Z vse manj zmot in zablod, da jih prav neškodljivo in sistematsko popolnoma odpravimo.
Mislimo, da nam prinaša srečo neko bitje, dogodek, kraj , ne!
Čim mislimo, da nam nekaj prinaša srečo ali nesrečo, smo se ujeli v najbolj zahrbtno miselno loterijo igre o sreči. Kajti srce ne misli, srce vendar doživlja, dojema in odloča, za nekaj, vemo pa, kaj v mislih potem nastane, če ni zavestno in dojema napačno.
Čim misliš, da ti nekaj prinaša srečo, je to prvi korak v nesrečo, pa ne zato, ker je kdo dober ali slab, ampak, ker se že premalo zavedaš iz česa in v čem sreča obstaja, kakšna je prava pot v njo, in kako sreča kjer je ni, res na pravi osnovi v resnici prav nastaja, v rasti k celoti, tudi medsebojnega spoštovanja.
Celo Božja pomoč je lahko zelo šibka in mala pri slepem verovanju, čeprav za nas naredi velike stvari, kajti gre se vendarle za pravo dovzetnost, ki edina omogoča prave življenjske poti.
Prav je ne nasedati lepim besedam, pa tudi zelo mučno za tega, ki je tak, sprejeti spoštovanje, ne pa dati res tega vrednemu - ponavljam res tega vrednemu, nenevarnega najsplošnejšega.
Ah mi ljudje radi damo, manj ali pa več, celo največje spoštovanje, tja kamor ne spada, tam pa kjer ne damo nič, pa nekaj res neškodljivega in res povsem dobrega dobimo.
Velikokrat je tako, pišem iz osebne mladostne izkušnje te lastne nevednosti.
Čim je res čista vest, pa tudi s tem darom je treba res popolnoma prav ravnati, kakor tudi z vsem ostalim, ter ti stvari, ki ti niso dale sreče, ne dajo v srce prevelike nesreče, so to dovzetna in plodna tla za pot srečo, ker lahko vse prav dojameš v nepristranskih korakih zavestno in prav preideš v res prav živeti, ne da bi se slepo in fanatično za neka oprijemal.
Kako radi obsojamo druge, ker nam ne dajo to, kar smo pričakovali, da smo se sami zmotili glede tega, pa v sebi zatajimo.
Velikokrat k temu privede tudi medsebojna nespoštljivost, ker smo en od drugega pričakovali kdo ve kaj, pa čeprav zelo skromno obojestransko ali samo na eni strani.
Tudi če smo bili nevedni, pa ne poslušali res dobrega nasveta.
Mislimo nekdo bi nam moral dati vsaj to, če je človek res popolnoma nepravilen, smo vendarle sami prej spregledali, zaradi takšnega ali drugačnega razloga, kadar v njem ni niti minimuma dobrote.
Nespoštljive komunikacije, in življenje na tej osnovi, so vir zvitosti, zahrbtnosti in nasilja.
Tega naj se z vso budnostjo povsem zavestno čuva vsak.
Najnevarnejše od vsega so edino dobro odigrane spoštljive komunikacije.
Tam je človek cel, v laži navidezne spoštljivosti, celo gre tako daleč, da še sam verjame, da je tako in so zelo zavajajoče v njih, se zaradi česa zlahka nasede.
Nespoštljive komunikacije, in življenje na tej osnovi, so vir zvitosti, zahrbtnosti in nasilja.
So znak tihega sovraštva.
Ko se ti v takšnem ali drugačnem nezadovoljstvu z nečim, hoče vsiliti, da bi komunikacija so življenje potekalo na zajedljivi ali kakršni koli nepravilni ravni bodimo pazljivi, kajti v tem nastaja vse drugo kot prav.
To napravi bitje tako, zastrto pred Božjim, da ga človek ne dojema prav.
Kajti tudi kdor ljubi iz vsega srca Boga, takšni in drugačni konflikti in sile, ki vse to podpirajo, naredijo vse, da ga človek ne dojema prav, saj vejo da kot tak ne more biti povsem zvest resnici.
Napačne sile, ki vse obrnejo v napačno tako rade v srcu žrtve, ustvarijo in vzgojijo največjo in najhujšo laž, da Bog ni vreden tvoje ljubezni.
Z vse manj zmot in zablod, da jih prav neškodljivo in sistematsko popolnoma odpravimo.
