Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20250128102448670

Prešeren dvesto let pred časom petek, 31. januar 2025 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si S svojim pesniškim ustvarjenjem je dvignil slovenski jezik na svetovno prepoznavnost France Prešeren (1800-1849) je naš največji pesnik, biser in genij evropskih in svetovnih razsežnosti. S svojim pesniškim ustvarjenjem je dvignil naš jezik na visoko evropsko raven oziroma na svetovno prepoznavnost. Premalo ga poznamo in o njem še danes kroži vse preveč neresnic, podtikanj in tudi nerazumevanja njegovega pesniškega poslanstva. Pravega Prešerna nam je v svojih knjigah približal slovenski pisatelj mag. Ivan Sivec, ki velja za največjega živečega poznavalca Prešernovega življenja in dela. Z njim smo se pogovarjali o njem, po katerem imamo državni praznik, Prešernov dan, in besedilo naše himne Zdravljica, na katero smo ponosni prav vsi Slovenci. O Prešernu še danes kroži mnogo polresnic. Bržkone so plod tedanjih razmer. Bil je odličen pravnik, ki so se ga bali. Branil je nižji sloj in kmete. Pravica mu je bila nad denarjem. Razlikovanje ljudi iz različnih družbenih slojev se mu je zdelo krivično. Pesmi je pisal v kranjskem jeziku, ko so vsi intelektualci govorili nemško. Slabšalno so mu rekli »pesnik ljubezni«. Vzrokov za njegovo omalovaževanje je bilo tedaj več kot dovolj. Kaj vse nas še danes učijo o njem, kar ne drži? Predvsem je velik nesmisel, že prava neumnost, da ga prikazujejo kot ženskarja, pijanca, razuzdanca. Kdor tako govori o njem, bržčas ni prebral nobene Prešernove pesmi ali pa je ni dojel v vsej njeni globini in širini. Za vsa klevetanja ni nobenih dokazov, obstajajo samo čenče tistih, ki mu ne bi radi priznali njegove veličine. To pa so bili nekdaj predvsem nemško govoreči prebivalci Ljubljane in pa njihovi podrepniki, nemškutarji. O Prešernu ste napisali kar pet knjig. Zagotovo bo tudi ponatis vašega odličnega »Ribčevega dohtarja«, ki je pravkar izšel pri Ara založbi*, pripomogel, da ga bolje spoznamo … Veseli me, da se resnica o Prešernu vse bolj širi in da bo čim več bralcev odkrilo Prešernov genialni lik in predvsem njegovo večno poezijo. Zdi se mi, da se stanje vendarle izboljšuje in da prav državni praznik veliko pripomore k temu. Moje knjige so samo skromen prispevek k temu, da spoznamo pravega Prešerna. Za knjigo Ribčev dohtar sem opravil precej dolgo in pestro raziskovalno pot. Skoraj prepričan sem, da nobenemu bralcu ob njej ne bo dolgčas in da bo izvedel o našem največjem pesniku precej novega. V knjigi odlično opisujete njegovo življenje od rojstva do smrti, dobo in razmere, v katerih je živel in ustvarjal. V uvodu pišete, da vam je Prešeren narekoval to knjigo. In res se bere, kot bi jo pripovedoval pesnik sam. Kako ste ga proučevali, da se vam je tako približal? Vsak po svoje hodi za Prešernom. Tisti, ki ga v zreli dobi svojega življenja odkrijejo, ga začnejo spoštovati in občudovati. Sam sem to storil šele pri vojakih, ko sem sam napisal Sonetni venec po njegovem vzoru. Tedaj sem dal pred njim klobuk za zmeraj dol. Po pisanju Venca sem dobil občutek, da sva postala prijatelja oziroma da mi je dovolil, da se smem pogovarjati z njim. Sčasoma mi je povsem zlezel pod kožo. V naši hiši imamo tri njegove spominke. Najprej njegovo veliko podobo, ki jo je naslikal pesnik in pisatelj Ivan Malavašič. Ko sem naredil magisterij, so mi žena in otroci podarili prelepo sliko Prešernovega trga z njegovim spomenikom. Seveda pa imam v hiši tudi njegovo Zdravljico. Zdi se mi, da nobena slovenska hiša ne bi smela biti brez naše himne. Tako se s Prešernom srečujem vsak dan, vsako uro. Ko napišem kako pesem, si neskromno rečem: »Saj ni tako slabo.