V novih Misterijih www.misteriji.si

Človek že od nekdaj poizkuša razvozlati skrivnost spočetja in rojstva

Razkriti skrivnost rojstva pomeni razvozlati posebno govorico, s katero bodoči otrok komunicira s "planetarnimi božanstvi". Seveda pa moramo najprej dokazati, da se dialog med nerojenim otrokom in kozmičnimi silami dejansko vzpostavi. Če to drži, to pomeni, da otrok vsaj delno vpliva na porod. Po mnenju znanstvenika Michela Gauquelina, ki je na to temo opravil obsežno raziskavo in napisal tudi knjigo, naj bi fetus dejansko imel odločilno vlogo.
Avtor mehanizme poroda primerja z delovanjem avtomobila. Kdo zažene motor in kdo z njim upravlja? Zakaj se nekega dne, devet mesecev po spočetju, materin organizem loči od bitja, ki ga je vse dotlej varoval v svojih nedrjih?

Kot v svojem delu pojasnjuje Gauquelin, so številne raziskave uspele razvozlati skrivnost ure rojstva. Še posebej zanimiv je naslednji paradoks: človeški organizem poizkuša vsak tujek izločiti iz telesa, zaradi česar mnoge presaditve ne uspejo, plod pa se v materinem telesu ohrani devet mesecev. Potemtakem mora obstajati neke vrste fiziološka zavora, ki to omogoča. Če omenjeni mehanizem skušamo ponazoriti z avtomobilom, lahko rečemo, da se tudi avto ne more spustiti po hribu, če je zavora dobro zategnjena. Torej se lahko upravičeno vprašamo, katera fiziološka zavora omogoča, da se nekega določenega dne, ob določeni uri, začne porod. Tako kot vozilo potrebuje motor, tudi otrok potrebuje "nekaj", kar mu omogoča, da ob določenem času pride iz materinega telesa. Tisti "nekaj" je nedvomno materin uterus ali maternica. Kot je znano, je maternica močna mišica, ki s svojim močnim krčenjem predstavlja gibalo poroda. Toda kdo, ali bolje rečeno kaj je tisto, kar sproži maternične popadke in vodi porod? Je to fetus?

SKRIVNOSTNA ZAVORA

Kot kaže, je treba pozornost usmeriti v placento ali posteljico: organ, povezan s fetusom, ki se razvija skupaj z njim. Do tretjega meseca nosečnosti preko placente poteka izmenjava med materjo in fetusom. V naslednjih šestih mesecih pa placenta prevzame endokrino vlogo, kar pomeni, da je ključnega pomena za ohranjanje nosečnosti. Povedano na kratko: fetalni del placente, ki izhaja iz iste oplojene celice kot fetus, ima enak genetski potencial. Fetalna placenta izloča hormona estrogen in progesteron. Slednji zavira krčenje mišičnih vlaken maternice, medtem ko ga estrogen vzpodbuja.

Iz povedanega lahko razberemo, da je progesteron zavora, ki preprečuje krčenje maternice, s čimer določa natančen potek dogajanja in tako preprečuje, da bi maternica plod zavrnila in da bi prišlo do abortusa ali prezgodnjega poroda (nekako med tretjim in osmim mesecem nosečnosti). Gauquelin v svojem delu o kozmičnih vplivih poroča tudi o izsledkih profesorja A. Csapa z Medical School na Univerzi Saint Louis v Missouriju. Csapo meni, da potek nosečnosti uravnava progesteron, ki ga proizvaja človeška placenta. Ko ta preneha delovati, to pomeni konec nosečnosti.

Mehanizem se imenuje "progesteronska blokada". Csapo je to svojo tezo in obstoj omenjenega mehanizma nazorno dokazal s številnimi inteligentnimi poizkusi na mnogih vrstah živali. Znanstvenik pravi, da progesteron deluje lokalno na maternico in namesto da bi deloval prek krvnega obtoka, kot je to na splošno pri vseh hormonih, deluje neposredno in se progresivno širi v mišico. Lahko bi rekli, da je to neke vrste psihološka "ročna zavora".

Leta 1959, ko je profesor Csapo utemeljil svojo teorijo, je naletel na presenetljiv klinični primer dvojčkov, ki sta bila vsak v svoji ovojnici, med seboj ločeni z maternico. Ta dvojčka pravzaprav sploh nista bila dvojčka, saj sta izšla iz dveh različnih jajčec in sta se rodila v razmaku dveh mesecev. Količina progesterona v materinem krvnem obtoku je bila ves čas nosečnosti enaka.

