Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

»Nikjer, kjerkoli sem bil po svetu, nisem pil po okusu tako dobre vode kot pri nas.«
Uporaba zdravil se zaradi starajočega prebivalstva povečuje povsod po svetu. To postaja vse hujši okoljski problem, ker ostanki zdravil končajo tudi v pitni vodi.

Na ljubljanski Fakulteti za farmacijo med drugim opravljajo raziskave o ostankih zdravil v odpadnih, površinskih in pitnih vodah v Sloveniji in kako ti lahko vplivajo na ljudi in okolje. Naš sogovornik je doc. dr. Jurij Trontelj, mag. farmacije, s katedre za biofarmacijo in farmakokinetiko.

Kako dolgo že delate te raziskave na fakulteti?
Z analizo zdravilnih učinkovin v okoljskih vzorcih se ukvarjamo na naši fakulteti že nekaj več kot deset let. Želimo namreč ugotoviti, kakšna je usoda zdravilnih učinkovin ter njihovih metabolitov in razgradnih produktov, ki nastanejo v človeškem telesu ali zunaj njega. Predvsem želimo ugotoviti, ali te spojine pomenijo obremenitev ali grožnjo za okolje. In navsezadnje tudi za človeka, ki je z okoljem in naravo kljub vsemu napredku in tehnologiji še vedno povezan.

Zavedati se moramo, da poraba zdravil neprenehoma narašča, kar je povezano z dvigovanjem standarda, še bolj pa z napredkom farmakoterapije in s staranjem prebivalstva. Seveda pa velja tudi obratno. V zadnjem stoletju se je življenjska doba podaljšala za petdeset odstotkov, kjer so med najbolj ključnimi dejavniki prav zdravila. Obremenitev okolja v skladu s tem tudi raste.

Poglavitni problem pri zdravilnih učinkovinah je njihova visoka biološka aktivnost v zelo nizkih koncentracijah. To je razumljivo, saj so bile te spojine kot take načrtovane, namreč da se z veliko afiniteto in že v nanomolarnih koncentracijah vežejo na receptorje in tam izzovejo nek biološki odgovor.

Težava pa je, da se njihova aktivnost, potem ko dosežejo tak odgovor in se že izločijo iz organizma, nujno še ne konča. Te spojine so lahko aktivne še naprej v nespremenjeni ali spremenjeni obliki. Naslednji pomemben dejavnik pa je, da je teh spojin tako zelo mnogo hkrati prisotnih v okolju. Učinki posamičnih spojin se na živih organizmih lahko seštevajo ali celo potencirajo, če so prisotne hkrati.

Kakšni so izsledki vaših najnovejših raziskav? Katere ostanke zdravil ste zaznali v slovenskih vodah, predvsem nas seveda zanimajo pitne vode?
Če se najprej osredotočimo na odpadne vode, ki so primarni in konstantni vir obremenitve okolja z zdravilnimi učinkovinami, potem lahko trdimo, da je v njih velik nabor zdravilnih učinkovin in njihovih pretvorbnih produktov. Največ jih je iz skupine analgetikov in zdravil za krvožilni sistem in proti sladkorni bolezni. Njihove koncentracije se gibljejo v območju nekaj mikrogramov na liter do sto mikrogramov na liter.

Podobna slika se kaže v površinskih vodah, seveda z veliko nižjimi koncentracijami, v območju nekaj deset nanogramov na liter - predvsem zaradi velikega faktorja redčenja pri izlivu obdelanih odpadnih voda v površinske vode, kar koncentracije onesnaževal zniža pri večjih vodotokih za faktor sto do tisoč. V površinskih vodah najdemo predvsem tiste spojine, ki so zelo obstojne v okolju in se tudi široko uporabljajo. To so kofein, sartani, antiepileptiki, analgetiki, predvsem tramadol, in protimikrobne spojine, kot je na primer sulfametoksazol, ki je bil prisoten v vseh večjih slovenskih rekah.

