Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

Bolezen, ki poveča smrtnost za več kot petdeset odstotkov
»Osamljenost je bolezen. Nalezljiva bolezen, na katero nismo razvili odpornosti, ker se nam prehitro dogaja. In po psihiatru Manfredu Spitzerju je to bolezen s smrtnim izidom. Kar ni spodbudno.

A vendarle je treba osamljenost jemati ne več kot simptom, ampak kot diagnozo,« opozarja Darinka Klemenc iz društva »Srebrna nit - združenje za dostojno starost«. Z njo smo se pogovarjali o epidemiji osamljenosti med starejšimi, ki je zelo prisotna tudi v Sloveniji.

Je osamljenost pojav sodobnega časa?
Osamljenost je pojav sodobnega časa, ki je bil opisan že v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pa tudi že prej, pod različnimi pojmi. V razvitem svetu je vedno več osamljenih, izstopata starejša in mlajša populacija. Osamljenost občasno občuti marsikdo; nemogoče je, da bi lahko neprestano zadovoljevali potrebo po povezanosti z drugimi, četudi gre za eno osnovnih človekovih potreb. Ukrepi ob epidemiji so zadevo še poslabšali.

Prav tako družbene spremembe, kot so spremenjena oblika družine, hiter tempo življenja, egocentričnost, digitalizacija … Veliko starejših tudi ni veščih socialnih omrežij, kjer mrgoli »prijateljev«. A realno število njihovih bližnjih se manjša zaradi naravnih izgub, težje se vključujejo v družbo. Ljudje se lahko socialno izoliramo iz različnih razlogov: s samim staranjem, s telesnimi in duševnimi spremembami, nismo več središče svoje družine (sindrom izpraznjenega gnezda), ob upokojitvi, smrti zakonca, prijateljev, bolezni.

Kako razširjena je osamljenost med starejšimi v Sloveniji?
Za Slovenijo podatkov o osamljenosti med starejšimi nimamo, vsaj nisem jih našla. Narejene so posamezne raziskave, recimo za domove starejših. Imamo pa druge podatke in lahko marsikaj sklepamo. To so, na primer, trend naraščanja samskih oseb, pojav individualizma, sprememba sestave družine, oblika gospodinjstev, število porok, razvez, rodnost se zmanjšuje …

Po podatkih Age UK (ageuk.org.uk) več kot dva milijona ljudi v Angliji, starejših od petinsedemdeset let, živi samih. Več kot milijon jih navaja, da več kot mesec dni ne govorijo s prijateljem, sosedom, družinskim članom. Leta 2018 je Združeno kraljestvo imenovalo ministra za osamljenost, potem ko je Komisija Jo Coxove leta 2017 poročala, da se več kot devet milijonov ljudi v državi pogosto ali vedno počuti osamljene.

Bi tudi pri nas potrebovali ministrstvo?
Ja, prepričana sem, da bi starejšim tudi pri nas takšno ministrstvo koristilo. V »Srebrni niti - združenju za dostojno starost« se zavzemamo za samostojno ministrstvo za starejše, tudi za varuha starejših, ki bi pokrivalo ključna področja za starejše, med temi tudi področje osamljenosti. A zaenkrat nismo bili uslišani.

Kaj povzroča osamljenost?
Ločimo tri vrste osamljenosti: čustveno (odsotnost pomembnih odnosov), socialno (primanjkljaj v kakovosti socialnih povezav) in eksistencialno (občutek ločenosti od drugih in od širšega sveta). Povezana je s številnimi zdravstvenimi težavami tako v telesnem kot duševnem zdravju. Po več raziskavah ta pojav, ki smo ga več desetletij zanemarjali, poveča smrtnost za vsaj petdeset odstotkov. Pravijo, da bolj škoduje zdravju kot debelost, kajenje in telesna nedejavnost.

Povzroča tudi več rakavih obolenj, bolezni srca in ožilja, slabše okrevanje in rehabilitacijo, slabše celjenje ran, več možnosti težav v duševnem zdravju, kot so motnje spanja, tesnoba, depresija, zmanjšanje kognitivnih sposobnosti. Pred tremi desetletji so znanstveniki že povezovali osamljenost z večjo nagnjenostjo k samomoru in drugim dejavnikom, ki pripomorejo k višji smrtnosti.

Po psihiatru Manfredu Spitzerju je osamljenost »boleča, preko družbenega medsebojnega vpliva celo nalezljiva, življenjsko nevarna«, na dolgi rok tudi smrtna bolezen. Na družbenih omrežjih smo lahko skupaj osamljeni, tesnobni in depresivni, ker se nalezemo razpoloženja drugih. Osamljenost se je pospešila z »jaz« generacijo, s permisivno vzgojo, z več egoizma, manj skrbi za druge. Lahko jo povzročata tudi denar in bogastvo, saj odvračata od skupnosti, kar spodbuja sebičnost, gre za razmerje materialno : duhovno.

