Kadar sem žalostna,
jočem ali pojem.
Kadar ne morem
z besedami na dan
ali se naveličam razlagati
svoja občutja, misli, čustva,
pričnem pesniti.
Kadar sem presenečena,
da me najde sreča,
lijem solze ganjenosti.
Kadar sem ponosna, se vzravnam...
Kadar si hočem dati duška
in si zares prisluhniti,
se zamislim,
snujem pesmi svoje duše.
Kadar potrebujem družbo,
če je nimam ob sebi,
se zatopim v knjige,
kjer dobim navdih.

Danijela Premzl