Kljub temu pa je "progesteronska zavora" pri enem od otrok popustila prej. Ker je po Csapovem mnenju vsak od novorojencev imel svojo posteljico, je progesteron iz posteljice prehajal neposredno v tisti del maternice, ki je bil bližji, ne da bi šel skozi krvni obtok. Prav to pa je razlog, da je del uterusa drugega otroka "kljuboval" dlje kot prvi. Če ne upoštevamo, da je lokalni učinek progesterona dalj časa ohranil svojo zaviralno funkcijo. Povedano na kratko, neprava dvojčka se nista rodila istega dne ob isti uri, ker nista imela enake genetske zasnove.

Ta izjemni primer hkrati razodeva vlogo zarodkove posteljice. Pa si poglejmo, kaj o tem pravi Csapo: "Lokalni učinek progesterona placente s pričetkom poroda ne izgine". To pomeni, da po zaslugi progesterona posteljice fetus ohrani možnost vplivanja na porod in ga je v vsakem trenutku zmožen zaustaviti. Velika večina raziskovalcev potrjuje zaviralno vlogo lokalnega progesterona. To pa ne pojasnjuje, zakaj se nekega določenega dne njegova vloga konča ter zakaj in kako ta zavora popusti.

Na to vprašanje je bilo podanih že veliko razlag, med katerimi se zdi še najbolj verjetna naslednja: fetus je sposoben določiti trenutek svojega rojstva, kar pojasnjuje dialog s planetarnimi bogovi, ki smo ga omenili na začetku. S pomočjo posebnih kozmičnih sporočil, ki delujejo v medsebojni povezavi s fetalno materjo, fetus organizira in določa, kdaj je ugoden čas in kdaj so najbolj ugodni zvezdni pogoji za njegov prihod na svet.

HIPOKRATOVE MISLI

Že Hipokrat, največji zdravnik antičnega sveta in oče medicine, je dejal, da se, "kadar pride ugoden trenutek, otrok vznemiri, pretrga membrane, ki ga obdajajo in pride iz materinega trebuha." Bil je prepričan, da fetus neizpodbitno prispeva k svojemu rojstvu.

Nek drug učenjak, doktor G. C. Liggins z National Women's Hospital na Univerzi v Aucklandu (Nova Zelandija), ki se je strinjal z omenjeno Hipokratovo trditvijo in njegove študije še razširil, je prišel do zaključka, da vloga fetusa ni zgolj mehanska, temveč opravlja tudi izjemno pomembno hormonsko funkcijo.

Liggins je na podlagi nekaterih eksperimentov ugotovil, da se otroci, ki imajo lobanjsko dno, vendar nimajo možganov, ne rodijo takrat, kadar bi želeli, temveč precej po predvidenem terminu poroda. Vendar pa se rodijo živi. Takšen otrok nima hipofize in posledično tudi ne nadledvičnih žlez. Izhajajoč iz omenjene ugotovitve je dr. Liggins na eksperimentalni ravni ugotavljal, ali so bile nadledvične žleze fetusa zmožne vplivati na začetek rojstva. In izsledki so potrdili njegovo intuicijo.

Torej so nadledvične žleze fetusa in hormoni, ki jih te žleze izločajo, sposobni sprostiti zavoro in s tem sprožiti začetek rojstva. Nadledvične žleze fetusa porabljajo progesteron za svoje lastne potrebe. Fetus raste, njegov tek se povečuje, nivo progesterona se znižuje in tako zavora začne popuščati.

Nekateri strokovnjaki, med njimi tudi G. S. Dawes z Univerze v Oxfordu, so soglasno podprli Ligginsovo odkritje. Dawes je Ligginsovo odkritje pospremil z naslednjim komentarjem: "Končno nam neko odkritje nakazuje, da fetus, potem ko se osvobodi svojega notranjega materničnega ovoja, ki ga je do tistega trenutka varoval pred mrazom in svetlobo, sam izzove začetek rojstva."