Tudi v pitnih vodah najdemo predvsem kofein, v nekaterih primerih protimikrobni učinkovini azitromicin in sulfametoksazol ter analgetika paracetamol in tramadol. Poudariti pa moram, da so te koncentracije zelo nizke, v območju nekaj nanogramov na liter ali celo pod nanogramom na liter. So mnogo nižje kot v drugih evropskih državah, denimo v Španiji, Nemčiji ali na Poljskem. Pitna voda iz vodovodnega sistema je torej v Sloveniji ne samo po okusu, temveč tudi po izmerjeni odsotnosti obremenitve z zdravilnimi učinkovinami precej boljša kot v drugih primerljivih državah.

Nedavno ste bili mentor doktorske naloge na to temo. S čim točno se je ukvarjala?
V zadnjem sklopu naših raziskav smo se posebej posvetili dvema skupinama onesnaževal, ki jih povezujemo s farmacijo. V prvi skupini so protimikrobne snovi, druga skupina pa so hormoni in hormonski motilci. Na ti dve skupini smo se osredotočili zato, ker menimo, da imata lahko zelo pomemben vpliv tako na živali kot tudi na ljudi.

Protimikrobne spojine smo si izbrali zato, ker njihova prisotnost v okolju lahko poveča odpornost patogenih mikroorganizmov nanje. Skupino hormonov in hormonskih motilcev pa smo začeli raziskovati zato, ker so lahko visoko aktivni že v zelo nizkih koncentracijah - takih, kot nastopajo v okolju - in ker opažamo v naravi in pri ljudeh učinke, ki bi jih lahko povezali z njihovo prisotnostjo v vodi.

S tem mislim predvsem na upad populacij vodnih organizmov, ki smo mu bili priča v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih. Po potokih in rekah je vse manj avtohtonih rib. Manj je tudi predvsem dvoživk, kot so žabe in pupki, ki jih ogrožata tudi izsuševanje mokrišč ter regulacija rek in potokov in seveda tudi izdatna uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Zdi se, da ljudje ne razumejo pomena biotske raznovrstnosti, ki jo s tem izgubljamo.

Pri ljudeh pa se zaradi prisotnosti hormonskih motilcev v hrani in pijači sumi na povezavo s porastom neplodnosti tako pri ženskah, še bolj pa pri moških. Slovenija se uvršča v sam vrh števila rojstev po oploditvi z biomedicinsko pomočjo na sto porodov v Evropi. Prav tako ne zaostajamo oziroma smo po nekaterih podatkih blizu vrha po frekvenci obolelih za različnimi vrstami raka. To so bila tudi izhodišča za doktorsko nalogo dr. Andreja Grobina, ki jo je pred kratkim zagovarjal z oceno Cum laude (z odliko).

Izsledki doktorske naloge so bržkone zanimivi tudi za javnost?
Cilji te naloge so bili najprej identificirati poglavitne nevarne kemijske motilce endokrinega sistema (KMES), kot pravilno rečemo laično poimenovanim hormonskim motilcem. Naslednji cilj pa je bil izmeriti obremenitev različnih slovenskih površinskih voda in ugotoviti, od kje te spojine vanje večinoma prihajajo, kako učinkovito se odstranjujejo v čistilnih napravah in če pridejo tudi v podzemne vode in s tem v pitne vode.

Pri prvem cilju smo ugotovili, da so v Sloveniji poglavitna onesnaževala iz skupine kemijskih motilcev endokrinega sistema (to je sistema žlez z notranjim izločanjem) naravni hormoni estradiol, estron in estriol, plastifikatorji bisfenoli (predvsem BPA in BPS) in sintezni hormoni, ki se uporabljajo pri ženski kontracepciji, to so etinilestradiol, noretindron in drugi.

