Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

Čas čarovniških procesov se prekriva z leti slabega vremena, lakote in bolezni
Nekateri menijo, naj preteklost pustimo pri miru. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Za nazaj ne moremo nič spremeniti. Ampak od našega odnosa do preteklosti je odvisno, kakšna bo naša prihodnost. In tudi zato se trudi raziskovati preteklost slovenski zgodovinar Sašo Radovanovič. Brska po žerjavici, kjer se še kadi, pa tudi tam, kjer je zemlja že prekrila vse sledove.

Izpod njegovega raziskovalnega peresa je izšlo že veliko knjig o zgodovini na naših tleh. Mi pa smo se z njim se pogovarjali o čarovniških procesih od šestnajstega do osemnajstega stoletja. Prenehali so se šele z reformami Marije Terezije (1717-1780). Ta je uvedla sodoben pravni sistem in splošno šolstvo, ki je postopoma odpravilo nevednost in praznovernost kmečkega prebivalstva.

O čarovniških procesih na slovenskem Štajerskem ste leta 1997 izdali knjigo »Bog se usmili uboge grešne duše. Amen.« Zdaj je izšla vaša nova knjiga »Čarovnice, hudičeve pomočnice ali svetnice« (na voljo na Misteriji.si). Kaj ste tu na novo, dodatno raziskali?
Skoraj trideset let je minilo od prve izdaje knjige o čarovniških procesih pri nas, in v tem času sem predvsem v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu našel kar nekaj gradiva. Pa tudi to še ni dokončno. Še vedno je nekaj gradiva ostalo neodkritega in neobdelanega. Poleg tega pa sem skušal sedaj osvetlili predvsem čas, v katerem so potekali čarovniški procesi. Ti so bili predvsem odraz časa in dogodkov, zaradi katerih so ljudje takrat iskali krivce za dogodke, katerih niso razumeli.

Kateri čas in dogodki so bili to?
Druga polovica šestnajstega in sedemnajsto stoletje je čas, ko se je dogajalo marsikaj, česar ljudje preprosto niso razumeli. Čarovniški procesi so bili le odsev sprememb, ki jih je doživljala tedanja družba na prehodu iz srednjega v novi vek.

To ni le čas novih zemljepisnih odkritij, kot je Amerika, ter napredka znanosti pod vplivom humanizma in renesanse. To je tudi čas nenehnih vojn med evropskimi vladarji ter spopadov med krščanstvom in novim ekspanzionizmom islama v podobi Turkov. Če k temu prištejemo še začetek verskega razkola in spopadov med katoliki in protestanti, epidemije kužnih bolezni, predvsem kuge, požare in poplave ter nenazadnje gospodarski zastoj, potem lažje razumemo brezglavost in zmedo ljudi, ki so v paničnem strahu iskali vidnega sovražnika in ga končno našli v čarovništvu, povezanem s hudičem. Vojnam, boleznim in verskemu razkolu pa se je pridružilo še nekaj, kar je še posebej zaznamovalo to obdobje.

Kaj pa je bilo to?
Mala ledena doba, ki je svoj vrhunec dosegla prav v šestnajstem in sedemnajstem stoletju. To obdobje regionalnega ohlajanja je bilo zlasti izrazito v Evropi od štirinajstega do devetnajstega stoletja. Intenziviralo se je med letoma 1560 in 1630 s svetovnim ledeniškim širjenjem, leto 1650 pa je prineslo začetek najhladnejših let tega obdobja in hladnejše zime v večini Evrope.

Zaradi širjenja ledenikov v sredini sedemnajstega stoletja so bile uničene mnoge kmetije in vasi v švicarskih Alpah. Kanali in reke v Veliki Britaniji in na Nizozemskem so tako zamrznili, da so omogočali drsanje in celo ledene sejme leta 1608 na reki Temzi. V sedemnajstem stoletju je bilo sneženje veliko močnejše kot prej ali kasneje, sneg pa se je obdržal veliko mesecev dlje kot danes.

Mnogo pomladi in poletij je bilo hladnih in deževnih. Še posebej med letoma 1560 in 1630, ko je nepredvidljivo vreme prinašalo večje število hudih poletnih in snežnih neviht z močnimi poplavami ter sušnih obdobij. Vse to je povzročilo veliko škodo v kmetijstvu, kar je pomenilo hudo pomanjkanje hrane in posledično lakoto.