SKRIVNOSTNI KOZMIČNI VPLIVI

Za otroka obstajajo različne možnosti oziroma načini prihoda na svet. K njegovemu rojstvu pripomorejo različni dejavniki: mati, posteljica, fetus, zunanji dražljaji, zdravnik … Najpomembnejša pa je nedvomno vzpostavitev občutljivih povezav med različnimi hormoni, akcijami in reakcijami, ki izzovejo zaustavitev ali pa pospešitev motorja maternice. Z zanesljivostjo lahko zatrdimo, da fetus neposredno ali prek izločkov placente lahko porod sproži, pospeši ali zavre. To na nek način pojasnjuje pojav silovitih krčev maternice in njihovega nenadnega izginotja med porodom. Na nek način ima torej otrok možnost izbrati uro poroda.

Toda, ali res svobodno odloča? Dejansko nanj vseskozi delujejo skrivnostni vplivi in med porodom se vzpostavi komunikacija z nebesnimi znamenji. Zanimivo bi bilo razvozlati naslednjo uganko: če fetus prenaša signale maternici, mar to pomeni, da jih od nje tudi prejema? In prav ta, za nas nezaznavna navodila, ki prihajajo od zgoraj, so srčika celotnega mehanizma. Žal pa se pogosto zgodi, da medicina vse prepogosto invazivno posega v občutljivi sistem in določi, kdaj je čas, da se fetus rodi. Zdravniki z zdravili izzovejo umetne popadke. Ko zdravnik določi, kdaj naj se otrok rodi, ob uri, ki jo določi zdravnik, s tem neizogibno izgubi stik z Marsom in Venero, planeti, ki si jih je izbral …

SKRIVNOST PIŠČANČJEGA EMBRIA

Ko pride pravi trenutek, piščanček prebije jajčno lupino in pride na svet, razen če nekaj trenutkov pred tem namesto njega tega ne stori kdo drug. Podobno je tudi pri otroku. Če mu karkoli prepreči, da bi se rodil od "svoji" uri, se izbriše planetarni vpliv na njegov značaj. Kadar uro poroda določi zdravnik, se občutljivost fetusa na planetarne vplive ne more izraziti. In prav to je s svojimi raziskavami dokazal Michel Gauquelin.

Sedaj pa s pomočjo piščančjega embria poizkušajmo prodreti v skrivnost čudovitega mehanizma, imenovanega rojstvo. Kako piščančji embrio ve, kaj se dogaja zunaj njegove lupine? Na vprašanje še najlažje odgovorimo, če se opremo na izsledke, do katerih je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prišel profesor F. A. Brown z mišmi. Med izvajanjem poizkusov, pri katerih je dal miš v nadzorovano atmosfero, je ugotovil, da se ta ob Luninem dnevu nenavadno vede. Žival, ki na noben način ni mogla videti Lune, se je vznemirila, še preden se je Luna pokazala iznad horizonta, in se pomirila, ko je vzšla nad obzorjem. Izhajajoč iz te ugotovitve se je Brownov sodelavec, dr. Leland Johnson, odločil proučiti piščančji embrio. Na podlagi Brownovega opažanja je Johnson ugotovil, da poraba kisika bodoče živali od sončnega vzhoda dalje narašča, ostaja preko celega dne visoka, s sončnim zatonom pa se začne postopoma zmanjševati.

Pri vsem tem je treba upoštevati, da embrii niso nikoli videli ne sončnega vzhoda ne zahoda, oziroma naraščanja in pojemanja sončne svetlobe, niti niso zaznali temperaturnih sprememb, do katerih prihaja preko dneva. Kljub temu pa je bila njihova presnova povsem enaka kot pri normalnih odraslih živalih. Do četrtega dneva bi embrie lahko primerjali z rastlino, pozneje je vedenje embriov v njihovi lupini enako obnašanju živali na dvorišču, ki sledijo ritmu dneva in noči. Verjetno se sprašujete, kako je to mogoče. Strokovnjak za embriologijo profesor V. Hamburger in njegov kolega dr. Babalan sta odkrila, da četrti ali peti dan življenja (torej v obdobju, ko se je začel Johnsonov eksperiment) bodoči piščanci niso imeli ne oči, ne mišic, ne živčnega sistema. Bili so torej enaki kot žive rastline.

