|
||||||
|
|||||||
V novih Misterijih www.misteriji.si
Človek že od nekdaj poizkuša razvozlati skrivnost spočetja in rojstva
Razkriti skrivnost rojstva pomeni razvozlati posebno govorico, s katero bodoči
otrok komunicira s "planetarnimi božanstvi". Seveda pa moramo najprej
dokazati, da se dialog med nerojenim otrokom in kozmičnimi silami dejansko vzpostavi.
Če to drži, to pomeni, da otrok vsaj delno vpliva na porod. Po mnenju znanstvenika
Michela Gauquelina, ki je na to temo opravil obsežno raziskavo in napisal tudi
knjigo, naj bi fetus dejansko imel odločilno vlogo.
Avtor mehanizme poroda primerja z delovanjem avtomobila. Kdo zažene motor in
kdo z njim upravlja? Zakaj se nekega dne, devet mesecev po spočetju, materin
organizem loči od bitja, ki ga je vse dotlej varoval v svojih nedrjih?
Kot v svojem delu pojasnjuje Gauquelin, so številne raziskave uspele razvozlati skrivnost ure rojstva. Še posebej zanimiv je naslednji paradoks: človeški organizem poizkuša vsak tujek izločiti iz telesa, zaradi česar mnoge presaditve ne uspejo, plod pa se v materinem telesu ohrani devet mesecev. Potemtakem mora obstajati neke vrste fiziološka zavora, ki to omogoča. Če omenjeni mehanizem skušamo ponazoriti z avtomobilom, lahko rečemo, da se tudi avto ne more spustiti po hribu, če je zavora dobro zategnjena. Torej se lahko upravičeno vprašamo, katera fiziološka zavora omogoča, da se nekega določenega dne, ob določeni uri, začne porod. Tako kot vozilo potrebuje motor, tudi otrok potrebuje "nekaj", kar mu omogoča, da ob določenem času pride iz materinega telesa. Tisti "nekaj" je nedvomno materin uterus ali maternica. Kot je znano, je maternica močna mišica, ki s svojim močnim krčenjem predstavlja gibalo poroda. Toda kdo, ali bolje rečeno kaj je tisto, kar sproži maternične popadke in vodi porod? Je to fetus?
SKRIVNOSTNA ZAVORA
Kot kaže, je treba pozornost usmeriti v placento ali posteljico: organ, povezan
s fetusom, ki se razvija skupaj z njim. Do tretjega meseca nosečnosti preko
placente poteka izmenjava med materjo in fetusom. V naslednjih šestih mesecih
pa placenta prevzame endokrino vlogo, kar pomeni, da je ključnega pomena za
ohranjanje nosečnosti. Povedano na kratko: fetalni del placente, ki izhaja iz
iste oplojene celice kot fetus, ima enak genetski potencial. Fetalna placenta
izloča hormona estrogen in progesteron. Slednji zavira krčenje mišičnih vlaken
maternice, medtem ko ga estrogen vzpodbuja.
Iz povedanega lahko razberemo, da je progesteron zavora, ki preprečuje krčenje
maternice, s čimer določa natančen potek dogajanja in tako preprečuje, da bi
maternica plod zavrnila in da bi prišlo do abortusa ali prezgodnjega poroda
(nekako med tretjim in osmim mesecem nosečnosti). Gauquelin v svojem delu o
kozmičnih vplivih poroča tudi o izsledkih profesorja A. Csapa z Medical School
na Univerzi Saint Louis v Missouriju. Csapo meni, da potek nosečnosti uravnava
progesteron, ki ga proizvaja človeška placenta. Ko ta preneha delovati, to pomeni
konec nosečnosti.
Mehanizem se imenuje "progesteronska blokada". Csapo je to svojo
tezo in obstoj omenjenega mehanizma nazorno dokazal s številnimi inteligentnimi
poizkusi na mnogih vrstah živali. Znanstvenik pravi, da progesteron deluje lokalno
na maternico in namesto da bi deloval prek krvnega obtoka, kot je to na splošno
pri vseh hormonih, deluje neposredno in se progresivno širi v mišico. Lahko
bi rekli, da je to neke vrste psihološka "ročna zavora".
Leta 1959, ko je profesor Csapo utemeljil svojo teorijo, je naletel na presenetljiv
klinični primer dvojčkov, ki sta bila vsak v svoji ovojnici, med seboj ločeni
z maternico. Ta dvojčka pravzaprav sploh nista bila dvojčka, saj sta izšla iz
dveh različnih jajčec in sta se rodila v razmaku dveh mesecev. Količina progesterona
v materinem krvnem obtoku je bila ves čas nosečnosti enaka.