Pri tem moram poudariti, da so tu še druge pomembne skupine onesnaževal, ki jih naša na farmacijo osredotočena študija ni zajela. Takšne spojine so na primer ftalati, ki se uporabljajo kot mehčalci v polivinilu ter zaviralci gorenja, sredstva proti koroziji, UV filtri in drugo. Ta onesnaževala dobro pokriva skupina dr. Tine Kosjek z Instituta Jožef Stefan.

Pomembna ugotovitev je, da so koncentracije kemijskih motilcev endokrinega sistema sorazmerno visoke v odpadnih vodah, kjer je njihov pojav pozitivno povezan s stopnjo (ekonomske) razvitosti področja, s katerega se zbirajo. Učinkovitost njihovega odstranjevanja, izraženega kot estradiolsko breme, pa je v povprečju le sedemindvajset odstotkov.

V površinskih vodah najdemo kemijske motilce endokrinega sistema v najvišjih koncentracijah v manjših potokih, v katere se izlivajo odpadne vode iz manjših komunalnih čistilnih naprav ali pretočnih greznic. Koncentracije kemijskih motilcev endokrinega sistema v slovenskih površinskih vodah so tako zelo raznolike; v primerih bolj vodnatih rek, kot je na primer Drava, imamo zaradi velikega faktorja redčenja nižje koncentracije od drugih evropskih meritev.

Izstopajo pa nekatere zelo visoke meritve bisfenolov, predvsem bisfenola S, ki nastopa kot (še neregulirani) nadomestek zloglasnega bisfenola A. Bisfenol S smo izmerili v relativno visokih, več sto nanogramov na liter visokih koncentracijah v vodah, za katere bi tega ne pričakovali, na primer v Zelencih na izviru Save Dolinke in Radovni v Vintgarju, oboje sredi neokrnjene narave. To kaže na veliko trdovratno obstojnost tega onesnaževala, za katerega očitno tudi še ne poznamo vseh virov in poti, po katerih pride do onesnaženja podzemnih in površinskih vod.

Kakšne pa so bile izmerjene vrednosti kemijskih motilcev endokrinega sistema v pitnih vodah?
V njih smo odkrili le progesteron v povprečni koncentraciji okrog desetinke nanograma na liter, ki zaradi visoke varne meje devet nanogramov na liter ne pomeni tveganja, ter bisfenol S s povprečno koncentracijo nekaj deset nanogramov na liter. Za slednjega še ni postavljene uradne varne meje, kar kaže na močno potrebne raziskave za njeno čimprejšnjo določitev. Kako lahko sedaj ocenjujemo kakovost vode in varnost, če ne poznamo varnih meja?

Poudariti moram, da imajo kemijski motilci endokrinega sistema po trenutnih podatkih največje učinke predvsem na razmnoževanje vodnih organizmov. Najbolj znan je primer, ko so pri samcih potočnih postrvi, ki so živeli blizu iztokov čistilnih naprav v reki Temzi, odkrili hkrati testise in ovarije in seveda močan upad ribje populacije. Spojini, ki sta bili v največji meri odgovorni za to anomalijo, sta estradiol in predvsem etinilestradiol. Prvi je ženski spolni hormon, ki ga normalno izloča z urinom populacija žensk v rodni dobi.

Drugi pa je sintezni hormon, ki se široko uporablja pri kontracepcijskih tabletah in pride v okolje z izločki žensk, ki jih jemljejo. Ti dve spojini sta tako učinkoviti, da lahko kvarno vplivata na vodne organizme že v skoraj homeopatskih koncentracijah, posebej to velja za etinilestradiol. Varna meja v površinski vodi je pri estradiolu 0,4 nanograma na liter in pri etinilestradiolu še več kot desetkrat nižje: 0,035 nanograma na liter. To je tako nizko, da take koncentracije večina evropskih laboratorijev težko ponovljivo in točno izmeri.

