Raziskovanje notranjosti Afrike Prvi pomembnejši raziskovalci notranjosti Afrike so bili misijonarji. V 16. in 17. stoletju so prevladovali španski in portugalski, kasneje v 18. in 19. stoletju pa angleški in francoski misijonarji, katere so podpirala razna misijonarska društva. V 18. stoletju je Evropa poznala večinoma le afriške obale in spodnji tok Nila. Evropski narodi, predvsem višji sloji, so se zavedali vpliva svojih misijonarjev, zato so ustanavljali društva, ki so podpirala misijonarje pri njihovem pionirskem delu. Prve večje odprave v notranjost Afrike so se začele ob koncu 18. stoletja.
Prva raziskovanja je podprlo Društvo za raziskovanje notranjih območij Afrike (kasneje Afriško društvo), katerega člani so bili nekateri zelo bogati Angleži. To društvo je podprlo odpravo Munga Parka, ki je v letih 1795-97 in 1805-06 odkril večji del toka Nigra.
Angleža Denham in Clapperton sta v letih 1823-25 potovala na državne stroške od Tripolija (v današnji Libiji) čez Saharo ter raziskala območje naroda Hausa (današnja severna Nigerija).
Francoz Rene Caillies je v letih 1827-28 potoval od Rio Nuneza do Timbuktuja, čez Saharo do Tangera. Njegov podvig velja za toliko večjega, ker njegove odprave ni financirala država.
Nemca Krapf in Rebman sta v odpravi v letih 1847-49 kot prva Evropejca videla mt. Kenijo in najvišji vrh Afike - Kibo (na gori Kilimandžaro).
Nemec Heinrich Barth je v letih 1850-55 raziskoval območja srednjega in zahodnega Sudana. Deloval je, kot marsikateri drug neangleški misijonar, pod okriljem britanske vlade.
Angleški misionar David Livingstone je v času 1853-56 raziskal pot do Viktorijinih slapov, nato na zahod do Luande, nato pa nazaj do ustja Zambezija. Livingstone je s knjigo Misijonarska potovanja in raziskovanja navdušil takratno viktorijansko Anglijo za raziskovanje Afrike ter razvoj trgovine. V letih 1867-73 se je Livingstone posvetil raziskovanju zgornjega toka Konga. S svojimi knjižnimi deli je obogatel, vendar je pri raziskovalni dejavnosti vztrajal do smrti.
Burton in Speke sta leta 1858 raziskovala okolico jezera Tanganjika.
Speke in Grant sta v letih 1862-64 odkrila jezero Malavi.
Kot zadnje veliko raziskovalno potovanje velja pot ameriškega vojnega poročevalca Henryja Stanleyja, ki je prečkal Afriko od Zanzibarja do ustja Konga.
Pogumni misijonarji so bili junaki tistega časa. Svoja dejanja so opravljali s plemenitim namenom, da Afriko vključijo v tokove splošnega napredka. V tem času je veljalo za nepredstavljivo, da bi Afriko vpletli v politične interese tedanjih velesil. Glavni namen misijonarjev je bil združiti plemena v močne federacije, ki bi pridobivale surovine in nato pošteno trgovale z Evropo. Namenom misijonarjev je bilo naklonjeno tudi javno mnenje. Vlade velesil nad tem niso bile tako navdušene, saj so se zavedale slabosti, kot so npr. pomanjkanje prometnih poti, predvsem železnic, pogin živine v tropskem pasu in nasprotovanje trgovcev s sužnji.
Do leta 1875 je v evropskih državah prevladovalo mnenje, da Afrika kljub vsemu nima takšnega ekonomsko pomembnega bogastva, ki bi upravičilo tako drage investicije. Evropske vlade so kljub temu vse bolj širile svoja vplivna območja v Afriki.
Prvi pomembnejši raziskovalci notranjosti Afrike so bili misijonarji. V 16. in 17. stoletju so prevladovali španski in portugalski, kasneje v 18. in 19. stoletju pa angleški in francoski misijonarji, katere so podpirala razna misijonarska društva. V 18. stoletju je Evropa poznala večinoma le afriške obale in spodnji tok Nila. Evropski narodi, predvsem višji sloji, so se zavedali vpliva svojih misijonarjev, zato so ustanavljali društva, ki so podpirala misijonarje pri njihovem pionirskem delu. Prve večje odprave v notranjost Afrike so se začele ob koncu 18. stoletja.