Kljub temu pa je "progesteronska zavora" pri enem od otrok popustila
prej. Ker je po Csapovem mnenju vsak od novorojencev imel svojo posteljico,
je progesteron iz posteljice prehajal neposredno v tisti del maternice, ki je
bil bližji, ne da bi šel skozi krvni obtok. Prav to pa je razlog, da je del
uterusa drugega otroka "kljuboval" dlje kot prvi. Če ne upoštevamo,
da je lokalni učinek progesterona dalj časa ohranil svojo zaviralno funkcijo.
Povedano na kratko, neprava dvojčka se nista rodila istega dne ob isti uri,
ker nista imela enake genetske zasnove.
Ta izjemni primer hkrati razodeva vlogo zarodkove posteljice. Pa si poglejmo,
kaj o tem pravi Csapo: "Lokalni učinek progesterona placente s pričetkom
poroda ne izgine". To pomeni, da po zaslugi progesterona posteljice fetus
ohrani možnost vplivanja na porod in ga je v vsakem trenutku zmožen zaustaviti.
Velika večina raziskovalcev potrjuje zaviralno vlogo lokalnega progesterona.
To pa ne pojasnjuje, zakaj se nekega določenega dne njegova vloga konča ter
zakaj in kako ta zavora popusti.
Na to vprašanje je bilo podanih že veliko razlag, med katerimi se zdi še najbolj
verjetna naslednja: fetus je sposoben določiti trenutek svojega rojstva, kar
pojasnjuje dialog s planetarnimi bogovi, ki smo ga omenili na začetku. S pomočjo
posebnih kozmičnih sporočil, ki delujejo v medsebojni povezavi s fetalno materjo,
fetus organizira in določa, kdaj je ugoden čas in kdaj so najbolj ugodni zvezdni
pogoji za njegov prihod na svet.
HIPOKRATOVE MISLI
Že Hipokrat, največji zdravnik antičnega sveta in oče medicine, je dejal, da
se, "kadar pride ugoden trenutek, otrok vznemiri, pretrga membrane, ki
ga obdajajo in pride iz materinega trebuha." Bil je prepričan, da fetus
neizpodbitno prispeva k svojemu rojstvu.
Nek drug učenjak, doktor G. C. Liggins z National Women's Hospital na Univerzi
v Aucklandu (Nova Zelandija), ki se je strinjal z omenjeno Hipokratovo trditvijo
in njegove študije še razširil, je prišel do zaključka, da vloga fetusa ni zgolj
mehanska, temveč opravlja tudi izjemno pomembno hormonsko funkcijo.
Liggins je na podlagi nekaterih eksperimentov ugotovil, da se otroci, ki imajo
lobanjsko dno, vendar nimajo možganov, ne rodijo takrat, kadar bi želeli, temveč
precej po predvidenem terminu poroda. Vendar pa se rodijo živi. Takšen otrok
nima hipofize in posledično tudi ne nadledvičnih žlez. Izhajajoč iz omenjene
ugotovitve je dr. Liggins na eksperimentalni ravni ugotavljal, ali so bile nadledvične
žleze fetusa zmožne vplivati na začetek rojstva. In izsledki so potrdili njegovo
intuicijo.
Torej so nadledvične žleze fetusa in hormoni, ki jih te žleze izločajo, sposobni
sprostiti zavoro in s tem sprožiti začetek rojstva. Nadledvične žleze fetusa
porabljajo progesteron za svoje lastne potrebe. Fetus raste, njegov tek se povečuje,
nivo progesterona se znižuje in tako zavora začne popuščati.
Nekateri strokovnjaki, med njimi tudi G. S. Dawes z Univerze v Oxfordu, so
soglasno podprli Ligginsovo odkritje. Dawes je Ligginsovo odkritje pospremil
z naslednjim komentarjem: "Končno nam neko odkritje nakazuje, da fetus,
potem ko se osvobodi svojega notranjega materničnega ovoja, ki ga je do tistega
trenutka varoval pred mrazom in svetlobo, sam izzove začetek rojstva."
