Medtem ko spremljamo začetek podnebnega zloma na planetarni ravni, so se svetovni voditelji na že 29. podnebni konferenci OZN pogajali o tem, kako pri že tako povsem nezadostnem podnebnem ukrepanju ne bi še nazadovali.
Minister Kumer naj bi bil nad rezultati pogajanj razočaran, v Sloveniji pa se je ministrstvo pod njegovim vodstvom uklonilo pritiskom gospodarskih interesnih združenj ter se odpovedalo ukinitvi subvencij fosilnim gorivom. V Umanoteri zato Vlado RS pozivamo, naj se drži svojih zavez in v Podnebni zakon ponovno vključi člen o odpravi subvencij za fosilna goriva.
Medtem ko običajni ljudje nosijo breme vse hujših posledic podnebne krize in drugih družbenih kriz, bodo izpusti toplogrednih plinov tudi v letu 2024 dosegli zgodovinski rekord, prav tako profiti fosilnih gigantov in naraščajoče bogastvo svetovnih milijarderjev. Julija 2024 so bili zabeleženi trije najbolj vroči dnevi doslej, s trenutnimi podnebnimi politikami smo na poti k dvigu globalne povprečne temperature za najmanj 2,7 °C, na že 29. podnebnem vrhu pa nam gospodarski in politični centri moči še utrjujejo pot v podnebni in družbeni zlom.
ODMIK OD TEMELJNE ZAVEZE K OPUŠČANJU FOSILNIH GORIV
Če so na COP28 svetovni voditelji po skoraj treh desetletjih srečanj naposled le uspeli sprejeti - sicer nezavezujoč - sporazum, ki poziva k prehodu stran od fosilnih goriv, pa na letošnji konferenci dogovarjanja o krepitvi povsem nezadostnega ukrepanja na področju opuščanja fosilnih goriv niso bila prioriteta na dnevnem redu. Še več, pogajanja so bila na tako nizki ravni, da so bila prizadevanja nekaterih usmerjena zgolj v to, kako ne bi prišlo do nazadovanja glede na lanskoletne skromne zaključke v Dubaju.
KAKŠNA JE PRI TEM VLOGA SLOVENIJE?
Čeprav je minister nad razpletom letošnjega podnebnega vrha izrazil veliko nezadovoljstvo, pa se njegove tamkajšnje izjave ne ujemajo z delovanjem doma. Iz zadnjega osnutka Podnebnega zakona, ki je trenutno v medresorski obravnavi, je namreč Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo pod pritiski organizacij kapitala (npr. GZS) in finančnega ministrstva v celoti odstranilo točko o ukinitvi subvencij fosilnih goriv, čeprav gre za enega ključnih ukrepov za postopno opuščanje fosilnih goriv in s tem doseganje podnebnih ciljev.
V oči bode tudi dejstvo, da se je v Bakuju slovensko vojsko predstavljalo kot primer dobre prakse ozelenjevanja vojske, istočasno pa je Državni zbor sprejel proračun za naslednji dve leti, ki namenja rekordne zneske Ministrstvu za obrambo in drastično povečuje javna sredstva za oboroževanje.
Ajda Cafun iz Umanotere ob tem izpostavlja, da “vlada v času zaostrovanja podnebne krize, družbenih neenakosti in razgradnje javnih storitev še povečuje izdatke za orožje in vojne, namesto da bi slednje namenila za javno zdravstvo, stanovanja, javni potniški promet, zagotavljanje čiste in dostopne energije za vse ter za krepitev zaščite pred podnebnimi katastrofami - torej za dejanske družbene potrebe”.
NEZADOSTNE ZAVEZE NA PODROČJU PODNEBNIH FINANC
Krepitev sredstev za prehod stran od fosilnih goriv in prilagajanje na posledice podnebnih sprememb pa ni nujna samo na ravni Slovenije, temveč še toliko bolj na mednarodnem nivoju. Brez bistveno večje nepovratne finančne pomoči državam globalnega juga je namreč reševanje podnebne krize obsojeno na propad.
Pri čemer tu niti ne govorimo o mednarodni solidarnosti s strani držav globalnega severa, temveč o odplačilu ogromnega podnebnega dolga, ki ga imajo slednje do držav globalnega juga. Samo Evropa (22 %) in Severna Amerika (27 %) sta skupaj prispevali približno polovico vseh zgodovinskih izpustov, čeprav v teh delih sveta živi zgolj desetina svetovnega prebivalstva (vir). Hkrati so ravno mnoge države globalnega juga na prvi bojni črti podnebnega zloma in trpijo - tako zaradi geografskih značilnosti kot tudi zaradi manjših finančnih in tehnoloških zmožnosti - najhujše posledice podnebne krize.
Na letošnji podnebni konferenci sprejeti dogovor o 300 milijardah dolarjev sredstev na leto za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe ter kritje izgub in škode v državah globalnega juga je tako povsem nezadosten. Je bistveno nižji od zahteve t. i. držav v razvoju po vsaj 1,3 bilijona dolarjev letne pomoči do leta 2035, kaj šele od dejanskih potreb teh držav, ki so po ocenah ZN še nekajkrat višje.
Še dodaten problem tega finančnega dogovora pa je, da ne gre v celoti za nepovratna sredstva, temveč v veliki meri tudi za posojila in kredite, kar pomeni nadaljnje izčrpavanje teh držav s strani globalnega severa. Ob tem v Umanoteri poudarjajo, da bi že samo z 2-odstotnim davkom na premoženje svetovnih milijarderjev, ki so za podnebno krizo in neukrepanje najbolj odgovorni, lahko na letni ravni zbrali vsa sredstva iz sprejetega dogovora.
KAKO NAPREJ?
Po skoraj treh desetletjih podnebnih konferenc, ki niso prinesle potrebnih sprememb, se čas za ukrepanje neizprosno izteka. Iz podnebne in drugih družbenih kriz nas ne bodo rešili tisti, ki so za trenutno stanje odgovorni, torej gospodarski in politični centri moči, ki sprejemajo odločitve v skladu s profitnimi interesi kapitala in ne v skladu s potrebami ljudi ter omejitvami planeta.* Samo pomislimo na dejstvo, da je na letošnjem podnebnem vrhu (poleg samega predsedstva) za ohranjanje fosilnih goriv lobiralo skoraj 2000 fosilnih lobistov, leto pred tem celo 2500.
Ajda Cafun iz Umanotere za konec izpostavlja: “Potrebne spremembe bomo lahko dosegli le z množičnim organiziranjem in gradnjo kolektivne moči od spodaj, s katero se bomo zoperstavili interesom kapitala in si prizadevali za temeljno socialno-ekološko preobrazbo družbe v skladu z dejanskimi družbenimi potrebami in znotraj omejitev planeta.”
* Več o tem, kako nas onesnaževalna elita vodi v podnebni zlom, lahko preberete v Umanoterini študiji o ekonomskih in ogljičnih neenakostih v Sloveniji in svetu. |