena in ne kot množica posameznih. Vsaka današnja znanost je kot košček mozaika. Sam zase ni nič, sestavlja pa celoto in je zato zelo pomemben. Toda treba je videti cel mozaik. Če kdo misli, da to ni možno, se moti. Pa še bolj preprosto je, kot mislite . pa še v šolo ti ni treba. Vsi odgovori na vsa vprašanja so v človeku, vsakem človeku. Za to, da jih najdete, potrebujete orodje in to orodje je meditacija. O meditaciji pa je seveda toliko nejasnosti, da lahko o tem govorimo še pa še. Vendar pa je najbolje, da človek z meditacijo začne, ne sprašuje preveč malenkosti in na lastni koži izkusi, kako skupaj z njegovimi trdimi življenjskimi nazori izginjajo njegove bolezni in druge težave.

Bono Baršek
040/334-866