Od česa je odvisno, ali bomo v starosti osamljeni? Bržkone gre za preplet družbenih dejavnikov in posameznikovega življenja, značaja, finančnih zmožnosti …?
Od vsega po malem. Ni dobro biti nenehno zaskrbljen za naprej, kaj bo jutri, čez deset let, kako bo z vnuki, naravo. Seveda, danes in tukaj prispevajmo, ločujmo smeti, manj onesnažujmo zrak, bodimo vsaj malo samooskrbni, če lahko. Težak je lahko tudi prehod v upokojitveno obdobje, pokojnine so lahko dosti nižje od plače, za čisto preveč prebivalcev v državi zaskrbljujoče in sramotno nizke. Kar ni prav. Kar jemlje dostojanstvo, zdravje, tudi siromaši socialne mreže, če hočete.

Ja, preplet okoliščin, odvisno od številnih dejavnikov, a menim, da se da vedno tudi kaj izboljšati. Četudi minimalno, samo pri enem človeku, od poslušanja kake zgodbe je nekomu lahko takoj lažje. In se konkretno lotiti kake težave. Kakih strateških dokumentov na državni ravni je včasih preveč, dajmo kaj konkretizirati. Danes, ne jutri. Ker jutri tega človeka, tudi nas, morda več ne bo. Bodo pa prišli drugi in se soočali z enakimi težavami, tudi politiki, ministri in drugi, ki nam danes pišejo usodo. Jim ne želim, že kot medicinska sestra, ki se ukvarja s poklicno etiko, a bodo najbrž tudi zboleli, enkrat čakali na posteljo v domu starejših, četudi mislijo, da bodo večno zdravi in »fit«.

Pri nas ženske živijo dlje kot moški, torej je več osamljenih žensk … Kako prenašajo osamljenost ženske in kako moški?
Ženske naj bi imele bolj izoblikovan čut za povezovanje z drugimi, za grajenje bogatejših socialnih mrež, tako da moški na teh področjih potrebujejo več opore. V opisovanju svojih težav smo bolj spretne in odkrite, moški se prej zaprejo vase. Preveč je še vedno stereotipnega gledanja na moške in ženske vloge, češ da so moški močni in da jih ženske podpiramo. Lahko je tudi obratno. Moški se po raziskavah na stres pogosteje odzovejo s povišanim krvnim tlakom.

Starejši pari so v študijah izkazovali več pozitivnih kot negativnih doživetij življenja v parih. Spitzer navaja primer, kar potrjuje tudi Framinghamova študija srca, da depresivna ženska pogosteje sproži tudi depresijo pri možu. Pri ženski z depresivnim možem pa tega učinka niso opazili. Ženske smo bolj ekstrovertirane, iščemo družbo tudi prek socialnih mrež prej in pogosteje kot moški. Švedske študije omenjajo, da ločitev ni rešitev. Smrtnost pri moškem je po ločitvi 46-odstotna, pri ženski 27-odstotna. Ločitev tudi glede na zdravje ni najboljša rešitev, je pa velika težava, nikoli dokončno rešena, navaja omenjeni psihiater.

Poudarja »partnerski odnos, ki ga je treba vsakodnevno živeti in preživeti, najbolje z medsebojno podporo«. Vprašalniki, ki merijo stopnjo družbene osamitve in osamljenosti, na prvo mesto postavljajo dejavnik, ali ste neporočeni - kar po mojem ne pomeni formalno - in kako je z vašo spolnostjo. Sledijo mesečni stiki z otroki, drugimi družinskimi člani, prijatelji.

Razlika med osamljenostjo in samoto? Nekdo je lahko v domu za ostarele, ima družbo, je preskrbljen, pa vendar se počuti osamljenega …
Samota je prisotnost, zaznavanje samega sebe, je pozitivno stanje telesa in duha. Ko smo »prisotni«, se počutimo izpolnjene, samega sebe občutimo kot stabilno, urejeno, optimistično, mirno, opolnomočeno osebo, pripravljeno za vsakdanje izzive, in ne vidimo ovir za uresničitev katerega koli realnega cilja.

Osamljeni pa se počutimo, ko v nekem trenutku ni nikjer nikogar, s katerim bi delili svoje življenje, uspehe, radosti, težave. Ljudje smo lahko osamljeni, čeprav živimo v skupini, družini, družbi. Počutje osamljenosti sega od zapuščenosti, nesprejetosti, zagrenjenosti do »s-kreganja s samim seboj«. V teh okoliščinah iščemo družbo, vsaj nekoga, ki nam lajša to stanje.

