Piše: Lucija Mulej

Bog in človek. Vera in razum. Večna dialektika, v katero se zaplete vsako človeško bitje.

Ateist naj bi bil človek, ki ne verjame. Vsaj v nič svetega. Pa si poglejmo, kaj o ateistu pravi SSKJ: kdor taji, ne priznava boga, brezbožnik: popoln ateist. Torej, ateist ne verjame v Boga. Vsekakor pa verjame v nekaj. Pravzaprav v marsikaj: moč, denar, oblast, lepoto, naključja, srečo, razum itd. Tudi tisti, ki verjame v Boga, lahko zaupa v prej naštete kategorije.

Predpogoj bivanja je ontološka varnost: varnost o tem, da je svet urejen, da ima smisel in še več, pomen. In namen. To ponavadi da vera, vera v karkoli že. Slepa vera v karkoli je kontraproduktivna. Prava vera je tista, ki je v ravnovesju.

»Zaupaj v Alaha in priveži kamelo« je rek, ki govori o veri, ki je v ravnovesju. Stori vse, kar je v tvoji moči, in šele na to računaj na podporo Boga (teist) ali naključja (ateist), ki te bo podprlo. Pred tem je nesmiselno prositi in upati v prazno.

Kdor upa, je obupan. Človek mora biti prepričan. Če hočete, človek mora zaupati, verovati. Up je pogosto izpraznjen vere v sebe. Up je stranska posledica razvajene osebe.

Pomoč. Komu pomagati? Lucius Annaeus Seneka (1.) ni brez razloga opozoril slednje: "Pomagaj tistemu, ki nosi breme, in ne onemu, ki ga je spustil poleg tebe na tla". Veliko ljudi pogosto ne naredi vsega, kar je v njihovih močeh in brez pravega razloga pričakujejo rešitev težav in neprilik; vendar, pogosto rešitev ne pride, saj je potrebno upoštevati Seneko, ki odraža kozmični zakon: "zaupaj v Alaha in priveži kamelo".

Ko naredimo vse, kar je v naših močeh, ko se iz vloge žrtve in ubožca postavimo na svoje noge, rešitve in podpora prihajajo iz vseh vetrov.

Vendar pa le vsi niso "dedični civilizacije" izobilja; so ljudje, ki nimajo ničesar, ki so oropani vsega. Zakon Alaha in kamele zanje nujno in vedno, ne velja. Vsaka izjema namreč potrjuje pravilo.

Porekli boste, zakaj se sploh piše o tem, zakaj ne gremo kar takoj v akcijo? Očiščen um, brez "uglašenega" moralnega kompasa, bi z akcijo zmanifestiral nenameravano reakcijo, ki bi lahko škodovala. Pisanje in avtorefleksija sta nujna elementa, tako kot so dejanja. Kontemplacija je inherentna samoinventuri, tj. mentalni higieni. Ne pozabite, naš namen sodi o posledicah, ne nujno dejanje, ki ga storimo zaradi različnih preigravanj (odkupovanje z dobroto npr.) kar se da optimalnih možnosti.

Iskanje večnih zakonov (2.) je zasidrano v evropsko znanstveno misel in ponazarja vero v večnost univerzalnega. Mnogi misleci, filozofi in znanstveniki so verjeli v kozmični red, ki so ga seveda (z novim vekom) razvijali onkraj konotacij na sveto, torej na nereligijske formacije. Ali ta red obstaja, ve vsak za sebe, konsenza o tem ni, saj različne šole in izročila variirajo osnovno slutnjo: nek red obstaja, a ga človeški razum težko akceptira.

Ste se kdaj vprašali, zakaj so določeni ljudje tako alergični na vero v Boga? Ne gre zgolj za nujnost ločevanja institucionalizirane vere in posamične individualne kreacije svetega; ne gre zgolj za križarske vojne, nasilna pokristjanjevanja, "kladivo, ki ubija čarovnice" (malleus maleificarum) – če zgolj omenimo nasilje rimokatoliškega izročila. Gre za nekaj več: če obstaja »Poslednja sodba«, če obstaja »Večnost«, ni več nepomembno, kako živimo in kaj mislimo. In ta strah, strah pred soočenjem s seboj in svojimi grehi, s Pravico, je tisti element, ki na mnoge deluje kot amnezija, v tem primeru hotene izgube spomina. Ni etično, da se vsebine svetega negira kot "šaro za bedake"; pravi pristop je poznavanje tako izročila "vere v razum" kot "vere v sveto" in se naknadno odločiti o enem in drugem.

Vir: http://www.gibanje.org