Gre se za iz ljubezni brezpogojno sprejemanje človeka takega kot je, brez želja po posedovanju in brez zavračanja, brez navezanosti, ki bi rada prisvojila lepše dele njega, ali grajala kar mu ni po očesu všeč.
Kakorkoli človek je tak kot je, nekdo je lep in urejen, nekdo je delal cel dan in gre domov neurejen, vendar lepota je v obeh, če nekaj doživljamo kot lepše, pa ne vidimo resnice, in je to samo merilo lepote šablona, po kateri merimo, ki pa zagrne pristno, doživljanje človeka in je to doživljanje očesa in tako doživljanje očesa, nikoli ni in tudi ne more biti realno.
Človek očesa gleda, če bo videl kaj lepšega. Notranji človek vidi pravo resnično stanje biti vsega, kakor hoče izvorni Bog, in tudi prav ravna, saj ga, kjer je treba on pouči, pa tudi pravo ravnanje popolnoma ljubi.
Ne išče v ljudeh tiste jasnosti, ki jo mora imeti sam.
Na primer, nekdo se iz dna srca ljubeče obrne na njega. Vendar dojel je to človek sam, to mu ni dal ta, ki se je ljubeče obrnil na njega, on mu je dal nekaj ljubečih besed, če je pa človek to pristno dojel, da je tako odprt, je to njegova kvaliteta.
Le v pristnem brezpogojnem medsebojnem, dojemanju, je pravo res vse ljubeče ravnanje, nič manj kot to in nič drugega.
Kajti tudi, če je od koga darovano to, da človek pristno dojame, je to tako nesebično neosebno in ta, ki mu je to daroval, ne potrebuje v povračilo nič, saj je resničnemu človeku plačilo, da to da, in da ta ki mu je dal, začne pristno dojemati, torej že ob daru to postane čudovita last tistemu, ki je mu bilo dano.
Ne sanjajmo, kaj vse to omogoča, pravilno pa živimo v vseh treh primerih, k temu, s tem, in v temu.
Človek očesa