Kako je to uspelo vam na fakulteti?
Tukaj z veseljem pohvalim našega mladega doktorja Andreja Grobina, ki je uspel razviti in validirati metodo, ki se tej meji za etinilestradiol povsem približa: 0,06 nanograma na liter. Če predstavim to koncentracijo na način, ki je lažje dojemljiv za laika, je to približno tako, kot če bi kanili kapljo črnila (petdeset mikrolitrov) in jo razredčili s štiristo olimpijskimi bazeni vode, kjer vsak bazen drži dva milijona in pol litrov vode, kar skupaj znese milijardo litrov vode. Obe prej navedeni meji evropskega standarda kakovosti površinske vode za estradiol in etinilestradiol se bosta v kratkem spustili še za faktor dva navzdol.

Zanimivo pri tem pa je, da tako stroge omejitve veljajo samo za površinske vode, ne pa za pitne vode, kljub vse večjemu soglasju znanstvenikov, da prisotnost kemijskih motilcev endokrinega sistema prek več mehanizmov lahko kvarno vpliva tudi na človeški organizem. S tega vidika si je lažje razložiti premočrtno in stalno upadanje zdravih in gibljivih spermijev v semenski tekočini moških, ki vztrajno pada v razvitem svetu od leta 1940.

Tega trenda pa ni opaziti v industrijsko in kapitalsko manj razvitih delih sveta, kot je na primer Afrika. S tem seveda ne morem trditi, da obstaja neposredna vzročno-posledična zveza med temi onesnaževali v pitni vodi in opaženimi posledicami na ljudeh, pač pa lahko gotovo zaključim, da so nadaljnje raziskave v tej smeri vsekakor potrebne.

Že v prejšnjih raziskavah ste zaznali protimikrobne snovi (antibiotike …). Kako te delujejo na druge organizme v okolju in na ljudi?
Pri protimikrobnih spojinah je največji problem, da tudi v zelo nizkih koncentracijah lahko povzročajo razvoj in povečanje odpornosti bakterij nanje. Tako so na primer v Ženevskem jezeru pri izlivu pritoka, močno obremenjenega z odplakami, ki so vsebovale antibiotike in druge protimikrobne snovi, odkrili v jezerskem mulju značilno povečano frekvenco genov v bakterijah in v plazmidih, ki kodirajo proteine za rezistenco nanje. In to kljub temu, da so bile te snovi v zelo nizkih koncentracijah, mnogo nižjih od tistih, ki bi jim preprečevale rast in razmnoževanje.

Gene za odpornost so si različne vrste bakterij celo posredovale med seboj, tako da so nastali sevi, odporni na več protimikrobnih snovi hkrati. Nekatere študije govorijo o vplivu protimikrobnih snovi v pitni vodi na mikrobiom, torej na bakterije, ki živijo v naših telesih, na primer v prebavilih in igrajo pomembno vlogo pri prebavi hrane.

Naše raziskave so pokazale sorazmerno veliko število prisotnih antibiotikov v rekah. V reki Krki smo jih nad mejo kvantifikacije izmerili kar devet, pri čemer sta prednjačila sulfametoksazol in klaritromicin. Podobno so pokazale tudi meritve v drugih rekah.

Kaj pa mikroplastika?
Mikroplastika in polifluorirane alkilne spojine (PFAS) sta dve skupini novodobnih onesnaževal, o katerih se zadnjih nekaj let veliko govori.

Mikroplastika in nanoplastika so delci plastičnega materiala, ki nastanejo pri razpadanju izdelkov iz plastičnih mas, ki jih ljudje tako široko uporabljamo. Potujejo po vodi in zraku. Letno se v morje zavrže štirinajst milijonov ton plastike, ki počasi razpada na vse manjše delce. Tako najdemo mikroplastiko v morju, v zraku, v deževnici in v arktičnih področjih, po zadnjih podatkih celo v podzemni vodi. Najdemo jo v ribah in sesalcih, kjer se kopiči v prehranjevalni verigi.

