Začetek izkoriščanja
V tem času Afrika za Evropejce ni bila tako zanimiva kot Azija in Amerika. Glavna afriška izvozna produkta sta bila slonovina in zlato, medtem ko je takratna predindustrijska Evropa povpraševala predvsem po svili, začimbah, sladkorju in dišavah, česar Afrika takrat ni mogla proizvesti. Tudi vroče in soparno podnebje tropske Afrike je bilo za Evropejce vse prej kot ugodno. 
 
Na otokih ob afriški obali se je razvilo plantažno poljedelstvo. Tak način obdelovanja zemlje so Portugalci prenesli iz Kapverdskih otokov v Brazilijo, Španci pa iz Kanarskih otokov na Karibe. Plantažno poljedelstvo se je v Ameriki dobro razvijalo, vendar pa je začelo primanjkovati delovne sile, zaradi česar se je na afriških obalah začel lov na sužnje. V 16. in 17. stoletju so bili glavni dobavitelji sužnjev Portugalci.

V 17. stoletju so se v zahodni Evropi razvile velesile Nizozemska, Francija in Velika Britanija. Z naraščajočo gospodarsko močjo je narasla potreba po ceneni delovni sili - sužnjih. Vse tri države so se pridružile »lovu na sužnje« v zahodni Afriki, od koder so izpodrinili Portugalce, ki so odtlej lovili sužnje le v Angoli in na otoku Sao Tome.
 
Že v 18. stoletju je Velika Britanija postala glavna izvoznica sužnjev, saj je oskrbovala kar 50% ameriškega tržišča. Glavno območje »lova na sužnje« je bilo vzhodno od Zlate obale, kjer je bila poselitev največja. Območje med Zlato obalo in delto Nigra se je zato imenovalo Obala sužnjev.

Preobrat v Evropi

Do druge polovice 18. stoletja je bila Afrika glavni vir sužnjev. Trgovina s sužnji je bila tako donosna, da je zavirala razvoj ostale trgovine. Glavna izvoznica sužnjev je bila Velika Britanija, ki je oskrbovala več kot polovico tržišča. Suženjstvo se je razvilo do te mere, da so sužnje kupovali tudi za hišna opravila, največ prav v Veliki Britaniji. Lastniki sužnjev so postali tarča radikalnih kristjanov, ki so zahtevali prepoved suženjstva.

Nekaj desetletij kasneje, leta 1807, je britanski parlament sprejel zakon, po katerem je trgovina s sužnji postala nezakonita. Z dodatnim zakonom iz leta 1811 so za kršitelje predpisali zelo visoke kazni. Posledica je bila drastično znižana prodaja sužnjev. V ZDA so trgovino s sužnji prepovedali že leta 1808.
 
Takoj po sprejetju zakona o nezakoniti trgovini s sužnji je Velika Britanija začela pritiskati na ostale evropske države, da prepovedo trgovino s sužnji. Temu predlogu je ugodila Nizozemska leta 1814, Španija in Portugalska pa sta prodajo sužnjev le omejili.
 
  Okoli leta 1842 postane prevoz sužnjev nezakonita dejavnost. Takrat začne Velika Britanija kampanjo, da bi s svojim mogočnim ladjevjem nadzirala Atlantski ocean in onemogočala trgovino s sužnji.
 
Leta 1865, po zmagi Severa nad Jugom v ameriški državljanski vojni, je ukinjeno suženjstvo tudi na plantažah Kube in Brazilije. Svoj delež k zmanjšanju števila sužnjev so prispevali tudi krščanski misijonarji.
 
Ekonomske potrebe niso bile v sorazmerju z zakoni, zato suženjstvo ni bilo izkoreninjeno.

Se nadaljuje

novice.svarog.org