« A kje je še Prešeren! Z drugimi besedami: Prešeren je del mojega in našega življenja. Zato se mi ni bilo težko pritihotapiti v njegovo dušo. Prešeren je pisal pesmi iz svoje duše. Kako bi opisali njegovo dušo? Prešernova duša je bila široka in globoka, sila razgledana, visoko intelektualna, slovensko čuteča, vse ljudi ljubeča. Pa tudi bogaboječa, čeprav mu očitajo prav nasprotno. Kako pomemben je bil Prešeren kot narodni buditelj? Kako velika je njegova vloga pri tem, da imamo Slovenci danes svojo državo, da govorimo in pišemo v maternem jeziku? Za slednje ima eno največjih zaslug. Treba je upoštevati, da so tedaj vsi intelektualci študirali samo v nemščini, da so bile vse šole v habsburški monarhiji velike ponemčevalnice, vsi tisti, ki so se izražali v maternem jeziku, pa za oblasti primitivni pastirji. Če ne bi bilo Trubarja, Prešerna, Cankarja in podobnih velikih slovenskih duhov, bi danes imeli za uradni jezik - nemščino. Ko pa nekdo napiše knjigo v našem jeziku, ko ustvari visoko pesem, ko se izkaže kot izreden stilist, se več ne da zanikati, da smo svoj in samosvoj narod. Prešeren je Slovence o tem s svojo poezijo ozavestil še pred pomladjo narodov. Bil je velik korak pred mnogimi drugimi buditelji. Je eden najmočnejših temeljev našega jezika, kulture in slovenstva nasploh. Za kar nekaj stvari, za katere se je on boril, se borimo še danes, zato je Prešeren še vedno aktualen ... Svet postaja z globalizacijo, tehničnim napredkom in slabimi državniki povsem drugačen, kot je bil pred petdesetimi, stotimi leti. Še posebno mali narodi smo ogroženi. Velika nevarnost obstaja, da bomo Slovenci kmalu izginili iz zgodovine. Ali da bomo postali Indijanci v lastni državi. Na srečo vseh nas, ki ne pristajamo na vsesplošno izenačenje, imamo Poezije in druge vrhunce umetnosti, ki bodo vedno pokazale tujcem svetlo slovensko luč tudi v prihodnosti. Prešeren je izdal eno knjigo, a z veliko duhovno močjo. Poezije. Izšle so leta 1847. V čem vidite veličino njegovih pesmi? Čeprav je bil samotni jezdec skozi čas, so Prešernove Poezije tisti biser umetnosti, ki se sveti skozi našo zgodovino že skoraj sto osemdeset let. In nam razsvetljuje slovensko nebo. Vsaka njegova pesem je dragulj, ki nam bogati dušo, naš obstoj, našo sedanjost in prihodnost. Potrebno je samo, da si vsaj ob prazniku v miru na glas preberemo vsaj eno njegovo pesem. In ob njej globoko razmislimo. Tako lahko spoznamo, da je bil Prešeren dvesto let pred svojim časom. Šele dandanes se mu začenjamo približevati, ga spoštovati in občudovati. Zdi pa se mi, da smo šele na začetku te poti. Napisali ste roman »Julija iz Sonetnega venca«. Kakšno vlogo je imela Julija v njegovem življenju? Primičeva Julija je seveda samo pesniški subjekt. Velik nesmisel je, ko celo mnogi literarni zgodovinarji pišejo, da se je France iz Vrbe želel priženiti v veliko Primičevo trgovsko hišo. Je pa res, da je bila Julija kot hči nemških bogatašev zelo primerna, da ji je posvetil Venec, saj je samo tako lahko z njim razburkal ljubljansko zaspano samovšečnost, pokazal nemškemu svetu, da smo Kranjci oziroma Slovenci povsem enakovreden narod vsem drugim, da imamo svoj ponos, samozavest, izvirno ustvarjalnost. Mnogi pesniki, tudi tisti, ki jih lahko primerjamo s Prešernom, so si svoje muze izmišljali. Ribčev dohtar, kot so mu pravili Vrbljani, pa je bil toliko smel, da si je upal Sonetni venec nameniti prav določeni ljubljanski nevesti. Če je ne bi bilo, bi si jo moral izmisliti. Na srečo pa je bila, on pa je bil dovolj drzen, da si je upal dregniti v nemški svet. V knjigi »Prešernova prva ljubezen« ste osvetlili, da je Prešeren prekinil odnos z Marijo Klun iz Gradca, ker je ta govorila le nemško in ker mu je dejala, da bodo iz njega naredili gospoda. Zakaj se je vsemu temu odpovedal? Zelo dobro vprašanje! Prav v ljubezni do tega nemško govorečega dekleta je skrito bistvo Prešernovega ustvarjanja. Marija Kljun je hodila na oddih na Goričico, to je zdaj del Domžal, Prešeren pa se je večkrat mudil pri tamkajšnjem župniku. Tako sta se nehote srečevala in se veliko pogovarjala. Seveda samo v nemščini. Kmalu sta se zaljubila in večkrat odšla pod roko na sprehod po Mengeškem polju. Predstavljam si, da sta se obrnila prav pod oknom mojega delovnega kabineta. V meglicah jutra ju večkrat prav razločno vidim … Obstaja pa tudi dejstvo, da mu je Marija, ko je France doktoriral, pisala: »Čim prej pridi v Gradec. Oče so za tebe že pripravili odvetniško pisarno. Iz tebe bomo naredili gospoda!