Zaradi nje je v Franciji med letoma 1693 in 1694, na Norveškem med 1695 in 1696 in na Švedskem med 1696 in 1697 umrlo okoli deset odstotkov celotnega prebivalstva, v Estoniji in na Finskem pa v letih 1696 do 1697 kar petindvajset do petintrideset odstotkov. V sedemnajstem stoletju je iz nekaterih severnih področij Evrope izginilo vinogradništvo. Kmetijska proizvodnja pa je tako upadla, da so ljudje v Alpah in na obrobju živeli od kruha iz zmletih orehovih lupin, pomešanih z ječmenovo in ovseno moko.

Izmenjava dolgotrajnih hladnih in suhih obdobij je v večji del Evrope prinesla sušo, kar je povzročilo manjše pridelke, večjo smrtnost živine ter povečano število raznih bolezni pri ljudeh in živalih.

Kakšne posledice je to pustilo na ljudeh?
Posledice so bile večji nemiri med prebivalstvom, vključno z ropi in umori. Ljudje so iskali razlage za lakoto, bolezni in vojne v božji kazni ter delovanju hudiča in njegovih pomočnikov - čarovnikov in čarovnic. To nam potrjujejo prav čarovniški procesi, saj se leta teh procesov prekrivajo z leti posebej hladnega in suhega vremena ter lakote in bolezni. Opustošenja po neurjih, še posebej s točo, ter bolezni živine in ljudi so bile glavne obtožbe na čarovniških procesih: kuhanje nevihte s točo, čaranje bolezni ljudem in živini.

V šestnajstem in še posebej v sedemnajstem stoletju so pričeli povezovati vremenske spremembe z delom hudiča in z magijo. Začel se je sistematični lov na čarovnice, saj se je ukoreninilo prepričanje, da so bile čarovnice odgovorne za slabo vreme. Pripisovali so jim neposredne in posredne posledice male ledene dobe, krive naj bi bile za epidemije živalskih bolezni, za krave, ki so dajale premalo mleka, pozne spomladanske pozebe in pojave novih neznanih bolezni. Število čarovniških procesov se je na splošno povečevalo s padcem temperature in zmanjšalo, ko se je ta spet dvignila. Najhujša preganjanja čarovnic pa so sovpadala z leti lakote, ki so trajala tudi po celo desetletje.

Kakšno vlogo pa je imel hudič v čarovniških procesih?
Čarovniški procesi imajo svoje korenine v verovanju v hudiča in v blaznem strahu, ki je v preteklosti ljudi, tako preproste kot učene, prevzel že ob sami omembi njegovega imena. Vzrok za strah je bil hudič, satan ali peklenšček - izmišljeno mitološko bitje, ki preži na grešne duše ter nenehno spodbuja in povzroča zlo na svetu. V hudih časih, ko so se ljudje bali kuge, vojn in lakote, ko so se pred njihovimi očmi dogajale njim nedoumljive stvari, je njihova domišljija vse to preprosto pripisala hudiču.

V prvi knjigi pišete, da je zmotno mišljenje, da so čarovniške procese začenjale sodne oblasti, župnije ali gospoščine. Kdo jih je začenjal?
Sodna oblast, župnije ali gospoščine so imele od čarovniških procesov le precejšen finančni izpad, saj je iz obračunov stroškov teh procesov razvidno, da so bili za tiste, ki so jih vodili, prava zlata jama. Primerjava zaslužkov iz tistega časa nam pokaže enega poglavitnih vzrokov za vedno nove in obsežnejše čarovniške procese.

Večino procesov so z različnimi ovadbami začeli ali spodbudili ljudje sami. Marsikdaj se je zgodilo, da so kmetje linčali domnevnega čarovnika ali čarovnico, če se sodna oblast in gospostvo nista zmenili za njihove pritožbe in ovadbe. Vraževerje in praznoverje sta krivce za naravne nesreče, poplave, točo, sušo ali kužne bolezni našla med posebneži tistega časa. Lahko je šlo za zeliščarke, babice ali vedeževalke, ki so v mirnih in normalnih časih vzbujale zanimanje in so ljudem koristile. V času različnih nesreč pa je ljudska domišljija hitro povezala njihova znanja in dejavnosti s hudičem, ki je bil tako ali tako vzrok za vse zlo na zemlji.