Ti delci so na prvi pogled kemično sorazmerno inertni (nereaktivni), vendar se je izkazalo, da lahko škodujejo imunskemu sistemu, večajo oksidativni stres, delujejo citotoksično, genotoksično, vplivajo na izražanje genov. Adsorbirajo (vežejo) ali vsebujejo tudi druga onesnaževala, kot so bisfenoli in ftalati, katere potem odpuščajo v našem organizmu.

Pred kratkim sem prebral podatek, da naj bi v razvitem svetu človek na teden s hrano in pijačo zaužil toliko mikroplastike, kot je vsebuje ena kreditna kartica. Zato tudi svojim študentom vedno svetujem, ko vidim, da imajo na predavanjih praktično vsi pred seboj plastenko z vodo, naj raje uporabljajo steklo, plastiko pa samo takrat, ko res ne gre drugače, na primer pri pohodu v visokogorje ali pri kolesarjenju, kjer utegne biti teža zelo pomembna.

Z vidika akumulacije ali kopičenja so podobne tudi PFAS spojine, ki jim pravijo »večne kemikalije«, ker so tako zelo obstojne v okolju. Tudi zanje so nekoč mislili, da so nenevarne in inertne spojine, žal pa se je izkazalo, da prav tako lahko negativno vplivajo na imunski sistem, prizadenejo metabolizem lipidov, višajo holesterol, povezujejo jih z večjo nagnjenostjo k razvoju sladkorne bolezni in raka.

V zadnjem letu sta tako ZDA kot tudi Evropska unija začeli z uvajanjem strožjega nadzora nad uporabo PFAS in za nižanje dopustnih mej za njihovo prisotnost v vodah. Žal pa se proizvajalci teh spojin hitro »znajdejo«, tako kot se je to zgodilo pri omejitvi uporabe bisfenola A, saj se je pojavila cela vrsta drugih analogov, ki (še) niso regulirani, hkrati pa je o njihovi strupenosti še veliko manj raziskanega, analitika še ni razvita, regulativa pa posledično zaostaja.

Kako pa na nas delujejo (aktivna) sredstva proti bolečinam, proti depresiji, analgetiki, opijati, kemoterapevtiki … iz pitne vode?
Ko bolniki vzamejo neko zdravilo, se to v veliki večini primerov metabolično pretvori v presnovke ali metabolite, ki so pogosto manj aktivni od starševske spojine. Še vedno pa je cela vrsta spojin, ki se izločijo iz organizma z urinom in blatom v nespremenjeni obliki ali pa se v tako obliko pretvorijo nazaj iz metabolitov pod vplivom bakterij, kot je to v primeru glukuronidov in sulfatov. Tako izločene spojine lahko v okolju škodljivo delujejo na druge netarčne organizme.

Poleg antidepresivov so našli po svetu v pitni vodi tudi analgetike oziroma nesteroidne antirevmatike ter protimikrobne učinkovine, kar smo odkrili v nekaterih primerih tudi pri nas. Po trditvah, ki so jih v takih primerih v odzivih sporočale regulativne oblasti in družbe za pripravo pitne vode, gre sicer za zelo nizke koncentracije, ki so za več velikostnih razredov pod pragom, kjer bi te spojine lahko farmakološko (ali toksikološko) delovale na naš organizem. Po drugi strani pa je treba povedati, da obstajajo tudi raziskave, ki govorijo o netipičnem delovanju nekaterih zdravilnih učinkovin na načine, ki še niso povsem razjasnjeni, torej ne prek njihovih predpostavljenih načinov delovanja po vezavi na tarčni farmakološki receptor.

Zakaj pa takšnih raziskav ni več, saj gre vendar za pomembno vprašanje?
Tovrstne raziskave so zelo težavne, ker se toksični učinki pri nizkih koncentracijah težje izrazijo na eksperimentalnih modelih, ki se za to večinoma uporabljajo, ali pa se celo sploh ne izrazijo. Taki modeli so na primer celični modeli ali enostavnejši živalski modeli, kot so vodne bolhe ali pa zarodki in mladice rib cebric.

