Ozonska luknja nad Antarktiko se je začela krčiti, so ugotovili raziskovalci iz Avstralije. Avstralci so prvi, ki so ugotovili zmanjšanje ozonske luknje v primerjavi s spomladanskimi povprečnimi vrednostmi, in to 22 let po podpisu montrealskega protokola o prepovedi uporabe ozonu škodljivih kemikalij.
Kemikalije vsako pomlad razjedajo ozon nad Antarktiko, njihova količina v atmosferi pa pada od začetka stoletja. Kljub temu so imeli do sedaj znanstveniki težave z merjenjem okrevanja ozonske plasti. Glavna težava so velike spremembe v ravneh ozona, ki ga v stratosferi nad Antarktiko izmerijo vsako pomlad, kar pomeni, da je luknja eno leto majhna, drugo leto pa spet velika. Zaradi teh nihanj znanstveniki še nekaj desetletij niso pričakovali, da bi lahko izmerili obnavljanje ozonske plasti.
Kljub temu pa je Murry Salby iz Univerze Macquarie iz Sydneyja skupaj s sodelavci ugotovil, kako ta nihanja izračunati in jih pravilno upoštevati pri izmeri ozonske plasti. Ko so to storili, so ugotovili, da se količina ozona nad Antarktiko počasi veča.
»Mislim, da je to prvi prepričljiv znanstveni dokaz za okrevanje ozonske plasti. Je prvi, pri katerem je statistična verjetnost dovolj velika, vzorec pa dovolj opazen, da mu je lahko verjeti,« je povedal podnebni znanstvenik pri univerzy Cantenbury iz Christchurcha na Novi Zelandiji Adrian McDonald.
Ozonska luknja nad Antarktiko se je začela krčiti, so ugotovili raziskovalci iz Avstralije. Avstralci so prvi, ki so ugotovili zmanjšanje ozonske luknje v primerjavi s spomladanskimi povprečnimi vrednostmi, in to 22 let po podpisu montrealskega protokola o prepovedi uporabe ozonu škodljivih kemikalij.
