Zlovešča senca človeka - strah 7.del

sobota, 25. marec 2017 @ 05:02 CET

Boj s strahom
Preziranje strahu je vedno veljalo za veliko vrednoto. Seveda o strahu govorijo vse mitolo­gije, filozofije in religije. Premagati ga je mogoče le z zvrhano mero poguma in s čistim srcem, polnim ljubezni. Po­sebno v mitologiji velja, da pozitivne vrednote - dobrota, pogum in čistost - vedno premagajo sovražnika.

Ker je strah proizvod ega, je boj s strahom v resnici boj z egom. O pomenu zmage nad egom govorijo vse pravljice: zmaja, tirana in zlobneža (mačeho), ki simbolizirajo ego, je treba premagati, da bi Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, princesa (vse predstavljajo dušo) zaživela srečno do konca dni.

Biti pogumen ne pomeni biti brez strahu, temveč po­meni biti pripravljen, da deluješ kljub strahu. Pogum je torej pri­pravljenost na soočenje s strahom, ker verjameš, da ga je mogoče premagati.

Strah je vedno povezan z nekim dogodkom, občutkom, idejo, odnosom ali prepričanjem, ki deluje kot grožnja in predstavlja vzvod ali prožilec. Brez grožnje ni strahu. Grožnja pa je lahko vsaka miselna predstava v spominu ali trenutni dogodek, v katerem zaslutimo grožnjo. Če nam uspe ugotoviti, kaj je ogroženo in spoznati, da to resnično nismo mi, se ost strahu močno skrha. Velja se vprašati: kaj pa se nam lahko resnično zgodi, če se grožnja, ki nas hromi, uresniči? Bomo umrli? Izkaže se, da bi bila škoda veliko manjša, kot si domišljamo. Že to spoznanje strah močno omili.

Strah si je treba najprej priznati – to je nujen prvi korak. Kakšni strahovi me obsedajo? Kako močno me obvladujejo? Kako se odzovem nanje? Treba je izluščiti vsakega posebej in se skrbno poglobiti vanj. Na kakšnih argumentih gradi strah? Na kakšno prepričanje se pri tem opira? Ali je v tem kaj resnice? Kakšen bi bil odziv, neobremenjen s strahom? Zakaj bi se oklepal starega programa? Bati se, pričakovati slabo in verjeti v slabo pomeni privlačiti neugoden izid.

Resničnemu soo­čenju s strahom vedno sledi razblinjanje le-tega. Če pa pred stra­hom ne­prestano bežiš, si si na pete navezal neutrudnega zasledo­valca: z njim se boš neprestano srečeval v takšni ali drugačni ob­liki. Beg pred strahom namreč privablja in krepi prav tisto, česar se bojiš. Razumljivo: predstava, v katero vlagaš veliko energije, se mora prej ali slej uresničiti.

Glede na to, da je izvor strahu v egu, je strah možno izkoreniniti le z zmanjševanjem vloge ega. Temu se ta seveda na moč upira. Vendar obstaja rešitev, ki je ego ne more dojeti. Reši­tev je v tem, da se ukine sam. Za njegovo ukinitev mu je pač treba vzeti hrano: pričakovanja, želje, načrte, usmerjenost v prihodnost in tisto, kar ga vrača v preteklost. Vsako pričakovanje je vzorec preteklosti, prestavljen v prihodnost. Usihanje pričakovanj in želja postopno slabi ego in odstopa vedno več in več pro­stora budni, neskaljeni zavesti za doživljanje sedanjosti, kjer se krepi budna zavest. V sedanjosti, ki je ne kali blebetanje ega, je vse popolno, ker je enkratno, edino, neponovljivo in nepredvidljivo; je, kot je.

Za povprečnega, materialistično usmerjenega človeka zahod­nega sveta je proces ukinjanja ega morda le ideja, s katero se je zanimivo pozabavati, ne želi pa se zaradi nje odpovedati pri­dobitvam civilizacije in ustaljenemu načinu življenja. Toda to je past, ki nas utegne pogubiti, saj se vse bolj izgubljamo v iluzijah in izgubljamo vez s samim seboj. Vzhodnjaki na to gledajo drugače, saj je njihova tradi­cija popolnoma drugačna, prav tako svetovnonazorska naravna­nost.

Smo kot marionete ogromnega civilizacijskega stroja, ki ni­tke do našega uma in okončin stresa čedalje hitreje in vse bolj neu­smil­jeno. Koliko časa bomo še potrebovali za spoznanje, da je človek ustvarjen za doseganje višjih ciljev, ne pa za tavanje v zača­ranem krogu strežbe svojim željam, iskanju užitkov in izgubljanju v strahovih?

Tu ne moremo mimo povezave strahu z ljubeznijo. Marsikdo si zmotno predstavlja, da je nasprotje ljubezni – sov­raštvo, a to ne drži. Sovraštvo in ljubezen sta si v resnici mnogo bliže, saj je sovraštvo nezavedna ljubezen, se pravi ljubezen, ki ni orientirana v pravo smer. Ljubezen in strah pa sta si neposredna nasprotnika. Strah našo že tako šibko ljubezen zatre. Več ko ga je, manj prostora os­taja ljubezni. Strah, zaskrbljenost, sebičnost in pohlep nas neprestano odvračajo od predajanja ljubezni. Dober način borbe s strahom je tako trdna vera v dobro, prepričanje, da bo vse šlo prav, in da se ne more zgoditi nič slabega. Saj se tudi tisto, kar je na prvi pogled slabo, na dolgi rok izkaže kot dobro. Poskušajmo osvojiti takšen pogled, uporabljajmo ga v praksi.

Strahu zgolj z razumom, zgolj na mentalni ravni torej, ni mogoče nevtrali­zirati, tako kot tudi ega ne. Potrebna je odločna volja, energijski naboj, ki se porodi takrat, ko nas podpira ljubezen. Ta je edina, ki nam lahko da potrebno moč, kajti ljubezen je najmočnejša sila v naravi, ki vzdržuje in oživlja vse stvarstvo. Soočenje s strahom je mnogo lažje, če si okrepljen z vero v ljubezen, s prepričanjem v dobro. Vera v ljubezen se lahko odraža kot trdno prepričanje, da nas bo Stvarnik obvaroval hudega. Močna vera, ki temelji na duhovnem spoznanju, je bila vedno temelj neustrašnosti. Človek, ki se ne opre na duhovno, v materialnosti zaman išče nezrušljivo oporo. Materialni svet je neizogibno podvržen razkroju, minljivosti, nedovršenosti, torej z izgubo, ki poraja strah. Temu lahko uideš le tako, da se zaveš svojega duhovnega bistva.

Zavedanje, da smo brezčasna, duhovna bitja, opremljena z vsemi potenciali Stvarnika, je moč, ob kateri se strah sesuje v prah. Takšno zavedanje zraste iz našega duhovnega napredka, ko presežemo omejitve materialnosti in s tem prostora in časa. Mi in Stvarnik smo v resnici eno. Ali si je mogoče zamišljati, da bi bilo Boga strah?

KONEC

Zoran Železnikar
Vir: http://www.prisluhni.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Boj-Strah-Vrednota-Pogum