Zanimivi so izsledki nedavne raziskave, kjer so miši izpostavili nesteroidnim antirevmatikom in kemijskim motilcem endokrinega sistema v vodi v sorazmerno zelo nizkih koncentracijah, kakršne najdemo ponekod v bolj obremenjenem okolju. Izkazalo se je, da je pri teh izpostavljenih miškah prišlo do značilno kasnejšega pojava pubertete pri samcih in zgodnejšega pri samicah, poleg tega pa so se ti učinki kazali še celo v naslednji generaciji, ki tem spojinam ni bila izpostavljena, kar so povezovali z epigenetskimi spremembami zaradi prisotnosti mikroonesnaževal.

Katere snovi v pitni vodi (hormoni, zdravila, radioaktivnost …) so še vedno aktivne in imajo največji vpliv na organizem?
Med najbolj aktivne snovi v smislu vpliva na zdravje gotovo lahko štejemo težke kovine (živo srebro, svinec, kadmij, krom itd.), kemijske motilce endokrinega sistema, pesticide, herbicide in PFAS. Ne smemo pa zanemariti obremenitev z nitrati in nitriti ter bakterijami, kar je povezano s prekomernim gnojenjem in intenzivno živinorejo ter rejo perutnine, kar bi lahko veljalo tudi za Slovenijo. Radioaktivnost utegne biti problem pri uporabi obremenjenih materialov, na primer pepela pri gradnji na vodonosnem področju ali po jedrskih nesrečah ali vojnah.

A še bolj kot učinki vsake snovi posebej je lahko nevarna zmes vseh teh sodobnih kemičnih tvorb in njihovih metabolitov v okolju …
Tudi na tem področju smo na Fakulteti za farmacijo storili pomemben korak naprej, ker smo pokazali, da je pri kombinaciji različnih estrogenskih agonistov njihov skupni prispevek lahko večji od prispevka posamičnih spojin. Še več, pokazali smo, da je pri koncentracijah kemijskih motilcev endokrinega sistema, kjer so posamične spojine pod njihovo koncentracijo, kjer bi lahko pričakovali merljive učinke, njihova kombinirana sočasna prisotnost lahko presegla ta prag in je merljiv učinek vseeno izzvala.

Iz tega spoznanja lahko potegnemo dva pomembna zaključka. Prvi je, da čeprav so posamične spojine v vodah večinoma pod pragom učinkovitosti, je možno, da imajo kljub temu učinek zaradi sočasne prisotnosti več vrst podobno delujočih spojin. Drugi pomemben zaključek pa je, da moramo ne samo razvijati analizne metode, ki so sposobne meriti koncentracije onesnaževal v območju njihovih (posamično) nenevarnih koncentracij, temveč je ključno tudi to, da jih moramo zajeti kar se da veliko število, sicer ne moremo napovedovati njihovih skupnih učinkov.

Ali bi še ocenili, kakšna je kakovost pitne vode v Sloveniji?
Menim, da je vsaj s stališča analitov, ki jih mi lahko merimo, kakovost pitne vode pri nas zelo dobra. To velja tudi za njene organoleptične lastnosti (okus, vonj). Nikjer, kjerkoli sem bil po svetu, nisem pil po okusu tako dobre vode kot pri nas. Veliko pove tudi podatek, da so nekatera črpališča po Sloveniji že pokupili tujci, ki ocenjujejo velik pomen in dragocenost teh virov tudi v prihodnosti.

Po drugi strani pa ne smemo zaspati na lovorikah in zmanjšati skrbi za čisto pitno vodo. Posebej skrb vzbujajoče je napeljevanje odpadnih vod čez vodonosna področja v bližini črpališč pitne vode, ki mu nasprotuje vsa stroka. Predvsem pa se moramo zavedati dejstva, da se podzemna voda, ki jo v Sloveniji skoraj izključno uporabljamo za pripravo pitne vode, napaja s površinskih voda, kjer imamo stalen dotok onesnaževal v obliki pesticidov, herbicidov, raznih drugih kemikalij, tudi zdravilnih učinkovin in njihovih metabolitov.

