Dan se je začel prav nepričakovano. Po dolgi noči je Nik zgodaj zjutraj priskakljal iz svoje male špranjice, nevedoč da ga zunaj čaka njegov angel varuh, z novo nalogo.
Ob pogledu nanj, so mu njegove velike rjave očke kar zasijale in nasmeh se mu je povzpel do ušes. Ni mogel verjeti svojim očem, saj si je prav to želel, da bi končno lahko spoznal svojega angela varuha. Visoka postava, dolgi svetli lasje, snežno bela krila in širok nasmeh angela, je Nika spravila v zelo dobro voljo.
Ker je bil Nikec zelo majhen, mu je njegov angel ponudil kar svojo roko, da brž skoči na njo in se povzpne višje, tako da bosta med seboj lahko lažje komunicirala.
Angel mu je zaupal zgodbo o zelo nesrečni deklici. Ta deklica je že od nekdaj verjela v magične palčke, a nikoli ni dobila dokaza, da palčki resnično obstajajo. V obupu je poklicala svojega angela, ter mu zaupala svojo zgodbico in željo, o tem da že od nekdaj sanjari o palčkih. Prosila ga je, da če palčki resnično obstajajo, naj ji pošljejo veliko znamenje, katero sigurno ne bo zgrešila. Zato se je angel odločil prosti za pomoč Nika.
Nikova naloga pa je bila, da se sam domisli kako bo deklici dokazal, da res obstajajo ta magična bitja. Nik se je povzpel na angelova snežno bela krila, se ga dobro prijel in skupaj sta odletela proti mestu, kjer se bivala deklica. Skupaj sta pristala na zelo pisani strehi, ki je imela zelo velik dimnik. Nik je nepremišljeno skočil skozi dimnik, ki ga je vodil do dekličine sobe.
Po razmisleku, glede znamenja se je odločil, da ji na nočni omarici kar pusti svojo rumeno čepico, ki je bile resnično že zelo stara, doma pa mu je njegova palčica že pletla novo. Po opravljeni nalogi sta z angelom hitro odhitela proti gozdu, saj je že danilo, vedoč da se deklica lahko prav hitro zbudi. Nik je bil zelo zadovoljen s svojim delom in opravljeno nalogo. Z angelom sta se poslovila in si drug drugemu obljubila ponovno sodelovanje, ter tako oba odšla svojo pot z nasmeško na obrazu. |