Kdo pa je uvedel prakso čarovniških procesov, kot jih poznamo iz zgodovine?
Uvedla in dokončno razvila jih je cerkvena inkvizicija. Inkvizitorji so bili najprej le dominikanci, pozneje pa tudi frančiškani. Že leta 1239 je neka krivoverka pred sodiščem »priznala«, da je s pomočjo hudobnega duha letala iz Francije prek Alp v italijanski Milano.

Pod vplivom in delovanjem inkvizicije so dotlej ločena pojma čarovništvo in krivoverstvo združili v nov pojem modernega čarovništva. Čarovnica, po nemško Hexe, kar pomeni škodljivka polja, je bila odtlej ženska oseba, ki je s pomočjo hudiča škodovala ljudem in živalim ter je odpadla od prave cerkve, ker je hudiču izkazovala božjo čast.

Zakaj so čarovništvo pripisovali predvsem ženskam?
To je razumljivo, kajti že prejšnji čarovniki, povečini zastrupljevalci, so bili pretežno ženske. In ker je bil hudič po splošnem pojmovanju moškega spola, so prišle pri nečistovanju s hudičem v prvi vrsti v poštev ženske. To so dokazovali s tem, da je ženska tako biološko kakor tudi metafizično manjvredna. Po Bibliji je bila ustvarjena iz krivega rebra - rebra na prsih, ki je zvito in hkrati obrnjeno proti moškemu.

Iz tega sledi, da je ženska svojo biološko in racionalno nepopolnost skušala nadomestiti z lažjo, zvijačo in lakomnostjo. Tako je denimo Eva dvomila v besede Boga in zapeljala Adama. Ženska je potemtakem po naravi slaba, hitreje dvomi v vero in jo tudi hitreje zanika, kar je bila podlaga za čarovništvo.

V prvi knjigi pišete, da je bilo skozi enajst stoletij usmrčenih okoli devet in pol milijonov ljudi … Kaj vas žene pri raziskovanju temačne zgodovine človeštva? Imate zadoščenje, da je storjeno prav pravici, resnici, vesti?
Če dobro pogledamo, je vsa človeška zgodovina temačna. Ljudje, narodi se povzpenjajo na plečih drugih ljudi in narodov. In zgodovina je v bistvu odprta knjiga obtožbe človeštva - vojne, suženjstvo, preganjanje drugačnih, množični poboji v imenu civilizacije, ideologije … V bistvu skušam najti v zgodovini tisto, kar naj bi nas delalo človeške, in včasih mi celo uspe.

S svojimi knjigami ste na nek način tudi osvobodili, pomirili duše žrtev …
Čarovniški procesi so bili svojevrsten paradoks. Krščanska vera je v šestnajstem in sedemnajstem stoletju ne le vplivala na ljudi, temveč je pogojevala njihova življenja. Kako resno so takrat jemali vero, nam pokažejo verske vojne med protestanti in rimokatoličani; te so svoj višek dosegle v tridesetletni vojni (1618-1648), ki je huje opustošila srednjo Evropo kot vse turške vojne in vpadi skupaj. Vsakdan tako plemstva, meščanstva in še posebej preprostega kmečkega prebivalstva je bil prežet s krščansko vero in s tem tudi vero v posmrtno življenje oziroma nesmrtnost duše.

In prav v tem dejstvu se skriva tragedija čarovniških procesov. Kuhanje vremena, neurij s točo in zmrzali, jahanje na kmečkih orodjih in živalih po zraku ter druženje in občevanje s hudičem se danes zdi povsem nesmiselno. Toda v šestnajstem in sedemnajstem stoletju je velika večina v tako početje verjela povsem enako, kot je bila prepričana, da je Zemlja ravna plošča. Tako so tudi obtoženke in obtoženci, pa tudi njihovi sodniki in mučitelji, verjeli v vse to.

Tragedija pa je bila v tem, da so obtoženke vedele, da očitanega niso počele. Obenem so se zavedale, da jih bo lažno priznanje pakta s hudičem stalo zveličanja, saj bodo s tem zatajile svojega Boga. Velika večina jih na žalost ni zdržala nečloveških muk, ki so lahko trajale dneve in dneve. Zato so bile v obupni želji, da jih prenehajo mučiti, pripravljene priznati vse, kar so hoteli od njih slišati. Toda nekaj jih kljub vsem neznosnim mukam ni hotelo oziroma niso mogle priznati krivde, saj so vedele, da bodo z lažjo izgubile svojo nesmrtno dušo.

