Verodostojne statistike sicer ni, po nekih približnih ocenah pa naj bi se pri nas z motnjami hranjenja v vsakem razredu soočale tri do oet dijakinj in okoli 30 odstotkov študentk

Lepotni ideali, ki jih "forsirajo" mediji, modna in kozmetična industrija ter družba, katere značilnosti so velika materialna naravnanost, stiska s časom, vse bolj rahle družinske vezi in kriza vrednot - to so ugodni pogoji za razvoj tako imenovanih motenj hranjenja. S tem izrazom pri nas označujemo bolezni oziroma odvisnosti, povezane s hrano: anoreksijo, bulimijo in prenajedanje. Izraz motnje hranjenja po mnenju Ane Hromc, vodje Zavoda za psihosocialno pomoč z umetnostjo PU (Zavod PU) iz Ljubljane, ki pomaga osebam, ki imajo ta problem, ni preveč posrečen, saj navaja k sklepanju, da gre zgolj za motnjo, ne pa za resno, lahko celo smrtno nevarno bolezen.


Kolikšna je smrtnost zaradi anoreksije in bulimije pri nas, se ne ve - uradno za anoreksijo, bulimijo ali prenajedanjem v Sloveniji namreč ni umrl še nihče. Smrtnost je prikrita oziroma zakrita za drugimi vzroki: kot vzrok smrti se denimo navaja samomor, odpoved srca in ledvic in podobno. Uradna statistika seveda ne odraža realnega stanja.

Resnosti te bolezni se ne zavedamo dovolj. Marsikdo reče: "Ah, saj to je samo motnja". Žal to ne drži, pravi Hromčeva, gre za resno bolezen, ki jo je treba, ko je aktivna, zdraviti.

Tudi razširjenost pojava je prikrita. Verodostojnih podatkov sicer ni, a obstajajo ocene, da se z motnjami hranjenja v Sloveniji srečuje vse več mladih: kar tri do pet deklet v vsakem razredu srednje šole in 30 odstotkov študentk. Najbolj ogrožena je torej populacija med 15. in 25. letom starosti, lahko pa se motnje hranjenja pojavijo tudi pri mlajših ali starejših.

V glavnem je to problem žensk. Osebe, ki trpijo zaradi motnje hranjenja, lahko prehajajo iz ene v drugo obliko bolezni - en čas so denimo v fazi anoreksije, nato preidejo v fazo bulimije itd. - a ozadje je v vseh primerih isto.

Kaj sploh so motnje hranjenja? Strokovnjaki si niso edini.

Definicij stroke je več: da gre za motnjo naravne potrebe, za omamo z elementi zasvojenosti (s posebnostjo, da želi biti za razliko od drugih oblik zasvojenosti pri motnjah hranjenja zasvojenec pri svojem početju sam), pa da gre za zasvojenost, odvisnost ali bolezen. Opisne definicije pravijo, da je to zaplet na poti iskanja, način soočanja z življenjem, odgovor na doživljanje notranje stiske, napad na samega sebe, vdaja pred notranjimi in zunanjimi pritiski (ki jih lahko da sploh ni, ampak jih oseba subjektivno čuti kot takšne), spomin na tolažbo (ko so malčka potolažili s hrano) itd.

Negativni prizvok, krivda in sram

Bolezen je v začetnih fazah težko odkriti; in to še toliko bolj, ker motnjo hranjenja zaradi negativnega prizvoka, ki jo ima bolezen v družbi, ter sramu in krivde, ki jo zaradi tega že tako ali tako čuti, krivdo pa ji praviloma dodatno naloži še okolica, prizadeto dekle zelo trudi prikriti pred bližnjimi in celim svetom ter sama ne išče pomoči. "Zato je še kako pomembno, da se prepoznajo prvi znaki, ki lahko vodijo v bolezen," je nedavno na predavanju mariborskim socialnim delavkam dejala Hromčeva.

In na kaj bi morali biti pozorni? Zlasti na perfekcionizem, in to ne samo glede zunanje podobe, ampak na perfekcionizem nasploh: pri učenju, pospravljanju sobe itd., kajti "vsa bulimična, zlasti pa anoreksična dekleta so perfekcionistke." Pa na agresijo do sebe, ki se lahko izraža na primer v tem, da se dekleta denimo premalo oblečejo, da se porežejo in podobno, oziroma so agresivne do drugih, kar se izraža v izpadih jeze, besa. Pozorni bi morali biti tudi na debelost ali shujšanost, na zaprtost vase, depresivnost, žalost.

"Naloga socialnih delavcev je prepoznati motnje hranjenja in ukrepati - aktivirati starše, razredničarko - ter najti ustrezno rešitev," je socialnim delavkam dejala Ana Hromc. "Osebam, ki imajo motnje hranjenja, je treba pomagati pri samopodobi in samozavesti, treba jih je opogumiti in jim dati vedeti, da se motnjo hranjenja da premagati."

Z osebami, ki trpijo za to boleznijo, je treba delati na samopodobi, čustvih, pozitivnih reakcijah. In preventiva? "Najbolj uspešna preventiva je mlade učiti zdravega življenjskega sloga, pomagati jim postaviti trdne temelje, da se bodo v osebnostnem razvoju in iskanju osebne in spolne identitete odzivali na zdrav način. Mladi se tudi ne "polnijo" na pravi način: samo surfanje po internetu, mobitel, žuranje ni dovolj. V prostem času bi se morali igrati, se ukvarjati s tistim, kar jih zanima."

Zadnje leto 50 vključenih

Hromčeva se z zdravljenjem motenj hranjenja ukvarja od 1996. leta. Zadnje leto se je v Zavodu PU v Ljubljani zdravilo 50 oseb. Sprejemajo mlade nad 15. letom starosti, nanje pa se s prošnjami za pomoč obračajo tudi starši devet- in dvanajstletnic. Uspešnost programa je visoka, 90-odstotna. Država program zelo skromno finančno podpira; v glavnem se prebijajo z donacijami hvaležnih staršev.

Tatjana Vrbnjak
www.vecer.si