Dokaz za to smo odkrili v sodelovanju pri evropskem projektu boDEREC-CE z akademikom Mihaelom Brenčičem z Naravoslovnotehniške fakultete. Izmerili smo namreč nekatera trdovratna onesnaževala v podzemni vodi v podobnih koncentracijah, kot smo jih izmerili tudi v površinskih vodah – taki so na primer bisfenoli in naravni ter sintezni steroidi. Občasno pa podzemno vodo ogrožajo tudi druga večja onesnaženja, kot so velike količine gnojnice, žlindre, odpadnega mulja in drugih onesnaženj, obsežnih požarov z izpusti nevarnih snovi (primer Kemisa), tudi gozdni požari lahko zelo vplivajo na kakovost podzemne vode. Skrb zanjo bi morali gojiti vse od otroških vrtcev pa do najvišjih vej oblasti.

Kako bi lahko vsak od nas prispeval svoj delež, da bi bila voda bolj kakovostna, denimo, da neuporabljena zdravila odnesemo nazaj v lekarno …?
Čisto vsak od nas ima lahko svoj mali prispevek k čistejšemu okolju. Posebej pomembno je, da se zavedamo, da če karkoli vržemo v smeti ali izlijemo v odtok ali spustimo v reko ali v kakšno jamo, to še ne pomeni, da ta stvar izgine oziroma da jo odnese v Donavo in Črno morje in ni več naš problem. Še vedno je lahko v stiku z okoljem in celo z našo pitno vodo. Že otroke bi morali učiti, da ob domačem sežiganju plastičnih odpadkov, stiropora, polivinila, vzmetnic, izrabljenih pnevmatik, celo odsluženih avtomobilov, odpadne embalaže in drugih umetnih mas lahko nastanejo strupene, rakotvorne snovi, katerih učinki se pokažejo šele čez leta.

Ključno je izobraževanje mladih, od vrtca naprej, da se pri njih dovolj zgodaj vzgoji skrb in zavedanje odgovornosti, ki jo nosi vsak posameznik, organizacije in družba kot celota za nas in naše naslednike.

Veliko gospodinjstev že uporablja razne filtre za čiščenje pitne vode, destilatorje vode, hišne sisteme reverzne osmoze. Ali tudi vi uporabljate kaj od tega?
Za pitno vodo uporabljam grobo in fino filtracijo ter aktivno oglje, za straniščne kotličke, pralni stroj in tuš pa deževnico, ki se tudi dvojno filtrira in obseva z UV-žarnico. Moramo pa se zavedati, da ti sistemi niso stoodstotno zagotovilo, da povsem očistijo vodo, in da zahtevajo periodično menjavo potrošnih delov, če želimo, da funkcionirajo tako, kot je načrtovano. Mnogo bolj pomembno od teh »kurativnih« pristopov na končni točki odvzema ali uporabe pa je preprečiti ali vsaj zmanjšati obremenitve vode v okolju ob njihovem zajemu.

Zato se mi zdi ključno, da se o tej temi, ki je za nas ljudi in za naše sostanovalce na planetu Zemlja tako pomembna, veliko govori. Novinarji imate tukaj izredno pomembno vlogo. Ste izpraševalci tako potencialnih kot tudi pravih »krivcev«, ki bi vodo zaradi zaslužka ali malomarnosti lahko ogrožali. Po drugi strani pa morate soočati tudi politike in regulativne oblasti z odgovornostjo, s katero morajo vodo varovati. In to ne samo do meja, ki jo od nas zahtevata Evropska unija in okorna zakonodaja; morali bi iti še korak dlje in čisto pitno vodo zaščititi, da se ohrani to nacionalno bogastvo v čim večji možni meri za nas in naše zanamce.

Tatjana Svete

SLIKA: Dr. Jurij Trontelj
Foto Nataša Müller