Tako so prenekatere umrle v nečloveškem trpljenju, toda z zavestjo, da bo njihova duša rešena in s tem zveličana. Nastala je absurdna situacija, ko so sodišča, ki so obtoženkam z izsiljenim priznanjem hotela rešiti njihovo dušo, pravzaprav povzročila prav nasprotno: zaradi lažnega priznanja so njihovo dušo predala hudiču. Zato so bile ženske, ki so umrle med mučenjem, pravzaprav mučenice krščanske vere, saj so bile pripravljene umreti zanjo in za rešitev svoje nesmrtne duše.

Mnogi ne morejo prenesti opisov čarovniških procesov. Kako se vi soočate s tem?
Žalostno je, da nas človeška tragedija enega človeka prizadene, medtem ko ob trpljenju celih narodov, Ukrajina, Gaza ..., ostajamo bolj ali manj ravnodušni. Žal pa je zgodovina človeštva preprežena z obojim. Najlažje bi bilo odmisliti trpljenje posameznikov, vendar žal ne gre. Zato skušam najti tudi v ravnanju mučiteljev razloge in vzroke za njihovo delovanje. Kajti najlažje je obsojati, mnogo težje pa je razumeti. In vedno je dobro, da se človek vpraša, kako pa bi ravnal jaz?

Zakaj so se čarovniški procesi razširili po vsej Evropi, v južni Italiji, Benetkah in Rimu pa so bili skoraj neznan pojav?
Čarovniški procesi niso bili časovno enakomerno razporejeni po Evropi, saj razmere in čas niso bili enako ugodni za njihov nastanek. Vzroki zanje so bili vedno zunanji - dogodki, ki so močno zamajali celotno družbo in povzročili skupinsko psihozo ogroženosti in odrešitve v iskanju krivcev. Zanimivo je, da je bilo najmanj čarovniških procesov v pravoslavnih deželah in praktično enako v rimokatoliških kot protestantskih. Vzrokov za to pa je precej in tema za mlajše zgodovinarje.

Pri nas je v sedemnajstem stoletju petindevetdeset odstotkov ljudi živelo na podeželju. Njihov svet je bil omejen na bližnjo okolico. Novice so potovale dneve in tedne in so jih prenašali krošnjarji, vojaki, potepuhi. In med njimi so bile govorice takšne in drugačne. Vse ostalo pa so izvedeli od lokalnega župnika pri nedeljskih mašah. Mest, kot jih poznamo danes, ni bilo.

Maribor je imel v sedemnajstem stoletju skupaj s predmestji med tisoč petsto in dva tisoč prebivalcev; malo večji stanovanjski kompleks danes jih ima več. Večina ljudi je bilo nepismenih. Šol, razen v mestih, ni bilo. In še te so bile za tiste, ki so si jo lahko privoščili. Zato je primerjava, denimo z Beneško državo, neprimerna, saj so bile Benetke mestna republika, trgovska in tudi znanstvena velesila tistega časa.

Leta 2022 je katalonski regionalni parlament uradno pomilostil več kot sedemsto žensk, ki so bile med petnajstim in osemnajstim stoletjem usmrčene zaradi čarovništva. S tem so želeli rehabilitirati spomin na ženske, ki so jih zaradi obtožb o čarovništvu pred več stoletji mučili in usmrtili. Ali bi moral tudi slovenski parlament pomilostiti žrtve čarovniških procesov na naših tleh? Zakaj je to pomembno?
Žal so mi razložili, da čarovniških procesov po sodni poti danes ni možno razveljaviti. Lahko pa jih simbolično razveljavi slovenski parlament. Prav zato smo se s kolegi odločili, da podamo pobudo slovenskemu parlamentu, da simbolično razveljavi obsodbe, izrečene v čarovniških procesih. Podobno so to že storili v ZDA, ko je parlament zvezne države Massachusetts razveljavil obsodbe v razvpitem Salemskem čarovniškem procesu. Marca bomo podali pobudo parlamentu, potem pa se bomo potrudili, da bi vsem žrtvam čarovniških procesov postavili spominsko obeležje v Slovenskih goricah, kjer je bilo središče preganjanja čarovnic.

Mislim, da človeštvo danes potrebuje takšno dejanje in tudi spomenik, kajti oboje bo opomnik, da tudi v današnjem času potekajo »čarovniški procesi«, da so in da bodo okoli nas ljudje, ki so drugačni, ki drugače razmišljajo in katere tudi danes preganjajo samo zato, ker niso enaki!

Tatjana Svete

SLIKA: Sašo Radovanovič (Foto T. Svete)