Kako razumemo karmo? Mogoče kot tolažbo? V nemoči radi nekomu zabrusimo, da bo svoja dejanja plačal s slabo karmo. Povemo mu, da se vse vrača in vse plača. Da bo žel kar je sejal. Da ga bo prej ali slej doletela Božja pravica.

To je že vse res, ampak karma ni namenjena temu. Ni nekakšno Božje orodje za izravnavo krivic. Ni niti kazen niti plačilo za storjene napake. Ni namenjena temu da nas disciplinira, da ne bi vedno znova ponavljali istih napak.

Karma je na duhovnem nivoju isto kot bolečina na telesnem nivoju. Bolečina nas opozarja, da je v telesu nekaj narobe in nas končno pripelje k zdravniku. Karma pa nas opozarja, da je v naši zavesti nekaj narobe. In končno nas nekje in nekoč pripelje v tako situacijo, da se zaradi nje obrnemo vase in poiščemo svojega notranjega zdravnika.

Karmo ustvarja in kopiči ego. Z njim je prišla in z njim bo odšla. Močnejši kot je ego, več je nakopiči. In ko se enkrat zgrne nadenj, ego strahopetno stisne rep med noge in se umakne.

In to je tista priložnost, ko rečemo blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Ko se v zavesti pojavi prazen prostor, je čas za novo rojstvo. Za rojstvo novega človeka.

Karma nas bo prej ali slej vse spravila v obupno situacijo. Je kot grenko zdravilo, ki nas bo osvobodilo. Karma je naš rabelj in blagoslov. Je naš križ in krst.

Tudi če smo povsem zadovoljni s svojim življenjem in živimo v coni udobja, ter bremena karme ne občutimo, ne smemo pozabiti, da je vse povezano.

Veliko je takih, ki pridno rudarijo karmo za nas in celo človeštvo. Z očmi ega bi rekli, da pijejo mi bomo pa plačali. Krivica za ego, usluga za dušo. Evolucija gre naprej, ego se bo prej ali slej sesul sam vase.