Zanimiv pojem, ki ga tudi zasledimo v knjigi DAO DE JING je Zakon nasprotij, oziroma polarnosti. Lao Zi pravi, da je to zakon pojavnega sveta, kjer ego vse spreminja v svoje nasprotje. Recimo dobro v zlo, prav v narobe, za v proti, ljubezen v sovraštvo itd..
Mogoče najlažje razumemo primer, kako lepoto spremenimo v svoje nasprotje. S tem ko postavimo merila kaj je lepo, nehote ustvarjamo tudi merila kaj je grdo. Vsako merilo, vsaka sodba, vsako stališče dobi takoj nasprotni pol. Težje je recimo razumeti, da glasni zagovorniki miru oživljajo in hranijo tiste, ki zagovarjajo zob za zob. Hmm, če prav razumem, če ne bi bilo zagovornikov nenasilja, bi zob hitreje zmanjkalo kot si mislimo?
Čisto brez "nasilja" ta svet nikoli ne bi bil, tudi če vanj ne bi posegali z lastno voljo. Vsaj po naših merilih ne. Že Bog je namreč na eni strani ustvaril tiste z dolgimi sekalci, na drugi pa tiste z dolgimi nogami. In tudi če se ni zmotil, je smrt pod sekalci težko sprejeti kot del popolne Božje slike.
Ampak mojstri učijo, da se tudi tako Božjo sliko da sprejeti. Tako, da jo ne sodimo, ter da nastavimo še drugo lice. Z nedelovanjem, s fokusom v tem trenutku-zdaj. Učijo nas, da naj naša zavest izstopi kot aktivni člen iz pojavnega sveta, saj s svojo voljo samo podpihujemo vso to dramo.
Ampak kaj, ko naša zavest še ni dozorela za to. Ego je še premočan in ljubi svoje igrice. Ljubi predalčkanje. Če ima o vsaki stvari neko mnenje, oziroma stališče, je to še celo merilo njegove uspešnosti. Če te ne zalotijo brez stališča, lahko kandidiraš za predsednika države.
Stališče, da nimaš stališča, pa v naši družbi ni sprejemljiv, ker se ego potem ne more opredeliti za leve ali desne. Če pa nimaš nobenega stališča, lahko kandidiraš samo za razsvetljenega mojstra.
|