« Zadnji stavek je Prešerna tako zmotil, da je z dekletom takoj prekinil vse stike. Bil je preponosen, prevelik svobodoljub, v njem je bil premočen duh freigeista, da bi dovolil, da bi kdo skušal narediti iz njega gospoda. Predvsem pa to prekinitev razumem v smislu, da se je France zavedal, da bi, če bi odšel v Gradec in tam zastavil s svojim odvetniškim delom, izgubil tla pod nogami. Konec bi bilo z njegovim pesnjenjem v maternem jeziku, preprosto ne bi mogel ustvariti takih pesnitev, kot sta Sonetni venec in Krst pri Savici. Sam v sebi pa je čutil moč, da to vendarle lahko naredi. Zato se je zavestno odločil za slovenstvo, za svoj narod, za svojo prvo in največjo ljubezen - za domovino. V knjigi »Resnica o Prešernu« pišete, da je bilo v tistem času napisati in objaviti tako dolgo, globoko, iskreno samoizpoved v verzih v slovenskem jeziku, »Sonetni venec«, približno tako, kot bi z raketo odpotoval na Luno. To je bila tedaj povsem nemogoča in neverjetna stvar. Zakaj? Do tedaj smo imeli Slovenci samo zelo prijetne Vodnikove pesmi, ustvarjene pretežno v meri alpske poskočnice, torej vse skupaj še na ravni ljudske poezije. Prešeren pa se je s svojimi stvaritvami povzpel visoko na evropsko in svetovno raven, ustvaril nam je visoko pesem, kakšne niso imeli niti vsi drugi, tako imenovani veliki narodi. In to v času, ko so vsi intelektualci govorili in pisali pretežno v nemškem jeziku. Kranjščina oziroma slovenščina pa je bila zanje jezik kmetov, rokodelcev in podobnih – za nemško govoreče ljudi - obrobnežev. Če ponavljamo njegove pesmi, ali ta ritem ali vsebina pesmi vpliva tudi na nas, kot naj bi denimo blagodejno vplivala Mozartova glasba? Vsekakor. Ker so metrično točne, ker so odlično rimane, ker nam hkrati prikažejo duh tistega časa in se dotikajo tudi današnjih dni, vsaka Prešernova pesem blagodejno vpliva tudi na našo zavest in samozavest. Blaži bolečino, nam daje ponos, nam vrača pristno slovensko podobo. Prešeren je o vzroku nezlatega veka Slovencev napisal: »Prišli bi že bili Slovencem zlati časi, ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi.« Bi se kot pisatelj strinjali z njim? Žal zlati časi še niso prišli in bržčas nikoli ne bodo. Res pa je, da v Sloveniji vsak dan izide pet do šest knjig, da smo narod pesnikov, da je objavljenih na stotine pesniških zbirk. V vsaki pa je vsaj kakšen mali svetel kristal. To pa je dobro. Kar je zapisano, ne bo več zbrisano. In čeprav je Prešeren nedosegljiv ideal, vsak, ki je v življenju napisal nekaj rim oziroma nekaj vrstic, vsaj od daleč zasluti tudi našega največjega pesnika. Kdor ustvarja, ne more blefirati, še posebno sebi ne. Kaj pa bi danes Prešeren sporočil Slovencem, če bi vas obiskal v vašem kabinetu? Vse je zapisano v Zdravljici. To je zagotovo pesem za vse nas, za vse generacije, za vse sosede in za vse ljudi sveta. A na žalost ob himni samo vstanemo, jo zavestno ali vsaj podzavestno zapojemo, ko pa se usedemo, smo že v drugem svetu. Prepričan sem, da bi se morali k Prešernu večkrat vračati. Da pa bi lažje stopili v njegov svet, je dobro prebrati vsaj knjigo Ribčev dohtar. Tatjana Svete * Knjiga Ivana Sivca »Ribčev dohtar« je dosegljiva na Misteriji.si in 051/307 777. SLIKA: Ivan Sivec ob sliki Prešernovega spomenika v Ljubljani s svojimi petimi knjigami o Prešernu in njegovi muzi Juliji. (Foto T. Svete) Komentarji (0) www.pozitivke.net