Njuno delovanje je namreč nasprotno obenem pa skrito, tako se jih komaj loči.
Narava je vijačna in jih mnogo zvabi, zaplete in goljufa, ter ima vedno le sebe za cilj.
Milost pa hodi v preproščini, ogiblje se vsega slabega videza in ne nastavlja prevar.
Narava noče, da bi jo kdo pritiskal ali zmagoval, noče se podvreči ne biti podložna.
Milost si pa prizadeva za mrtvenje, ustavlja se čutnosti, rada je pokorna, rada premagana, noče rabiti svobode, rada je v strahu in ni željna gospodovanja.
Narava dela le zase in gleda kak dobiček bi dobila od drugega.
Milost pa ne gleda na svojo korist in za svoje ugodje ampak bolj na to kar bi bilo dobro za druge.
Narava rada sprejema čast in hvalo, milost pa zvesto dajo vso čast Bogu.
Narava se boji, da bi jo zasramovali in zaničevali, milost ne.
Narava ima rada nenavadne in lepe reči in sovraži vsakdanje.
Milosti so ljube preproste in nizke reči.
Narava gleda na posvetno, vesela je častnega dobička in se razjezi zavoljo kake majhne besede.
Milost pa skrbi za večno in ni jezna zavoljo trdih besed.
Narava je pohlepna, raje prejema, kako daje.
Milost je plemenita in ima svoje za skupno in z malim je zadovoljna.
Narava ljubi stvari, svoje telo, ničemurnosti in prazne pogovore.
Milost pa vabi k krepostim.
Narava ljudi zunanjo tolažbo, milost pa notranjo tolažbo.
Kako deluje narava in kako milost.
