Denar poganja ta svet … in ga hkrati tudi uničuje, zasužnjuje ter sili v razvoj, ki ga usmerja le potencialni dobiček za vlagatelje.

Hrana, ki je zrasla na zemlji in pod nebom, ne prinaša toliko dobička kot hidroponika in pridelava v laboratorijih. Pred kratkim je podjetje Savor ponosno predstavilo maslo, ki ga je izdelalo iz CO2 brez česarkoli biološkega. V resnici gre za termokemični proces, podoben predelavi fosilnih goriv.

Tisti, ki se vsak dan znova lahko prepričamo, kako vitalne, okusne in kakovostne so sorte, ki so hranile številne generacije in nabirale izkušnje v naših tleh, ne potrebujemo »genomsko dodelanih« semen.

Res potrebujemo otroka po naročilu in kloniranega hišnega ljubljenčka?
So za vsak šport in obliko rekreacije res nujna posebna oblačila? Moramo res plačati, da telovadimo, plešemo ali da nas kdo samo posluša in ponudi robček, da se lahko zjočemo? Na Japonskem je to razvita storitev - oseba, s katero se lahko pogovarjate in vas posluša v zameno za plačilo.

Denar je poskrbel, da je danes »monetizirano« domala vse. Narave in storitev zmanjkuje, zato je pred vrati še zaračunavanje ogljičnega odtisa in uporabe elektrike ob »napravih urah«, kmalu pa se bodo verjetno spomnili še česa.

Denar je lačen!
Od kod takšna sla po zaračunavanju vsega? Preprosto iz narave obstoječega finančnega sistema, ki obstaja le tako, da ga hranimo.
Če pod današnjimi pogoji najamete posojilo za 100.000 evrov, boste v desetih letih morali vrniti 130.000 evrov. Kako boste ustvarili 30 odstotkov več, če ne tako, da povečate svoje prihodke in najdete še kaj, s čimer bi se dalo »delati denar«.

V enakem položaju je tudi država, ki si nenehno izposoja denar, da bi vzdrževala svoj obstoj. Odvisno od zadolženosti in aktualne cene denarja gre 10-20 odstotkov od vseh zbranih davkov in prihodkov države bančnikom, ki so nam »dali denar«. To pomeni, da moramo tudi vsi državljani, ki zaradi tega plačujemo vse višje davke, v cene svojih storitev in izdelkov vgraditi še tisti delež, s katerim hranimo finančne sisteme.

Tudi podjetja morajo kupovati opremo, repromaterial in prevozna sredstva, zato v ceni vsakega izdelka vse večji odstotek pomenijo stroški kreditov, lizingov, bančnih garancij, provizij … V vsem, kar kupimo, dejansko dobršen odstotek le »hrani denar«.

Vrhunec takšne lakote denarja so sanje bančnikov, da digitalizirajo vse naše transakcije z digitalno valuto (CBDC), ki jo bodo lahko nadzirale, dovoljevale ali prepovedovale in neposredno tudi obdavčevale.

Obstaja izhod?
Denar ne ustvarja denarja - ustvarjati ga moramo ljudje. Mi smo tisti, ki ustvarimo nekaj vrednega za druge ljudi, in to lahko počnemo z denarjem ali brez njega. Prej bomo to dojeli, prej bomo videli številne možnosti za družbo obilja, ki ne bo usmerjena le v to, da hrani denar.
Ko ljudje sodelujejo in izmenjujejo svoja znanja, veščine in presežke, je veriga izmenjave zelo kratka in v njej ni treba »hraniti« še kopice posrednikov in tistih, ki nam tiskajo bankovce ali na računih vpisujejo številke.

Dobro delujoče skupnosti številne potrebe svojih članov zadovoljijo, ne da bi za to potrebovale denar. Včasih nismo potrebovali patronažnih služb, hospica, varstva starejših in otrok, animatorjev za otroke …, ker je vse to zmogla delujoča in sočutna družina. Danes vsak starostnik utopično pričakuje, da mu bo ministrstvo za socialno prihodnost dodelilo plačanega asistenta, fizioterapevta, patronažno medicinsko pomoč in brezplačne prevoze.

Rešitev je le v skupnosti
Danes je vse več ljudi, ki znova gradijo skupnosti, ki jih je turbokapitalizem razgradil. Nastajajo neprofitna in socialna podjetja, zadruge, kooperative in društva, ki delujejo in za osnovni cilj nimajo ustvarjanja dobička.

Ljudje se združujejo tudi zato, da bi si pomagali in skupaj dosegali, kar je za posameznika nedosegljivo ali preveč zahtevno.

Ni nujno, da se vsi vrnemo na kmetije, da bi bili prehransko varni. Lahko živimo v mestu in občasno gremo pomagat kmetom. Lahko skupaj sooskrbujemo živali ali obdelujemo skupinske njive, kot to počnejo v društvu Samooskrbni.net. Ohraniti lokalna tradicionalna semena je prevelik izziv za posameznika, če pa si delo razdelimo, kot to že počnejo v različnih društvih, lahko zagotovimo odličen semenski material in prehransko varnost za lokalno skupnost.

Ni nujno, da je vsak usposobljen za zeliščarstvo, čebelarstvo, divjerasle rastline, vlaganje in shranjevanje. Dovolj je, da imamo v skupnosti eno ali dve osebi, ki to obvladata, preostali bodo pomagali in na koncu bo vsega dovolj za vse.

Da ne omenjam, da ima vsaka slovenska hiša toliko orodja in pripomočkov, ki bi jih bilo mogoče vsaj petkrat bolj izkoristiti.

Sobivanje
Vsa društva in organizacije, ki se ukvarjajo z modeli sobivanja, navajajo, da je to najbolj ekonomičen model, ki prinaša več blaginje za vse. V času, ko se pojavlja vse več skritih davkov v obliki plačila infrastrukture, postaja življenje manjših družin vse bolj obdavčeno.

Komunala vam zaračuna zabojnik za smeti, ne glede na to, ali ga polnijo ena, dve ali tri osebe. Znesek za internet ali TV-naročnino je enak, ne glede na to, ali v gospodinjstvu živijo ena ali štiri osebe. Novi izračun, po katerem bomo plačali predvsem angažirano moč pri elektriki, bo tudi najbolj prizadel enočlanske družine.

Na kateri točki se bo individualnost umaknila ekonomiji skupnosti? Prej ko se naučimo sodelovati in združevati moči, prej bomo zgradili področja naše nove humane ekonomije. Bomo čakali, da nam pred tem vzamejo vse, ali se bomo zmigali, dokler je prehod še vedno lahko udoben in prijazen?

Vandana Shiva
»Spomnim se Zuckerbergovega govora na Harvardu. Dejal je, da bo 99 odstotkov ljudi nekoristnih.

Mogoče v vašem svetu, gospod Zuckerberg. V resničnem svetu pa lahko vsak prispeva. Ko en odstotek reče, da je 99 odstotkov neuporabnih, je čas, da 99 odstotkov reče: ‘Pravzaprav so vaše ideje precej neuporabne za nas. Ustvarili bomo lepše, ki so bolj radodarne in solidarne ter imajo več potenciala za prinašanje sreče.’«

Avtor: Sanja Lončar

Vir: www.zazdravje.net