SKRIVNOSTNI KOZMIČNI VPLIVI
Za otroka obstajajo različne možnosti oziroma načini prihoda na svet. K njegovemu
rojstvu pripomorejo različni dejavniki: mati, posteljica, fetus, zunanji dražljaji,
zdravnik … Najpomembnejša pa je nedvomno vzpostavitev občutljivih povezav med
različnimi hormoni, akcijami in reakcijami, ki izzovejo zaustavitev ali pa pospešitev
motorja maternice. Z zanesljivostjo lahko zatrdimo, da fetus neposredno ali
prek izločkov placente lahko porod sproži, pospeši ali zavre. To na nek način
pojasnjuje pojav silovitih krčev maternice in njihovega nenadnega izginotja
med porodom. Na nek način ima torej otrok možnost izbrati uro poroda.
Toda, ali res svobodno odloča? Dejansko nanj vseskozi delujejo skrivnostni
vplivi in med porodom se vzpostavi komunikacija z nebesnimi znamenji. Zanimivo
bi bilo razvozlati naslednjo uganko: če fetus prenaša signale maternici, mar
to pomeni, da jih od nje tudi prejema? In prav ta, za nas nezaznavna navodila,
ki prihajajo od zgoraj, so srčika celotnega mehanizma. Žal pa se pogosto zgodi,
da medicina vse prepogosto invazivno posega v občutljivi sistem in določi, kdaj
je čas, da se fetus rodi. Zdravniki z zdravili izzovejo umetne popadke. Ko zdravnik
določi, kdaj naj se otrok rodi, ob uri, ki jo določi zdravnik, s tem neizogibno
izgubi stik z Marsom in Venero, planeti, ki si jih je izbral …
SKRIVNOST PIŠČANČJEGA EMBRIA
Ko pride pravi trenutek, piščanček prebije jajčno lupino in pride na svet,
razen če nekaj trenutkov pred tem namesto njega tega ne stori kdo drug. Podobno
je tudi pri otroku. Če mu karkoli prepreči, da bi se rodil od "svoji"
uri, se izbriše planetarni vpliv na njegov značaj. Kadar uro poroda določi zdravnik,
se občutljivost fetusa na planetarne vplive ne more izraziti. In prav to je
s svojimi raziskavami dokazal Michel Gauquelin.
Sedaj pa s pomočjo piščančjega embria poizkušajmo prodreti v skrivnost čudovitega
mehanizma, imenovanega rojstvo. Kako piščančji embrio ve, kaj se dogaja zunaj
njegove lupine? Na vprašanje še najlažje odgovorimo, če se opremo na izsledke,
do katerih je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prišel profesor F. A.
Brown z mišmi. Med izvajanjem poizkusov, pri katerih je dal miš v nadzorovano
atmosfero, je ugotovil, da se ta ob Luninem dnevu nenavadno vede. Žival, ki
na noben način ni mogla videti Lune, se je vznemirila, še preden se je Luna
pokazala iznad horizonta, in se pomirila, ko je vzšla nad obzorjem. Izhajajoč
iz te ugotovitve se je Brownov sodelavec, dr. Leland Johnson, odločil proučiti
piščančji embrio. Na podlagi Brownovega opažanja je Johnson ugotovil, da poraba
kisika bodoče živali od sončnega vzhoda dalje narašča, ostaja preko celega dne
visoka, s sončnim zatonom pa se začne postopoma zmanjševati.
Pri vsem tem je treba upoštevati, da embrii niso nikoli videli ne sončnega
vzhoda ne zahoda, oziroma naraščanja in pojemanja sončne svetlobe, niti niso
zaznali temperaturnih sprememb, do katerih prihaja preko dneva. Kljub temu pa
je bila njihova presnova povsem enaka kot pri normalnih odraslih živalih. Do
četrtega dneva bi embrie lahko primerjali z rastlino, pozneje je vedenje embriov
v njihovi lupini enako obnašanju živali na dvorišču, ki sledijo ritmu dneva
in noči. Verjetno se sprašujete, kako je to mogoče. Strokovnjak za embriologijo
profesor V. Hamburger in njegov kolega dr. Babalan sta odkrila, da četrti ali
peti dan življenja (torej v obdobju, ko se je začel Johnsonov eksperiment) bodoči
piščanci niso imeli ne oči, ne mišic, ne živčnega sistema. Bili so torej enaki
kot žive rastline.
Pozneje pa se vse spremeni. Tako je bil sedmega dne piščančji embrio ne glede
na noč ali dan sposoben uravnavati svoj notranji metabolizem, čeprav ni nikoli
preživel niti enega dneva ali noči na prostem. Edina možna razlaga je po Brownovem
mnenju ta, da piščanec iz geofizikalnega okolja sprejema skrivnostne informacije,
ki mu omogočajo natančno prepoznavanje časa. Možno je torej, da piščanec v zaključni
fazi svojega razvoja razbije lupino prav zaradi vpliva zunanjih sil. Prav nič
absurdno ni niti razmišljanje, da ima tudi fetus v zaključni fazi svojega razvoja,
v temačnem okolju plodovnice v ovojih materinega jajčeca, enake sposobnosti
kot piščančji embrio, ujet v svoji kalcijevi lupini.