V društvu Srebrna nit ste koordinatorica področja za preprečevanje nasilja nad starejšimi in diskriminacijo. Ljudem v stiski pomagate z nasveti s tega področja. Zakaj se ljudje najbolj obračajo na vas?
Iz različnih vzrokov. Več vprašanj je vezanih na problematiko v domovih starejših, ki so za večino predragi, oglašajo se tudi svojci, in vsako povečanje cene oskrbe sproži več telefonskih klicev.

Po drugi strani pa spremljamo stiske nemočnih in bolnih in njihovih bližnjih, saj za prosto mesto v domu čaka preko deset tisoč starejših, ki kdo ve v kakšnih razmerah živijo in umirajo doma. Domovi pa ne sprejemajo novih stanovalcev, ker ni negovalnega in oskrbovalnega kadra. Kadrovske normative bi že zdavnaj moralo podpisati ministrstvo za zdravje, tako pa imamo nerazumno situacijo, tisoč (!) praznih postelj, ki jih ljudje nujno potrebujejo.

Ljudje so obračajo na nas tudi zaradi družinskih ali sosedskih sporov, goljufij na družabnih omrežjih, diskriminacije v zdravstvu, bankah, zavarovalnicah (starizem), agresivnem trženju raznih prodajalcev, distributerjev. Ukvarjamo in odzivamo se seveda tudi na primere nasilja nad starejšimi s strani različnih povzročiteljev, običajno njihovih najbližjih.

Je nasilja nad starejšimi veliko? Za kakšne oblike gre?
Največ nasilja nad starejšimi je prav med domačimi stenami, žal. Obsojamo vsako obliko nasilja in tudi mi zagovarjamo ničelno toleranco, kljub stereotipom, da je starejše treba pri teh zaznavah jemati z rezervo, kar ne drži. Vsakomur je treba verjeti, ga odstraniti iz nasilnega okolja, potem pa reševati dalje, tja do prijave socialni službi ali policiji.

Prikritih oblik nasilja nad starejšimi je veliko in preveč. Ne gre le za vidno telesno nasilje, temveč tudi za verbalno, psihološko, ekonomsko, tja do spolnega. Žrtve posledice teh dejanj skrivajo, jih je sram, gre za tabu temo, da se ne izve v okolici, kaj se dogaja v njihovi »urejeni« družini. Nasilje skrivajo, vmes pa hodijo na urgenco, da so »padli po stopnicah« ali »se udarili v glavo v drvarnici«. Problem bi lahko zaupali tudi osebnemu zdravniku - če ga sploh še imajo, kar je zaskrbljujoče, enako dostop le prek IT tehnologije, lepo vas prosim! -, patronažni medicinski sestri, prijateljici, sosedi, centru za socialno delo, policiji.

Koristno bi bilo več obveščanja ljudi vseh starosti, recimo o »Mednarodnem skritem znaku za pomoč pri nasilju v družini« (tinyurl.com/5c548tk5). Imeli smo primer, ko nas je obvestil šofer avtobusa o nasilju nad potnico, ki mu je zaupala, da doma doživlja nasilje. So pa žrtve prepogosto tiho, da ne bi izgubile še zadnjega človeka, ki jih pride pogledat, na primer vnuka, četudi jim jemlje denar z njihove bančne kartice in se tega zavedajo.

V društvu Srebrna nit pogrešate konvencijo o pravicah starejših, kot je bila sprejeta za otroke in za invalide. Enako pogrešate zagovornika starejših. Kaj bi to doprineslo?
Večjo prepoznavnost področja in problematike, saj smo starejši skoraj tretjina prebivalstva v državi. Po podatkih Statističnega urada RS iz septembra 2023 je upokojencev različnih kategorij 628.082. Ni nam treba životariti, prispevali smo h grajenju države in njenih dobrin, danes mnogo starejših čuva vnuke, opravlja gospodinjska dela, čiščenje, likanje, skrbi za obolelega družinskega člana; tako pomagamo mlajšim generacijam. Vplačevali smo za svoje pokojnine, nič nam ni bilo podarjeno.

Vidimo tudi večje možnosti soodločanja o nas samih tako v družbi kot politiki, kjer se odloča tudi o kakovostni, dostojanstveni starosti, za kar se v »Srebrni niti« zavzemamo. Ena od teh zadev je poimenovanje naše generacije. Po več poizvedovanjih in posvetih, tudi s priznanim jezikoslovcem, smo dorekli, da želimo biti imenovani starejši, ne starostniki, ostareli, stari, starci, seniorji. Torej nič o starejših brez starejših.

Tatjana Svete

Slika: Darinka Klemenc
Foto Nataša Müller