Na blagajni večjega trgovskega centra je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjič prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje.

Gospa se je opravičila in mladenki razložila, ˝Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.˝

Blagajničarka ji je odgovorila ˝To je danes naš problem. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.˝

Imela je prav - naša generacija ni imela te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo mi vračali steklenice od mleka, brezalkoholnih pijač, in piva nazaj v trgovino. Trgovina jih je poslala nazaj v polnilnico kjer so jih očistili, sterilizirali in ponovno napolnili tako, da so se steklenice uporabljale znova in znova. Torej so resnično bile reciklirane. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V višja nadstropja smo hodili po stopnicah, ker nismo imeli dvigala ali tekočih stopnic v vsakem poslopju. Peš smo hodili do trgovin in nismo sedali v masivnega terenca s 300 KS samo, da se pripeljemo do konca ulice. Ampak ona je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V tistih časih smo prali plenice, ker takšnih za enkratno uporabo ni bilo. Sušili smo perilo na vrvi in ne v energijsko požrešnem stroju ki skuri do 2000 vatov - veter in sončna energija sta nam res sušila perilo v tistih časih. Otroci so nosili rabljena oblačila svojih bratov in sester in ne vedno nova. Ampak mlada dama je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo imeli en radio ali TV pri hiši - in ne TV v vsaki sobi. In TV je bil z majhnim ekranom velikosti robca in ne velikosti manjše države! V kuhinji smo sekljali in mešali na roke, ker nismo imeli električnega aparata za vsako najmanjše opravilo. Ko smo pakirali zlomljive stvari smo jih zavarovali s starim časopisom in ne s plastičnimi zrnci ali s plastičnim ovojem z mehurčki. Takrat tudi nismo zagnali bencinske kosilnice in kurili bencina, da pokosimo travo. Uporabljali smo koso ali mehansko kosilnico, ki smo jo morali potiskati naokrog. Naš fitness je bilo delo in nismo rabili trošiti elektrike v dragem fitness klubu na napravi za tek. Ampak ona ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Ko smo bili žejni smo pili iz studenca ali pipe namesto vode iz plastične posode, ki so jo pripeljali z drugega konca sveta. Prazna penkala smo znova napolnili s črnilom namesto, da bi kupovali vedno nova pisala, in menjavali smo britvice namesto, da bi vstran metali cele brivnike, ko britvica otopi. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Nazaj v starih časih smo se vozili z avtobusi in otroci so se v šolo vozili s kolesi ali pešačili namesto, da so spremenili svoje starše v 24-urne taksiste. V vsaki sobi smo imeli samo po eno vtičnico za elektriko in ne bloke vtičnic za napajanje ducat električnih naprav. In nismo rabili računalniško vodenih napravic za sprejem signala s 3000 kilometrov oddaljenega satelita samo, da najdemo najbljižnjo gostilno.

Ampak, ali ni žalostno, da sedanja generacija na veliko joče kako potratni smo bili mi starejši ljudje samo zato, ker nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih. Morda pa bo komu vseeno prišla prav naša naravna miselnost, ki izvira iz starih časov.