BIOLOŠKI METRONOM: MOŽGANSKI VALOVI
Obstajajo elektromagnetni valovi, tako imenovani ELF (Extremly Low Frequency),
katerih energija je zelo šibka, vendar pa jih nič ne more zaustaviti; ne Faradayeva
kletka, ne zidovi hiš in laboratorijev in ni izključeno, da prehajajo tudi skozi
človeško telo. Ti valovi, ki jih je leta 1960 proučeval dr. H. L. König iz Münchna,
se v velikih količinah širijo od sončnega vzhoda do zahoda. Valovi vplivajo
na klitje pšenice, na rast bakterij in tudi na človeka, in sicer tako, da zmanjšujejo
hitrost njegovih refleksov. Alfa žarki v možganih delujejo na povsem enaki frekvenci
kot ELF v zunanjem okolju. Ob vsem tem lahko domnevamo, da elektromagnetno polje
enake frekvence kot alfa žarki, ki jih proizvajajo človeški možgani, takšne
valove lahko modificira. Glede na to, da elektromagnetno polje izhaja iz naravnega
okolja Zemlje, se nehote porodi misel, da se na nek način "uglasi"
z alfa žarki v možganih, tako da se v človekovi glavi razvije nekakšen biološki
metronom.
Elektromagnetno polje bi potemtakem utegnilo spreminjati človekovo biološko
uro, oziroma ritem dneva in noči.
Raziskovalec R. Wewer z Max-Planckovega inštituta v Erling-Andechsu na Bavarskem
je to tudi laboratorijsko dokazal. Otrok, ki je med nosečnostjo v materinem
trebuhu izoliran od sveta, že zaznava signale iz vesolja in mogoče njegovi možgani
že delujejo kot nadzorni stolp, ki zmore sprejemati signale od zunaj ter s pomočjo
zapletenih mehanizmov prenaša ukaze celotnemu organizmu. Narava je hotela, da
je človeško bitje v trenutku rojstva ujeto v mrežo nevidnih nitk, ki prek skrivnostnih
koordinat povezujejo Zemljo in nebo.
SONCE, SREDIŠČE PLANETARNIH VPLIVOV
Sonce je nekakšno srce, ki uravnava krhki mehanizem planetov. Brez njega ne
bi bilo življenja. Sonce je s svojo močjo nenehno aktivno. Hkrati pa med svojimi
tako imenovanimi sončnimi izbruhi oddaja v prostor veliko več materije in svetlobe
kot običajno, v to svojo aktivnost pa na nek način vključuje tudi planete, saj
se vse dogajanje v Sončevem sistemu pač odraža na vsem ostalem. Sončeva aktivnost
vpliva na magnetno polje na Zemlji, slednja pa na svoj način vpliva na ljudi.
Človeški organizem dejansko zazna že najmanjše spremembe zemeljskega magnetizma.
Življenje že od najstarejših časov poteka v zemeljskem magnetnem polju. Velika
mati Zemlja, kot kaka ogromna maternica, s svojim magnetizmom vpliva na življenje
človeka. Povezava med učinkom planetov in magnetno delovanje v trenutku rojstva
je povsem dovolj, da dokažemo, da je učinek planetov pod okriljem Sonca. Zato
lahko zaključimo, da je geomagnetno vznemirjenje neke vrste termometer za sončno
aktivnost. Če srce Sonca utripa močneje, magnetni termometer to vznemirjenje
zvesto odraža na Zemlji. Kadar se srčni utrip sonca spet normalizira, magnetni
termometer to pomiritev prav tako zazna. To nam pomaga razumeti, zakaj otroci,
rojeni na zelo nemiren dan, to dogajanje občutijo. In obratno.
Rojstvo je velika avantura, ki nam pomaga doumeti, da vse stvari ubrano vibrirajo
in da celotno vesolje medsebojno deluje z živimi bitji. Življenje je velik misterij,
veliko večji in veliko bolj zapleten kot smo mislili doslej. Življenje je odraz
neskončnega duha neskončnega cikličnega nastajanja.
An. TP
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/AliFetusOdlocaORojstvu
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