Pozneje pa se vse spremeni. Tako je bil sedmega dne piščančji embrio ne glede na noč ali dan sposoben uravnavati svoj notranji metabolizem, čeprav ni nikoli preživel niti enega dneva ali noči na prostem. Edina možna razlaga je po Brownovem mnenju ta, da piščanec iz geofizikalnega okolja sprejema skrivnostne informacije, ki mu omogočajo natančno prepoznavanje časa. Možno je torej, da piščanec v zaključni fazi svojega razvoja razbije lupino prav zaradi vpliva zunanjih sil. Prav nič absurdno ni niti razmišljanje, da ima tudi fetus v zaključni fazi svojega razvoja, v temačnem okolju plodovnice v ovojih materinega jajčeca, enake sposobnosti kot piščančji embrio, ujet v svoji kalcijevi lupini.

BIOLOŠKI METRONOM: MOŽGANSKI VALOVI

Obstajajo elektromagnetni valovi, tako imenovani ELF (Extremly Low Frequency), katerih energija je zelo šibka, vendar pa jih nič ne more zaustaviti; ne Faradayeva kletka, ne zidovi hiš in laboratorijev in ni izključeno, da prehajajo tudi skozi človeško telo. Ti valovi, ki jih je leta 1960 proučeval dr. H. L. König iz Münchna, se v velikih količinah širijo od sončnega vzhoda do zahoda. Valovi vplivajo na klitje pšenice, na rast bakterij in tudi na človeka, in sicer tako, da zmanjšujejo hitrost njegovih refleksov. Alfa žarki v možganih delujejo na povsem enaki frekvenci kot ELF v zunanjem okolju. Ob vsem tem lahko domnevamo, da elektromagnetno polje enake frekvence kot alfa žarki, ki jih proizvajajo človeški možgani, takšne valove lahko modificira. Glede na to, da elektromagnetno polje izhaja iz naravnega okolja Zemlje, se nehote porodi misel, da se na nek način "uglasi" z alfa žarki v možganih, tako da se v človekovi glavi razvije nekakšen biološki metronom.

Elektromagnetno polje bi potemtakem utegnilo spreminjati človekovo biološko uro, oziroma ritem dneva in noči.
Raziskovalec R. Wewer z Max-Planckovega inštituta v Erling-Andechsu na Bavarskem je to tudi laboratorijsko dokazal. Otrok, ki je med nosečnostjo v materinem trebuhu izoliran od sveta, že zaznava signale iz vesolja in mogoče njegovi možgani že delujejo kot nadzorni stolp, ki zmore sprejemati signale od zunaj ter s pomočjo zapletenih mehanizmov prenaša ukaze celotnemu organizmu. Narava je hotela, da je človeško bitje v trenutku rojstva ujeto v mrežo nevidnih nitk, ki prek skrivnostnih koordinat povezujejo Zemljo in nebo.

SONCE, SREDIŠČE PLANETARNIH VPLIVOV

Sonce je nekakšno srce, ki uravnava krhki mehanizem planetov. Brez njega ne bi bilo življenja. Sonce je s svojo močjo nenehno aktivno. Hkrati pa med svojimi tako imenovanimi sončnimi izbruhi oddaja v prostor veliko več materije in svetlobe kot običajno, v to svojo aktivnost pa na nek način vključuje tudi planete, saj se vse dogajanje v Sončevem sistemu pač odraža na vsem ostalem. Sončeva aktivnost vpliva na magnetno polje na Zemlji, slednja pa na svoj način vpliva na ljudi.

Človeški organizem dejansko zazna že najmanjše spremembe zemeljskega magnetizma. Življenje že od najstarejših časov poteka v zemeljskem magnetnem polju. Velika mati Zemlja, kot kaka ogromna maternica, s svojim magnetizmom vpliva na življenje človeka. Povezava med učinkom planetov in magnetno delovanje v trenutku rojstva je povsem dovolj, da dokažemo, da je učinek planetov pod okriljem Sonca. Zato lahko zaključimo, da je geomagnetno vznemirjenje neke vrste termometer za sončno aktivnost. Če srce Sonca utripa močneje, magnetni termometer to vznemirjenje zvesto odraža na Zemlji. Kadar se srčni utrip sonca spet normalizira, magnetni termometer to pomiritev prav tako zazna. To nam pomaga razumeti, zakaj otroci, rojeni na zelo nemiren dan, to dogajanje občutijo. In obratno.

Rojstvo je velika avantura, ki nam pomaga doumeti, da vse stvari ubrano vibrirajo in da celotno vesolje medsebojno deluje z živimi bitji. Življenje je velik misterij, veliko večji in veliko bolj zapleten kot smo mislili doslej. Življenje je odraz neskončnega duha neskončnega cikličnega nastajanja.

An. TP