Tak lep dan, ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj je bilo, ne poveš, samo: ˝Nič novega,˝ in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš, čeprav daješ dober vtis,
ker si z mislimi že drugje.
Seveda, saj si njen.
Tega ne bom pozabila,
ne bom se spozabila in te začela znova osvajati.
Kaj se je zgodilo s tabo v času, ko me ni bilo?
Nisi se imel slabo in ne pritožuj se zdaj nad njo.
Njo edino si izbral,
sprejel ponujeno dlan,
si oddahnil in ustvaril varen, topel, lep pristan.
Ne bodi no pristranski. Kaj bodo pa drugi rekli!
Tako čemeren dan na dan!
Nameniš mi nasajen pogled,
na ustnicah je ostala rezka beseda,
roka se je povesila v zlagan pozdrav
in trudiš se, da nasmeh ne bi bil zaigran.
Nisi me vesel, to vidim,
neprijetno ti je že.
Kje je kdo, ki ga poznaš,
da se me hitro rešiš?
Za tabo pa ne bom hodila,
toliko ponosa pa le imam,
četudi sem te rada sem imela,
teh igric sem se naveličala.
Slišala sem marsikaj,
a spominov si ne pustim vzeti,
ker so tako romantično lepi.
Kdo od naju bo spoznal,
da je zavrgel nekaj lepega,
si je kdo od naju dovolil preveč,
ko je pričakoval prijatelja?
Veš, zdaj sama sem svoj mojster,
skoraj sem se že našla,
računala sem dolgo nate,
a zdaj sem ti ušla.
Ne žaluj za mano,
jaz nevidna sem za te,
ne spominjaj se imena,
ki ti ničesar ni pomenilo.
Nisem ti zamerila, ko rekel si »ADIJO«,
saj sem vedela, da boš to storil kakor hitro boš le mogel.
Če mi ni žal časa, si me vprašal, trudno me pogledal, resen, zaskrbljen.
»Veš, tvoji časi so minili,« si mi še dejal. Nato nalahno si zažvižgal in se malo nasmejal,
hitro me objel:
»Moja mala, da se ne boš razjokala.«
Nekje si utrgal vrtnico, v lase mi jo pripel,
še enkrat si me prav lahno okrog ramen objel:
»Rad te imam, ti punči moja mala, a drugi sem srce že dal.
Te prosim, bodi dobra, pozabi name, daj, potrudi se.«
Kar nisi mogel se ločiti, zajokal tiho si še sam,
tako težko se je ločiti, če srce tega noče
in ne razume, da se lahko pretrga na dvoje,
pa nikdar ne bo tvoje.
Še zadnjič se nazaj ozreš,
z roko zamahneš, tiho greš.
Prav zdaj zaslišim ene še korake,
drobcene in fine,
zagledam kodraste lase,
vpadljivo temno rdeče rdečilo,
škorenjčke in mini krilo -
ti koraki mimo mene neopazno pohitijo,
v tvojo smer se zakadijo in te srečno dohitijo.
Roka v roki in poljub.
Da, to je ona, ki nosi drugo polovico tvojega srca.
Dobro se ujemata.
Lepo vaju je videti skupaj.
Zdaj vem, za vedno sem te izgubila,
ker sem ti oditi dovolila,
a vem, da sem prav storila.
Čeprav sem se zate borila
in se v tej tekmi pošteno utrudila.
Nekaj bi ti še rekla,
imela bi še zadnjo željo:
ohrani me v lepem spominu,
kakršen si, tak ostani še naprej
in mi ne brani še kdaj spomniti se nate.
Sedaj pa odidi z njo po vajinih skupnih poteh,
upam, da si srečen z njo, ni pa važno, da sem jaz že skoraj čisto na tleh.
Optimizem mi pomaga, da pogoltnem solze,
se nasmejem in si rečem: »Pa grem na boljši sejem,
bo pa tam kdo tak, ki mi je namenjen:
in je še neporočen, ne zaljubljen, drugi obljubljen.
Dragi, tebi pa bom sporočila,
ko bom spet v dvoje
in boš prvi zvedel,
ko se bom poročila.
Tak lep dan, ti pa čisto izmozgan in zgaran.
